Jedro

V primeru, ko je nično le posamezno določilo pogodbe, ostala pogodba pa je ostala v veljavi, je nujna prilagoditev nedopustne klavzule v dopustno. V primeru ničnosti določila o višini plačila v mandatnem razmerju ima mandatar pravico do plačila za svoj trud in pravico do povrnitve stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba a) delno (v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka) potrdi tako, da je zahtevek po temelju utemeljen in se v tem obsegu pritožba zavrne; b) razveljavi pa se: - v 1. točki izreka v odločitvi o višini terjatve (znesek 62.324,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) in - 2. točka izreka ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 62.324,44 € z obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 22.10.2008 dalje. Toženki je naložilo tudi obveznost povrnitve 4.404,04 € tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Soglaša, da sta stranki dne 20.1.1993 sklenili pogodbo o naročilu. Ker je določilo, da kot plačilo toženec po tej pogodbi dobi 25 % toženkinega deleža, sodišče opredelilo za nično, bi moral biti uporabljen 761. čl. ZOR, ki za tak primer predvideva običajno plačilo in šele če takega običaja ni, pravično plačilo. Povrniti se morajo tudi dejanski in potrebni stroški. Opozarja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje samo z dogovorjenim plačilom. Zahteva torej nekaj, kar je nično, zato bi moral biti zahtevek zavrnjen. Brez trditvene podlage se sodišče ne bi smelo spuščati v določanje višine plačila za tožnikov trud in stroške. Če pa se je že spuščalo, bi moralo navesti, koliko tožniku priznava na račun plačila za trud in koliko na račun stroškov. Opozarja, da se sodišče z vprašanjem, koliko bi znašalo običajno plačilo, sploh ni ukvarjalo. Šele po tem, ko bi razčistilo to vprašanje, bi se lahko ukvarjalo s pravičnim plačilom. Sodišče je nekritično verjelo tožniku: da je imel 20 mio SIT stroškov, samo za odvetnike 8 mio SIT; da je polnih 16 let, vsak dan razen sobote in nedelje, na tej zadevi delal 2-3 ure dnevno; da je iskal dokumentacijo, potoval 100 krat v L., 130 krat v G., v B. in druge kraje; da je plačal cenilce, podkupoval uradnike. Tudi do izpovedi prič R. K. in M. G. je bilo nekritično. Izpoved o tožnikovem angažiranju ni verjetna, ker tovrstna opravila opravi odvetnik in ker je tožilec v ponovljenem postopku obtožbo umaknil in je vse potekalo po uradni dolžnosti, brez zapletov. Tudi v postopku vračanja zaplenjenega premoženja ni bilo posebnih stroškov. Obračun pravičnega plačila, katerega rezultat znaša 109.500,00 €, ni jasen in je na prvi pogled pretiran. V tem delu se sodba ne da preizkusiti. Upoštevano bi moralo biti dejstvo, da je tožnik v zadevi N 91/93 odmerjene stroške dobil povrnjene. Razen tega je tožnik odv. D.u plačal le tretjino stroškov. V zapuščinskem postopku se je toženka sama zastopala in sama vložila predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Iz dopisa odv. D.a z dne 20.3.2003 se vidi, da je tožnik v postopkih delal samo zase že od leta 1999 dalje. Ko je tožnik pooblastil odvetnika K., ga ni pooblastil v svojstvu toženkinega zastopnika kot pred tem odv. D. Od takrat dalje je vsak imel svojega zastopnika. Več kot jasno je, da je tožnik od sklenjenega dogovora odstopil, ker je izjavil, da ne bo več izpolnjeval svojih obveznosti iz dogovora in od do takrat skupnega zastopnika zahteval, da zaračunava storitve dedičem po tretjinah. Dejstvo, da so bila dejanja, ki jih je tožnik opravljal zase, koristna tudi za toženko, ni pravno pomembno oz. v tem primeru bi morala biti uporabljena določila o poslovodstvu brez naročila. Svojo izpoved o tem, koliko stroškov je dobil povrnjenih, je tožnik tekom postopka spreminjal. Že s tem, ko je tožnik zahteval plačilo stroškov, je prišlo do spremembe sporazuma. Tožnik po končanem delu ni izdelal obračuna, podal ga ni niti v tem postopku. Nasprotuje ugotovitvi, da toženka zahtevku po višini ni ugovarjala. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval z dogovorjenim plačilom v višini 25 % toženkinega deleža; ni posebej zahteval niti običajnega niti pravičnega plačila. Njegove navedbe glede obsega dela in višine stroškov so bile podane zaradi dokazovanja, da se je sporazum izvrševal in ne kot podlaga za zahtevek. Toženka zahtevku, ki ni bil postavljen, ni mogla ugovarjati. Sicer pa je toženka tekom celega postopka navajala, da tožniku ne dolguje ničesar, saj mu je sproti plačevala svoj delež stroškov. S tem je prerekala temelj in višino zahtevka. Ne soglaša, da sporazum tožnika pooblašča tudi za zastopanje v zapuščinskem postopku. Tožnik in toženka sta predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju vložila vsak zase in s tem pokazala, da ju, vsaj kar se zapuščinskega postopka tiče, sporazum ne veže. Dejstvo, da je v sporazumu toženka tožniku priznala 25 % delež na svojem premoženju, ne dokazuje, da se je zavedala, da bodo nastali veliki stroški. Ob podpisu sporazuma se ni vedelo, koliko premoženja je bilo zaplenjenega. Iz spisa P 401/2008 je razvidno, da je postopek za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bilo An. Z. zaplenjeno premoženje, sprožila A.Z. V tem spisu je tožnik račune odvetnikov predložil prepozno. Stroške odvetnika D.a so dediči plačali po tretjinah, stroškov ostalih odvetnikov, ki znašajo nekaj več kot 9.000- €, pa tožnik ne more zahtevati.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravna narava dne 20.1.1993 sklenjenega sporazuma med strankama ni sporna. Stranki soglašata, da gre za dvostranski pravni posel z odplačno podlago. Pravilna je pravna opredelitev tega razmerja strank kot naročilo (mandatna pogodba). Na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika je pri presoji tega razmerja treba uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnik (mandatar) pogodbenega razmerja ni odpovedal in toženka (naročnica) od pogodbe ni odstopila. S strani tožnika je bila pogodba realizirana; tožnik je svojo obveznost, ki je bila v tem, da deluje v smeri vrnitve oz. doseže vrnitev stricu An. Z. podržavljenega premoženja, izpolnil. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da izrecne odpovedi toženka niti ne zatrjuje. Tožnikove zahteve po vnaprejšnjem plačilu ni mogoče šteti za odstop od pogodbe. S 758. čl. ZOR je namreč predvideno naročiteljevo plačilo predujma za pričakovane izdatke. Iz tožnikovega dopisa z dne 20.3.2003 (dokaz B4) ne izhaja, da bi tožnik pogodbo odpovedal, saj se vsebinsko nanaša le na vprašanje plačila odvetniških stroškov. Ravnanje prevzemnika naročila, ki ni skladno z navodili naročitelja (po dogovoru bi moral kriti vse stroške tožnik), pa še ne pomeni odpovedi naročila, temveč za takšna ravnanja prevzemnik odgovarja, če je z njimi naročitelju nastala škoda. Mandatarjev odstop od pogodbe mora biti izrecen, saj je le na ta način naročitelj seznanjen s posledicami, ki jih odpoved prinaša. Odpoved pogodbe namreč povzroči prenehanje pogodbe in s tem pravic in obveznosti pogodbenih strank. Gre namreč za prekinitev zaupnega razmerja, ki ima lahko številne posledice v pravnem prometu, tako v odnosu med naročiteljem in prevzemnikom naročila, kot tudi navzven.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pravno nepomembno dejstvo, v čigavem imenu mandatar navzven nastopa. Mandatar se zaveže, da si bo prizadeval uresničiti končni cilj naročnika (obligacija prizadevanja / obligacija rezultata), zaradi uresničitve katerega je naročnik mandatno razmerje sklenil. Predmet pogodbe ni neposredno zastopanje, ampak posredno zastopanje, pri katerem zastopnik nastopa v svojem imenu in za račun zastopanega. Mandatarjeva dejanja učinkujejo za zastopanega posredno, zato ni pomembno v čigavem interesu nastopa. Po opravljenem poslu mora mandatar vse, kar je iz opravljanja posla prejel, izročiti naročniku. Toženka ne trdi, da z naročilom dogovorjen rezultat ni bil dosežen oz. uresničen. Trdi le, da tožnik naročila ni izpolnjeval, da ni nastopal v njenem ampak v svojem imenu. Rezultat tožnikovega delovanja se je odrazil v tožničini premoženjski sferi, povsem nepomembno pa je, da je v postopku odprave kazenske sodbe, nepravdnem postopku zaradi vrnitve premoženja in zapuščinskih postopkih tožnik nastopal v svojem imenu in da je v svojem imenu angažiral odvetnike. Ker je tudi on zakoniti dedič An. Z. je tudi v sodnih postopkih pravna dejanja, ki so v domeni materialnopravnih upravičencev, lahko izvajal v svojem imenu. Rezultatov njegovega delovanja ni bilo potrebno prenašati na toženko, kar je sicer predvideno s 754. čl. ZOR. Pomembno je, da je ravnal skrbno, da si je prizadeval uresničiti toženkin interes in ga tudi dosegel, ne pa v čigavem imenu je deloval. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je naročilo prevzel in izvršil. Naročilo je bilo izpolnjeno z vrnitvijo stricu An. Z. odvzetega premoženja ter z izvedbo dedovanja.

7. Dejstvo, da je toženka zaradi nezaupanja do tožnika dejanja podvajala – sama angažirala odvetnika za nastopanje v nepravdni zadevi zaradi vrnitve premoženja, vložila predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju – in s tem imela stroške, na odločitev ne vpliva. Če tožniku ni zaupala, bi morala od naročila odstopiti, pa tega ni storila (ne zatrjuje, da bi to storila).

8. Ker gre za dvostranski pravni posel, je po opravljenem poslu nastopila toženkina nasprotna obveznost, da tožniku (mandatarju) plača za njegov trud in povrne stroške (tretji odst. 762. čl. ZOR). S pogodbo sta stranki dogovorili obliko in višino plačila. Določili sta, da gre tožniku 25 % premoženja, ki bo zaradi dedovanja pripadlo toženki in sicer v obliki, v kateri bo toženka to premoženje dobila (v naravi ali kot odškodnino). Sodišče prve stopnje je pogodbeno določilo o nagradi pravilno označilo za nično. Drugi odstavek 461 čl. ZOR namreč določa ničnostno sankcijo za dogovor, s katerim bi si odvetnik ali kak drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju.

9. Zaradi ničnosti pogodbenega določila o načinu in višini plačila je treba uporabiti 761. čl. ZOR, ki predvideva običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da po ugotovitvi ničnosti pogodbenega določila o plačilu 25 % od izplena, sodišče nagrade in stroškov ne bi smelo prisoditi. V primeru, ko je nično le posamezno določilo pogodbe, ostala pogodba pa je ostala v veljavi, je nujna prilagoditev nedopustne klavzule v dopustno, kar je v obravnavanem primeru izvedljivo z uporabo določila, ki za mandatno razmerje predpisuje plačilo v primeru, ko le-to ni dogovorjeno. Tožnik ima namreč pravico do plačila za svoj trud in pravico do povrnitve stroškov (tretji odstavek 749. čl. ZOR in 759. čl. ZOR). Nično je namreč le določilo o višini plačila, ne pa sam dogovor o naročilu. Ker tožnik ni odvetnik, njegovih storitev ni mogoče vrednotiti kot odvetniških storitev, drugih običajnih plačil v tovrstnih poslih pa tudi ni videti; tudi pritožnik jih ne navede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo pravično plačilo tožnikove izvedbe naročila.

10. Tako stroške kot nagrado za izvedeno delo je sodišče prve stopnje presojalo glede na trditveno podlago strank in upoštevajoč izpovedi strank ter prič. Pri tem je utemeljeno uporabilo 216. čl. ZPP in skupni znesek – tako v tistem delu, ki obsega stroške, kot v delu, ki predstavlja pravično nagrado – določilo po prostem preudarku. Pravilno je upoštevalo vse bistvene okoliščine, ki sta jih stranki zatrjevali: dolgotrajnost postopkov in dejstvo, da je šlo za več postopkov, pravno zahtevnost postopkov, pri vodenju katerih si je moral tožnik pomagati s pomočniki – odvetniki, vrsto postopkov, ki so terjali iskanje informacij in listin. Splošno znano je, da je zaradi časovne oddaljenosti podržavljenja z iskanjem informacij in listin potrebne veliko energije, potov in posledično tudi stroškov. Tožnik je bil prepričljiv o iskanju dokumentacije v arhivih, iskanju dokumentacije o državljanstvu upravičenca, iskanju prič. Da je šlo za velike zneske, je razvidno iz dejstva, da je tožnik sredstva črpal iz kupnine za prodane nepremičnine. Da je tožnik ukrenil vse, kar je bilo potrebno in možno, dokazuje izpoved odv. K. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključka, da je na podlagi vseh zatrjevanih okoliščin tožnikov zahtevek za plačilo nagrade za njegovo delo in stroške upravičen.

11. Ugotavljanju višine terjatve pa sodišče prve stopnje res ni posvetilo zadostne skrbnosti. Pritožba pravilno ugotavlja, da je sodišče tako pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela kot pri ugotavljanju stroškov, ki jih je z izpolnitvijo naročila imel, nekritično sledilo tožnikovi izpovedi. Tožnikovo izpoved bi bilo treba oceniti skupaj z listinskim gradivom, ki tožnikov angažma vsaj delno osvetljuje. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je višino pravičnega plačila ugotovilo tudi na podlagi sodnih spisov, ki jih je prebralo, vendar tega ni mogoče preveriti, saj se na listinske dokaze pri ugotavljanju višine pravičnega plačila ne sklicuje. Ni mogoče v celoti slediti pritožbeni trditvi, da stranka, po tem, ko za zastopanje angažira odvetnika, nima več kaj dosti početi, je pa kljub temu treba upoštevati, da je del naročila tožnik izpolnil po odvetnikih, kar je treba upoštevati pri ocenjevanju količine njegovega dela. Kljub temu, da gre za zapletene, dolgotrajne in drage postopke (cenitve, odvetniki, iskanje informacij in listin), bi tudi materialni stroški morali biti kritično presojeni. Povsem spregledano pa je, da je tožnikova izpoved o 20 do 22 milijonov tolarjev materialnih stroškov rezultat tožnikove ocene. Kljub prepričljivi izpovedi o potrebnih plačilih za pridobivanje informacij in listin, številnih poteh v L., G., M. in B., stroških cenitve, je nepojasnjena razlika med stroški odvetnikov, ki naj bi znašali 8 milijonov tolarjev in tožnikovo oceno vseh materialnih stroškov.

12. Dejstvo, da je tožnik kot dedič denacionaliziranega premoženja tudi sam imel korist od izvedbe posla in da je deloval v interesu štirih oseb (svojem, toženkinem in še v interesu dveh drugih oseb), je sodišče prve stopnje ugotovilo, pa kljub temu menilo, da je od toženke upravičen uveljaviti tretjino stroškov in nagrade za svoje prizadevanje. Ker je deloval v korist štirih oseb, bi bilo logično, da od toženke uveljavi le četrtino in ne tretjino ugotovljenega zneska. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo tožnikovo prizadevanje za dediča, ki deduje manjši delež, manjše, ali da bi bili zaradi manjšega dednega deleža stroški manjši. 13. Enako kot pri ugotavljanju tožnikovega dela in stroškov je tudi pri ocenjevanju toženkinih trditev in izpovedi o višini plačil treba upoštevati, da je bilo plačilo fiksno dogovorjeno in da sta še v tem postopku stranki zagovarjali v naprej dogovorjeno plačilo (tožnik) oz. se upirali v naprej dogovorjenemu plačilu (toženka). Ravno tako kot so skope tožnikove trditve o višini zahtevka, so skopi tudi toženkini ugovori višini zahtevka. Ravno tako kot tožnik, je – zaradi ničnosti določila o nagradi – v dokazni stiski tudi toženka. Dejstvo, da je pri plačilu stroškov participirala tudi toženka, izhaja iz listinskega gradiva. Opozoriti velja še na dolgotrajnost postopkov v zvezi z izvedbo naročila in sorodstveno razmerje strank ter dejstvo, da sta imeli stranki v času izvedbe naročila glede njegovega rezultata (vrnitve podržavljenega premoženja) skupne interese.

14. Ker se pri ugotavljanju višine terjatve sodišče prve stopnje ni opredelilo do celotnega dokaznega gradiva, pritožbeno sodišče v izogib temu, da strankama odvzame pravico do pritožbe, dokaznega postopka ne dopolnjuje, ampak bo to storilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji ni dovoljeno. Odločitev o višini prisojenega zneska, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka, sta zato razveljavljeni (355. čl. ZPP). Odločitev o temelju zahtevka pa je potrjena in pritožba v tem obsegu zavrnjena (353. čl. ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo prvostopenjsko sodišče potem, ko bo znan uspeh strank, ki je merilo za odločitev o stroških postopka (154. in četrti odstavek 165. čl. ZPP).