Jedro

Po pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS (22. in 23. junija 1993, Poročilo VSS 1/93), v katerega so pravzaprav usmerjeni revizijski očitki, velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Navedeno pravno mnenje razlaga vsebino pojma upravičenca iz 5. člena ZDen, ki ga je mogoče razumeti le v kontekstu celotnega ZDen oziroma v povezavi z navedenima določiloma zakona, ki pač ureja odpravo krivic v mejah, ki jih sam opredeljuje. Da ni mogoče iti preko teh mej navsezadnje potrjuje tudi Ustavno sodišče v odločbi, na katero se sklicuje revizija in v kateri navedeno sodišče ugotavlja, da v Republiki Sloveniji ni bil sprejet zakon (ali več zakonov), ki bi omogočil odpravo vseh pravnih posledic tistih predpisov prejšnje nedemokratične ureditve, katerih uporaba je na osebnem ali premoženjskem področju pripeljala do kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato so revizijske navedbe, ki uveljavljajo takšne kršitve pač nerelevantne glede na predmet odločanja v tem sodnem postopku, to pa je zahtevek za denacionalizacijo po ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljic, da naj se kupna pogodba z dne 19.12.1988, s katero sta prodali S.. parceli št. 1231 in 1232, vl. št. 301, k.o. - grad izreče za nično in razveljavi in predlog za plačilo odškodnine v obveznicah v znesku 64.635,70 DEM. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljic proti takšnemu sklepu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljici vlagata proti sklepu sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, da razveljavi izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navajata, da izpodbijani sklep nedvomno temelji na pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, sprejetem na občni seji dne 22. in 23.6.1993. 5. člen ZDEN ne navaja časovne meje. Relevantno je le ali je bil posamezni primer podržavljenja legitimen in v skladu s standardnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli. Opozarjata na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-6/93, po kateri se ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe Uredbe v nasprotju s splošnimi od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Zakon o razlastitvi iz leta 1980 je z nekaterimi svojimi določili uresničeval revolucionarno in sistemsko preobrazbo družbenoekonomskih odnosov iz let 1945 do 1958. Sporni parceli sta bili nacionalizirani leta 1960, predlagateljici pa sta imeli na njej le še pravico uporabe. S pogodbo iz l.1988 je prišlo le do končne potrditve krivične razlastitve iz l. 1960. Zakonodajalec je hotel z ZDEN odpraviti krivice storjene s pravnimi posli, sklenjenimi na podlagi zakonitih groženj z razlastitvijo, pravne posle sklenjene na podlagi nezakonitih groženj se je lahko izpodbijalo že pred uveljavitvijo ZDEN po določilh ZOR.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Predlagateljici temeljita zahtevo za denacionalizacijo na določilu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS. št. 27/91 - v nadaljevanju ZDEN). Po navedenem določilu se šteje za upravičenca do denacionalizacije po ZDEN tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Kot podlago za tak prehod navajata predlagateljici prodajno pogodbo sklenjeno namesto razlastitve leta 1988. Pravilno je stališče iz izpodbijanih odločb, da že čas sklenitve pravnega posla izključuje denacionalizacijo v obravnavanem primeru.

Po pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS (22. in 23. junija 1993, Poročilo VSS 1/93), v katerega so pravzaprav usmerjeni revizijski očitki, velja podlaga iz 5. člena ZDEN le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDEN. Navedeno pravno mnenje razlaga vsebino pojma upravičenca iz 5. člena ZDEN, ki ga je mogoče razumeti le v kontekstu celotnega ZDEN oziroma v povezavi z navedenima določiloma zakona, ki pač ureja odpravo krivic v mejah, ki jih sam opredeljuje. Da ni mogoče iti preko teh mej navsezadnje potrjuje tudi Ustavno sodišče v odločbi, na katero se sklicuje revizija in v kateri navedeno sodišče ugotavlja, da v Republiki Sloveniji ni bil sprejet zakon (ali več zakonov), ki bi omogočil odpravo vseh pravnih posledic tistih predpisov prejšnje nedemokratične ureditve, katerih uporaba je na osebnem ali premoženjskem področju pripeljala do kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato so revizijske navedbe, ki uveljavljajo takšne kršitve pač nerelevantne glede na predmet odločanja v tem sodnem postopku, to pa je zahtevek za denacionalizacijo po ZDEN.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani revizijski razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).