Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnost bencinskega servisa, vključno z avtopralnico, predstavlja splošno koristno dejavnost. Nedvomno gre za dejavnost v javnem interesu, ki je v času in prostoru v katerem živimo, nujen pogoj bivanja in ki jo družbena skupnost nedvomno priznava kot potrebno in koristno, in ki tudi ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov.

Da je kriterij običajne meje različen od pojma krajevno običajne meje, je razvidno že iz teksta celotne določbe 133. člena OZ, iz sodne prakse, kakor tudi iz pravne teorije. Pri vznemirjanju iz prvega odstavka 133. člena OZ, gre za vznemirjanje izven običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do takih vznemirjanj prihaja, pri predpostavki preseganja običajne meje pa za iskanje meja tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno, splošno koristno dejavnostjo, v določenem času in prostoru, torej v primerljivih okoljih. Da gre za različna kriterija bi moral tožnik ob potrebni skrbnosti vedeti, zato v tem oziru sodba zanj ne more predstavljati sodbe presenečenja.

V primeru škode, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ni predviden oziroma dovoljen opustitveni zahtevek v smislu prvega odstavka 133. člena OZ, zato je sodišče pravilno in zakonito primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odstranitev bencinskega servisa in opustitev izvajanja dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, torej v celoti vrnitev v prejšnje stanje, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 24. 4. 2018 je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); zaradi delnega umika tožbe v znesku 10.000,00 EUR postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna na spornih nepremičninah vzpostaviti stanje, kot je obstajalo pred pričetkom gradnje bencinskega servisa, zlasti odstraniti celotni bencinski servis, v roku 15 dni, toženki pa se naloži tudi, da se vzdrži izvajanja dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, prav tako na spornih nepremičninah (III. točka izreka); zavrnilo podredna tožbena zahtevka, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 122.755,47 EUR; da je dolžna v roku 30 dni zgraditi in namestiti protihrupno betonsko ograjo vzdolž celotne dolžine bencinskega servisa, na mesto, kjer je bila postavljena pred odstranitvijo; da je dolžna nadomestiti in tako vzpostaviti avtomatsko zapiranje vrat avtopralnice v okviru bencinskega servisa in spremeniti smer vhoda vozil v avtopralnico, tako kot izhaja iz izvedenskega mnenja; da je dolžna izvesti vse ukrepe za preprečitev nadaljnjega nastajanja škode in vznemirjanja, ki nastaja tožniku zaradi neobičajne stopnje hrupa, ki prihaja s spornih nepremičnin; da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške (IV. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.547,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek obravnavalo na podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je zaključilo, da je dejavnost bencinskega servisa z avtopralnico splošno koristna dejavnost. To pa po prepričanju tožnika ni. Iz sodbe ni mogoče razbrati zakaj je sodišče takšno dejavnost štelo za koristno in potrebno, tudi ne, ali šteje za takšni dejavnosti tako dejavnost bencinskega servisa kot tudi dejavnost avtopralnice. Spregledalo je opozorila teorije, da je potrebno biti pri napolnitvi pravnega standarda splošne koristne dejavnosti pazljiv in restriktiven. Zmotno je stališče sodišča, da predstavlja neka dejavnost splošno koristno dejavnost že zgolj zato, ker naj bi pripomogla k blaginji skupnosti. Ob takšni razlagi bi bila skoraj vsaka legalna dejavnost, ki se opravlja na trgu in se ponuja nedoločenemu številu potencialnih kupcev, splošno koristna. Kot splošno koristne dejavnosti bi bilo potrebno šteti dejavnosti, ki so bistvene za obstoj družbe – npr. dejavnost šolstva, komunalne dejavnosti, cestna infrastruktura, druge dejavnosti širšega lokalnega ali državnega pomena. Tudi ni pojasnjeno, na kakšni podlagi je sodišče ocenjevalo koristnost bencinskega servisa toženke v odvisnosti od bližnjega bencinskega servisa konkurence. Toženka dejavnosti bencinskega servisa z avtopralnico ne zagotavlja v javnem interesu, temveč z namenom doseganja dobička na trgu. Samo dejstvo, da je določena stvar predvidena v prostorskem načrtu občine, še ne kaže na njeno splošno koristnost. V zvezi s sprejemanjem konkretnega prostorskega načrta je tožnik podal konkretne navedbe, ki jih je sodišče v celoti spregledalo. Dokazal je, da nobena od pripomb (razen glede uvoza iz O.) ni bila upoštevana. Glede upoštevanja pripomb krajanov v postopku sprejemanja prostorskega načrta za gradnjo bencinskega servisa, je tožnik predlagal zaslišanje prič B. G. ter N. G. in E. B., sodišče pa teh dokazov ni izvedlo, ker je očitno že vnaprej arbitrarno sklepalo, da tudi izpovedbe teh prič sodišča ne morejo odvrniti od odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče bi tako moralo tožbeni zahtevek obravnavati na podlagi prvega odstavka 133. člena OZ in mu ugoditi. Iz sodbe ne izhaja jasno ali je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožnik ni zmogel trditvenega bremena, ali zato, ker je zaključilo, da ni zmogel dokaznega bremena. Iz točke 18 obrazložitve bi izhajalo, da je sodišče štelo, da tožnik ni zmogel že trditvenega bremena, enako tudi iz 23. in 29. točke obrazložitve. Iz 40. točke pa izhaja, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škode, ki presega običajne meje. Gre za nasprotujoče si zaključke sodišča prve stopnje. Če bi bila trditvena podlaga tožnika nesklepčna, bi sodišče lahko izdalo zavrnilno sodbo že prej, ne pa da je izvajalo drag in zamuden dokaz z izvedenci. Tožnik je podal ustrezno in sklepčno trditveno podlago tudi upoštevaje zgornjo premiso pravnega sklepanja, ki izhaja iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Pritožba v tem delu povzema svoje trditve s tem v zvezi. Ves čas je trdil in dokazoval, da bencinski servis z avtopralnico ni pravilno umeščen v prostor, da je bistveno preblizu njegove stanovanjske hiše, da je bil z njegovo izgradnjo odstranjen varovalni zid ob Š. in da je v posledici njegova nepremičnina neobičajno obremenjena z negativnimi imisijami. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da ni zmogel trditvenega bremena. Od njega je mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko in razumno mogoče pričakovati. Ker gre pri škodi, ki presega običajno mejo za nedoločen pravni standard, ne more sodišče od tožnika pričakovati, da ta pravni standard nedvoumno in enoznačno opredeli. Ni sporno, da je v postopku večkrat zatrjeval, da mu zaradi neobičajno hudih imisij nastaja škoda, ki presega običajno mejo. Sodišče tudi nikjer ne konkretizira česa tožnik ni zatrjeval oziroma kaj bi moral zatrjevati. Izpodbijana sodba je za tožnika sodba presenečenja. Sodišče je že zaključeno obravnavo ponovno odprlo, ker je presodilo, da je pred odločitvijo potrebna še izvedba dokaza z izvedencem glede presoje ali je škoda nastala in ali presega običajne meje, nato pa v sodbi zaključilo, da ni podal niti ustrezne trditvene podlage glede škode, ki presega običajno mejo (tožnik je za stroške izvedencev založil približno 10.000,00 EUR). Sodba je bila za njega presenečenje tudi iz razloga, ker ga je sodišče na naroku dne 24. 11. 2016 pozvalo, da opredeli običajno mejo hrupa v okolju, kjer se nahaja njegova nepremičnina (to je krajevno običajno mejo), v izpodbijani sodbi pa navaja, da pravnega standarda krajevno običajne meje ni mogoče enačiti s pravnim standardom običajne oziroma normalne meje. Sodišče si je očitno med postopkom premislilo, pri tem pa tožnika ni seznanilo s spremembo svojega predhodno izraženega stališča in mu tako ni dalo možnosti, da bi se lahko izjasnil glede na spremenjeno pravno naziranje sodišča. Iz sodbe tudi ni razvidno, kakšna naj bi bila po mnenju sodišča razlika med pravnim standardom običajne meje in pravnim standardom krajevno običajne meje. Vsako običajno mejo je namreč potrebno definirati v povezavi z nekim geografskim območjem in je torej vsaka običajna meja nujno tudi krajevno običajna. Ob zaslišanju izvedenca N. v zvezi z vprašanji pooblaščenca tožnika z običajnim znižanjem vrednosti nepremičnine v primeru, da se v njeni bližini postavi bencinski servis, je sodnica večkrat izpostavila, da je to splošno znano, s pripombo „Pa glejte, standardi običajnosti mislim, da so nam znani.“ Glede na vse povedano je bila sodba za tožnika nedvomno sodba presenečenja. Nepravilno in zmotno je sklepanje sodišča, da naj bi se preseganje običajne meje ugotavljalo s primerjavo z drugimi nepremičninami, ki so v bližini bencinskih servisov z avtopralnicami. S tem je tožniku naložilo absolutno pretirano dokazno breme, ki ga nihče ne bi zmogel, saj bi v tem primeru moral npr. izvedenec za hrup izmeriti imisije hrupa na nekem večjem številu objektov, ob različnih bencinskih servisih, kar je še toliko bolj obremenjujoče za tožnika glede na izpoved izvedenca N., da je v našem okolju zelo težko ocenjevati zmanjšanje vrednosti nepremičnin, zaradi postavitve bencinskih servisov v bližini, ker je trg nepremičnin zelo nelikviden in ker zavarovalnice ne ponujajo možnosti zavarovanja premoženja pred nevarnostmi, ki izvirajo z bližnjih bencinskih servisov. Tudi ne drži, da v postopku ni trdil, da je škoda, ki nastaja na njegovi nepremičnini, bistveno večja od škode, ki sicer nastaja na drugih nepremičninah v okolici bencinskih servisov. Pojasnil je, da je sporni bencinski servis umeščen bistveno bližje njegovi stanovanjski nepremičnini, kot so sicer v urbanem okolju umeščeni bencinski servisi, da je morala njegova družina, zaradi imisij, ki izhajajo z bencinskega servisa z avtopralnico, spremeniti način uporabe svoje hiše, da je prišlo do izrazitega povečanja imisij s Š. zaradi tega, ker je tožnica ob gradnji bencinskega servisa porušila betonski zid ob cesti, ki je njegovo nepremičnino držal v akustični senci pred negativnimi vplivi s ceste. Navedeno nikakor ni običajna ali redna posledica v primeru postavitve novega bencinskega servisa. Sodišče spregleda bistvene ugotovitve izvedenca za hrup Č. V mnenju in tudi ko je bil zaslišan, je jasno poudaril, da so se z izgradnjo bencinskega servisa za tožnika razmere bistveno spremenile – zaradi vplivov s prometne Š. ter zaradi hrupa in bencinskih hlapov, ki izhajajo z bencinskega servisa. Izvedenec je tudi pojasnil, da ima protihrupna ograja, ki jo je namestila tožnica zaradi postavitve na drugem mestu, povsem drug učinek, kot ga je imel prejšnji zid, ki ga je tožnica zrušila. Do tega dejstva se sodišče sploh ni opredelilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je v posledici sodišče zmotno presodilo, da tožnik ni uspel izkazati prekoračitve običajnih meja hrupa. Glede hrupa, ki prihaja iz avtopralnice, je isti izvedenec poudaril, da ravno nekonstanten, občasen hrup, človeka najbolj iztiri, da ga dekoncentrira, moti počitek, povzroča psihofizične motnje, vpliva na srce, potenco in umrljivost. Potrdil je, da bi bil hrup avtopralnice prekomeren, če ne bi bilo potrebno upoštevati vplivov cestnega hrupa, ki pa je, kot rečeno posledica odstranitve zidu pri izgradnji bencinskega servisa. Izvedenec Č. je tudi izpostavil, da je po njegovem mnenju, zaradi dodatne obremenitve s hrupom, tožnikova nepremičnina bistveno izgubila na vrednosti. Izvedenec gradbene stroke N., pri podaji svojega mnenja o manjvrednosti nepremičnine, ni upošteval tega dejanskega povečanja hrupa, saj je zaključil, da izmerjeni kazalci hrupa ne izkazujejo preseganja dovoljenih ravni. Napačno je mnenje izvedenca, da povečane ravni hrupa, ki pa ne presegajo zakonsko dovoljenih ravni, ne povzročajo tržne manjvrednosti nepremičnine. Pritožnik še izpostavlja, da jih od vseh imisij, ki jih je povzročila izgradnja bencinskega servisa z avtopralnico, še posebej moti hrup (tudi sodišče je na ogledu ugotovilo, da se pri odprtem kuhinjskem oknu najbolj sliši ropot avtopralnice, ki se sliši tudi ob zaprtem oknu in prižgani TV). Sodišče je zapisalo, da po sodni praksi pri presoji škode, ki presega običajne meje, ni vezano na predpisane meje imisij. Ni pa nato opredelilo ali bo v konkretnem primeru upoštevalo te predpisane meje, ali morda nižje oziroma višje in posledično tudi ni navedlo razlogov za to. V tem delu zato niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugoditi niti tožnikovemu podrejenemu zahtevku za vzpostavitev ukrepov za omilitev imisij hrupa, ki jih je predlagal izvedenec Č. (ponovna vzpostavitev protihrupne ograje na drugi strani bencinskega servisa ob Š., sprememba smeri vhoda v avtopralnico, vzpostavitev avtomatskega zapiranja vrat). Ti ukrepi ne bi prizadeli bistva dejavnosti bencinskega servisa z avtopralnico, stališče sodišča, da takšnih omilitvenih ukrepov ni mogoče naložiti, ker naj bi šlo za splošno koristno dejavnost, pa ni v skladu z namenom 133. člena OZ. Tožnica omilitve ukrepe zavrača iz povsem ekonomsko tržnih razlogov. Protispisen je zaključek sodišča, da ni zatrjeval, da postavitev in delovanje bencinskega servisa negativno vpliva na dejavnost sobodajalstva. V 4. pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2012 je izrecno navedel, da v delu svoje stavbe opravlja tudi dejavnost oddajanja sob, da se gostje pritožujejo zaradi hrupa. Tudi to dejstvo bi moralo sodišče upoštevati pri oceni manjvrednosti njegovih nepremičnin. Z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem prič B. G. in N. G. ter E. B. je sodišče kršilo ustavno pravico do enakosti varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je z nedopustno vnaprejšnjo oceno dokaznih predlogov, izvedbo tega dokaza zavrnilo. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožnikova nepremičnina ni zgrajena na območju izključno stanovanjskih gradenj. Iz mnenja izvedenca N. izrecno izhaja, da je po prostorskem aktu umeščena v območje prostorske enote KS-25 (stanovanjska namembnost). Dejansko stanje je sodišče nepravilno ugotovilo tudi v delu, ko navaja, da naj bi se v okolici tožnikove nepremičnine izvajale proizvodne dejavnosti. Brez vsakega dokaza je sodišče tudi navajalo, da naj bi imel tožnik v pritličju stavbe še vedno proizvodnjo stiskanja oljk, kar ne drži in sta o tem on in njegova žena tudi sama izpovedala. Sodišče je šlo celo tako daleč, da je samo raziskovalo dejansko stanje izven dokaznih predlogov pravdnih strank, ko je raziskovalo dejavnost proizvodnje v okolici njegove nepremičnine oziroma zgodovino tovarne T. S tem mu je, poleg drugega, tudi odvzelo možnost, da bi se lahko izrekel o dejstvih. Izvedenec Č. je izpostavil, da je opazil, da se pred hišo tožnika zadržuje precejšnja koncentracija hlapov bencina, ki zaradi neprijetnih vonjav zelo moti, kar bi moralo sodišče upoštevati, ob siceršnji ugotovitvi, da ne obstajajo izvedenci, ki bi ugotavljali onesnaženost zraka z vonjavami, in tudi ne predpisi, ki bi regulirali stopnjo neprijetnih vonjav v zraku. Onkraj zdravega okusa je argument sodišča, da če bi vplivi tako pomembno negativno vplivali na življenjsko okolje, se zastavlja vprašanje, zakaj škode zaradi kršenja pravice do zdravega življenjskega okolja, niso uveljavljali tudi tožnikovi družinski člani. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj meni, da opravljanje dejavnosti bencinskega servisa ni nevarna dejavnost. Če prodaja lahko vnetljivih ogljikovodikov ne predstavlja nevarne dejavnosti, potem tožnik ne ve, kaj sploh lahko predstavlja nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče ni uporabilo določbe 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več povzročiteljev škode. Negativnih imisij, ki prihajajo s Š. in bencinskega servisa toženke ni mogoče ločiti in nedvoumno ugotoviti katere prihajajo iz katerega vira. Zato toženka odgovarja solidarno za obe imisiji.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je lastnik stanovanjsko-poslovnega objekta na naslovu O., zgrajenega leta 1972. V neposredni bližini tožnikove nepremičnine je toženka zgradila bencinski servis z avtopralnico, ki je pričel z obratovanjem v letu 2008. Tožnik meni, da dejavnost bencinskega servisa sodi v dejavnost iz katere izvira večja nevarnost za okolico in je za škodo podana objektivna odgovornost toženke. Zaradi bencinskega servisa, ki je zgrajen v neposredni bližini hiše, je prišlo do neposrednih vplivov v obliki onesnaženja zraka, tal, vode in odpadkov, moten je razgled, prekomerno so se povečale imisije, ki presegajo normalno mejo običajnega (hrup, smrad...). Nastala mu je škoda v obliki zmanjšanja vrednosti njegovih nepremičnin, spremenili so se bivalni pogoji, za kar zahteva denarno odškodnino, tudi zaradi kršenja pravice do zdravega življenjskega okolja. Zahteval je ukrepe in plačilo odškodnine, vse kot je razvidno iz zgoraj povzetega izreka sodbe. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala, češ, da gre pri njeni dejavnosti za splošno koristno dejavnost, pri čemer bencinski servis ne povzroča nobene škode, ki bi v smislu tretjega odstavka 133. člena OZ presegala običajne meje. Meni tudi, da tožnik v tej smeri ni zmogel ne trditvenega in ne dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je, ob uporabi določbe tretjega odstavka 133. člena OZ, tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Odločitev je materialnopravno pravilna, dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, zagrešilo tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnost bencinskega servisa, vključno z avtopralnico, predstavlja splošno koristno dejavnost, pritožbeno sodišče sprejema. Nedvomno gre za dejavnost v javnem interesu, ki je v času in prostoru v katerem živimo, nujen pogoj bivanja in ki jo družbena skupnost nedvomno priznava kot potrebno in koristno, in ki tudi ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov (VS RS II Ips 473/2001). Dejstvo, da ima od njenega izvajanja lastnik ekonomsko korist, za odločitev ni bistveno. Takšen zaključek je skladen tudi s sodno prakso1, ni pa tudi v nasprotju s stališčem pravne teorije2, glede na to, da pri obravnavani dejavnosti nedvomno ne gre za dejavnost, ki bi jo bilo potrebno ob uporabi načela restriktivnega pristopa, izločiti iz pravnega pojma splošno koristne dejavnosti.

8. Glede na povedano, upoštevaje da je za opravljanje sporne dejavnosti dal dovoljenje tudi pristojni organ, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz določbe tretjega odstavka 133. člena OZ, ki pravi: „Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.“ Da mora sodišče v konkretnem primeru uporabiti navedeno določbo, je ves čas postopka opozarjala toženka, da bo štelo konkretno dejavnost za splošno koristno dejavnost in tako ob odločitvi upoštevalo določbo tretjega odstavka 133. člena OZ (in ne prvega in drugega odstavka tega člena), je tožniku jasno predočilo tudi sodišče prve stopnje na narokih dne 10. 4. 2014 in dne 14. 11. 2016. Sodišče prve stopnje torej svoje odločitve ni oprlo na pravno podlago, ki je tožnik kljub potrebni skrbnosti, ne bi mogel predvideti, zato mu je bilo nedvomno omogočeno navajanje dejstev, ki so glede na takšno pravno podlago, bistvenega pomena. Samo iz razloga, ker je sodišče prve stopnje obravnavano dejavnost štelo kot splošno koristno dejavnost in v posledici pri odločitvi upoštevalo določbo tretjega odstavka 133. člena OZ in s tem tudi kriterij običajne meje, sodba za tožnika ne more predstavljati sodbe presenečenja.

9. Da je kriterij običajne meje različen od pojma krajevno običajne meje je razvidno že iz teksta celotne določbe 133. člena OZ, iz sodne prakse, kakor tudi iz pravne teorije.3 Pri vznemirjanju iz prvega odstavka 133. člena OZ4, gre za vznemirjanje izven običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do takih vznemirjanj prihaja5, pri predpostavki preseganja običajne meje pa za iskanje meja tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno, splošno koristno dejavnostjo, v določenem času in prostoru, torej v primerljivih okoljih.6 Da gre za različna kriterija bi moral tožnik ob potrebni skrbnosti vedeti7, zato tudi v tem oziru sodba zanj ne more predstavljati sodbe presenečenja.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejavnost bencinskega servisa, vključno z izvajanjem dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, ne predstavlja nevarne dejavnosti (14. točka obrazložitve sodišča prve stopnje). Tudi, če bi šteli, da je sama po sebi dejavnost nevarna, se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo. Objektivna odgovornost pa je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Sicer pa gre v primerih iz tretjega odstavka 133. člena OZ za objektivno odgovornost, četudi ne gre za primere nevarnega obratovanja.

11. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sta sodna praksa in teorija enotni, da v primeru škode, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ni predviden oziroma dovoljen opustitveni zahtevek v smislu prvega odstavka 133. člena OZ, zato je sodišče pravilno in zakonito primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odstranitev bencinskega servisa in opustitev izvajanja dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, torej v celoti vrnitev v prejšnje stanje, pravilno in zakonito zavrnilo.

12. Tožnik še trdi, da sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje (šele) v sodbi zaključilo, da za presojo predpostavke nastanka škode, ki presega običajne meje, ni podal niti ustrezne trditvene podlage, glede na to, da je kljub temu izvajalo dolgotrajen sodni postopek z izvedenci8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi v zvezi s predpostavko obstoja škode, ki presega običajno mejo, delno utemeljena. Res je tožnik trdil, da leži njegov objekt izjemno blizu bencinske črpalke ( 8m)9; da se je v posledici obratovanja bencinskega servisa z avtopralnico na območju njegove nepremičnine občutno povečala onesnaženost zraka s smradom, hlapi, izpušnimi plini, hrupom; da te imisije presegajo normalno mejo običajnega iz obdobja pred izgradnjo bencinskega servisa; da je morala v posledici negativnih imisij njegova družina spremeniti bivanjske navade; da so se življenjski in bivalni pogoji izrazito poslabšali; da je bila pred izgradnjo bencinskega servisa nepremičnina tožnika zaščitena pred hrupom s Š. z betonskim zidom..., s čimer pa je napolnjeval standard krajevno običajne meje iz prvega odstavka 133. člena OZ in ne standarda običajne meje iz tretjega odstavka tega člena. Da je sporni bencinski servis umeščen bistveno bližje stanovanjski nepremičnini, kot so sicer v urbanem okolju umeščeni bencinski servisi10, ni z ničemer izkazal, toženka pa je temu tudi izrecno nasprotovala. V vlogi z dne 20. 6. 2012 (list. št. 39) je tako pojasnila, da so bencinski servisi praviloma umeščeni v urbanih okoljih, v bližini stanovanjskih naselij in izrecno naštela bencinske servise, ki se nahajajo v neposredni bližini stanovanjskih hiš (tako kot je to v konkretnem primeru).11 V zvezi s temi trditvami tožnik ni podal nobenih navedb ali ugovorov, čeprav ravno te toženkine trditve merijo na dejstvo, da lega in imisije v ničemer ne odstopajo od leg in imisij bencinskih črpalk v primerljivih okoljih (torej na standard običajne meje). V zvezi s tem mu tudi ni bilo naloženo pretežko dokazno breme. Že k vlogi z dne 18. 5. 2012 (list. št. 29) je sam priložil zemljevida, iz katerih se vidi položaj in oddaljenost med bencinskima servisoma A. in spornim, pa tudi njun položaj do sosednjih objektov (prilogi A10 in A11). Na ta način oziroma s pomočjo orto fotoposnetkov bi lahko preveril tudi položaj ostalih bencinskih servisov po državi, če to ne bi bilo mogoče, pa bi lahko ob smiselni uporabi določb 226. in 228. člena ZPP, predlagal, da to stori toženka.

13. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo tudi dokazni postopek. Tožnik se je namreč že v vlogi z dne 26. 9. 2012 (list. št. 53) skliceval tudi na ustrezne uredbe, tudi na Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 105/2005 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba), ki med drugim zaradi varstva naravnega in življenjskega okolja pred hrupom določa stopnjo zmanjševanja onesnaževanja okolja s hrupom, mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, kritične vrednosti kazalcev hrupa v okolju in vire onesnaževanja okolja s hrupom. Uredba sama torej upošteva posebnosti posameznega območja glede na vir hrupa, dopustno mejo glede na naravo določenega območja in glede na to določa mejne in kritične vrednosti. Sistematično torej upošteva kriterije, ki so pomembni pri presoji in zapolnjevanju standarda običajne meje12. Sodišče prve stopnje je tako kljub pomanjkljivi konkretni trditveni podlagi opravilo primerjavo vrednosti emisij s primerljivimi okolji, s tem, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na podzakonski akt, ki določa meje, splošno določene za primerljiva območja13, med drugim tudi na zgoraj navedeno Uredbo, na katero se je v izvedenskem mnenju skliceval tudi izvedenec Č. Uredba v 4. členu določa 4 stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja s hrupom, ki so določene za posamezne površine glede na občutljivost za škodljive učinke hrupa. Kot je zaključil izvedenec sodi območje stanovanjsko – poslovnega objekta tožnika, v območje III. stopnje varstva pred hrupom14, kar je v svojem mnenju upošteval in čemur je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Pritožbene navedbe takšne ocene ne morejo izpodbiti. Potrjuje jo tudi mnenje izvedenca gradbene stroke, ki je pojasnil, da se nepremičnina tožnika nahaja na območju, ki na vzhodni strani neposredno meji na prostorsko enoto KP – 11, ki je območje bivše tovarne T. (sedaj je tam P., d. o. o.), na zahodni strani pa na območje prostorske enote KP – 12 (proizvodne dejavnosti). Tožnik se je mogel in moral zavedati, da ne gradi na območju izključno namenjenem stanovanjski gradnji, saj je že ob pričetku gradnje na območju današnjega bencinskega servisa stala betonarna, območje njegove nepremičnine pa je že takrat mejilo tudi na območje tovarne T.15, končno pa je tudi sam zgradil stanovanjsko poslovni objekt16. 14. Sodišče je rezultate meritev hrupa ob hiši tožnika, ki so bile opravljene s pomočjo izvedenca, primerjalo z (mejnimi in kritičnimi) vrednostmi iz Uredbe in s tem ugotavljalo in zapolnjevalo standard običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.17 Ker je izvedenec zaključil, da na merilnem mestu na balkonu hiše tožnika18, dovoljene ravni hrupa niso presežene ne podnevi ne zvečer ne ponoči in ne celodnevno, kot tudi niso presežene niti konične19 ravni hrupa ne podnevi in ne ponoči, je tako utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda iz tega naslova, ne presega običajne meje. Pri tem je pravilno upoštevalo 8. člen Uredbe, ki določa, da je treba kazalce hrupa na posameznem območju varstva pred hrupom oceniti kot posledico emisije vseh virov hrupa. Kot je ugotovilo (sledeč izvedenskemu mnenju), sta glavni vir hrupa cestni promet po bližnji Š. in avtopralnica, ker pa ta deluje le občasno, je prevladujoči vir hrupa cestni promet po Š., pri čemer pa mejne vrednosti vseh virov hrupa, kot pojasnjeno, v nobenem obdobju niso presežene. Za zaključek, ali je ta hrup drugačen ali bolj obremenilen v primerjavi z drugimi nepremičninami, ki so v bližini bencinskih servisov z avtopralnicami, pa tožnik, kot že povedano, ni podal potrebnih trditev.

15. Sodišče prve stopnje dopušča možnost, da se zaradi bencinskega servisa, na območju tožnikove nepremičnine pojavljajo določene vonjave, poleg tega pa iz goriva izhlapevajo bencinski hlapi, pri čemer je eden izmed plinov benzen, ki je zdravju škodljiv, zato so njegove mejne vrednosti predpisane z Uredbo o benzenu in ogljikovem monoksidu v zunanjem zraku (Uradni list RS, št. 52/2002). Področje neprijetnih vonjav pa v RS ni zakonsko urejeno. Tudi v tem primeru je moralo sodišče ugotoviti, kakšna je običajna obremenitev primerljivih nepremičnin v okolici bencinskih servisov. Izvedenec za varstvo okolja ni bil postavljen, ker tožnik z izvedbo dokaza ni založil predujma20. Vendar pa je bistveno, da tožnik tudi v tem primeru, v smeri standarda običajne meje, ni postavil nobenih trditev. Kljub temu je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, v obsegu kolikor jih je lahko in utemeljeno zaključilo, da dopisa S. (list. št. 172B) in ARSO (list. št. 341)21, omogočata sklepanje, da do imisij, ki onesnažujejo zrak v obsegu, ki bi prekoračil običajne meje, ni prišlo. ARSO je tako pojasnil, da je potrebno upoštevati, da so v okolici tožnikove nepremičnine tudi drugi viri benzena, predvsem promet z bližnje Š. in ponudil kot primerjavo podoben primer v L., ob T., kjer je primerljivo velik bencinski servis z merilno postajo s stalnimi meritvami benzena v neposredni bližini. Povprečna letna koncentracija benzena v letu 2017 je bila 2,7 ug/m3, z zakonodajo22 določena mejna vrednost pa je 5 ug/m3. Pri tem je potrebno upoštevati, da je promet po T. večji od prometa po Š. v K., posledično pa so imisije v K. manjše, vremenske razmere za redčenje onesnaženosti pa tudi boljše kot v L. Sklepal je tako, da so koncentracije benzena na lokaciji v bližini spornega bencinskega servisa nižje kot ob T. v L., če upravljalec sledi zahtevam iz Uredbe o emisiji hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav za skladiščenje in pretakanje bencina (Ur. l. RS, št. 36/2012). Na ta pojasnila tožnik ni podal nobenih konkretnih pripomb, zato je sodišče prve stopnje, ob sklepanju glede na predloženo poročila (B9 do B24), da toženka omenjeno uredbo spoštuje in na podlagi dokazov, ki jih je lahko izvedlo, ob pomanjkljivi trditveni podlagi, tudi v tem primeru utemeljeno zaključilo, da tudi tovrstne imisije ne presegajo standarda običajne meje.

16. Pritožbeno sodišče še pripominja, da na zaključek, da v konkretnem primeru ne nastaja škoda, ki presega običajne meje, kažejo tudi vsakoletne meritve, ki jih mora toženka v skladu z zakonodajo opraviti in ki do sedaj niso pokazale prekoračitve dovoljene meje različnih imisij. Tako ob postavitvi, kot tudi v obdobju obratovanja servisa, so bili in so presojani zunanji vplivi njegovega delovanja na okolje (monitoring hrupa, imisij snovi v zraku, imisij snovi pri odvajanju odpadnih voda iz postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi, objektov za vzdrževanja in popravilo motornih vozil ter pralnic za motorna vozila), pri čemer so vsi preizkusi pokazali, da so imisije, ki izhajajo iz delovanja objekta, minimalne (glej poročila priloge B9 – B24). Ker je mogoče pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, če pri tem nastane škoda, zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje, tega pa po povedanem tožniku ni uspelo izkazati, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu pravilno in zakonito zavrnilo. Le, če bi do presežka prišlo, bi tožnik lahko zahteval odškodnino iz naslova nematerialne škode zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja, iz naslova materialne škode zaradi morebitne manjvrednosti nepremičnine ter ukrepe za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje (četrti odstavek 133. člena OZ).

17. Izpovedbe prič G. in B. v zvezi z delovanjem betonarne, njene odstranitve, sprejemanje prostorskega načrta, spremembe okolja po izgradnji bencinske črpalke, glede na povedano odločitve sodišča prve stopnje ne bi moglo spremeniti, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog za njihovo zaslišanje pravilno in zakonito zavrnilo.

18. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženko pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Poleg odločbe VS RS II Ips 473/2001 primerjaj tudi odločbe VS RS II Ips 76/2003, II Ips 509/97, VSL I Cp 710/2005, VSK I Cp 357/2006. 2 M. Juhart: Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo, št. 6-7/2009 3 Pri čemer je tožnika zastopal kvalificirani pooblaščenec. 4 „Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.“ 5 D. Jadek Pensa, Komentar k 133. členu OZ, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003 6 Ibidem; odločba VS RS II Ips 105/2015 7 Ne glede na to, da ga je sodišče prve stopnje na naroku dne 14. 11. 2016 pozvalo, da opredeli običajno mejo hrupa v okolju, kjer se nahaja njegova nepremičnina. 8 In mu s tem povzročilo visoke pravdne stroške. 9 Od roba terase, sicer 12,50 m od protihrupne ograje bencinskega servisa – glej stran 16 izvedenskega mnenja izvedenca N., list. št. 480. 10 Ki je s tem podvržena višjim stopnjam imisij kot so sicer nepremičnine v okolici bencinskih servisov. 11 Bencinska servisa B. in K. v Š., bencinski servis K. v K., bencinski servis na G. v M., servisi v V., D., na B., v R., v L. na Z. 12 VS RS Sodba II Ips 105/2015. 13 Ibidem. 14 In ne v območje II. stopnje kot bi želel tožnik 15 Glede katere je splošno znano, da je na tem območju obratovala že kar nekaj let pred letom 1972, ko je tožnik zgradil svoj objekt in so očitki sodišču prve stopnje v zvezi s takšno ugotovitvijo neutemeljeni. 16 Stanovanjska stavba z neto površino 185 m², poslovna stavba za opravljanje pridobitne dejavnosti stiskanja jedilnega olja, v površini 892 m² (I. točka tožbe). 17 VS RS sodba II Ips 105/2015. 18 Ki je najbolj izpostavljeno hrupu 19 Glej opombo 16 sodišča prve stopnje. 20 V višini 20.000,00 EUR. 21 Ki sta bila oba vročena pravdnim strankam s pozivom na izjavo. 22 Uredba o emisiji snovi in nepremičnih virov; Uredba o kakovosti zunanjega zraka.