Jedro

Sodišče mora ob presoji predloga za taksno oprostitev pravne osebe upoštevati ne le finančno in likvidnostno stanje stranke, ampak tudi njeno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo ne ugodi.

2. Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, oziroma podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določbe 366a. člena ZPP (v zvezi s 7. alinejo drugega odstavka 366. člena ZPP) odločala sodnica posameznica. Predmet izpodbijanega sklepa je namreč odločitev o stroških postopka (plačilu sodne takse), ki ne presega 800,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks tožene stranke oprlo na ugotovitev, da tožena stranka razpolaga s sredstvi v višini 1.337.397,00 EUR, da ima zaloge v vrednosti 226.465,00 EUR ter opredmetena osnovna sredstva v višini 548.231,00 EUR. Pravilno je izpostavilo, da mora sodišče ob presoji predloga za taksno oprostitev upoštevati ne le finančno in likvidnostno stanje stranke, ampak tudi njeno premoženje. Določba tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) omogoča taksno oprostitev pravnim osebam le, kadar te nimajo sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

6. Pritožbeno opozarjanje na (splošne) težave gradbeniške dejavnosti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Prav tako je mogoče navajanje o odvisnosti tožene stranke od prejema plačil od svojih naročnikov (izvajalcev) in o izostanku likvidnostnih sredstev oceniti kot pavšalne in nekonkretizirane. Pritožba namreč ne napada ugotovitev sodišča prve stopnje o premoženjskem stanju tožene stranke, po prepričanju pritožbenega sodišča pa slednje ne omogočajo zaključka po tretjem odstavku 11. člena ZST-1. 7. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).