Jedro

Stranka, ki navaja dejstva, mora vedno ponuditi dokaze zanje. Če stranka ponudi dokaze, pa mora zmeraj navesti, katera dejstva se naj dokažejo s ponudenimi dokazi. To je sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo. Zaslišanje strank je dopustno le subsidiarno, če ni drugih dokazil oziroma če je dejansko stanje ostalo nedokazano, čeprav so bili dokazi izvedeni.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za 3.944.803,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 407.533,50 SIT od 12.8.l992 do plačila, od 1,191.000,00 SIT od 20.9.l992 do plačila in od 2.346.270,00 SIT od 26.9.l992 do plačila (1. točka izreka) ter za 39.598,00 SIT izvršilnih stroškov (3. točka izreka); istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 140.085,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (v 8 dneh).

Zoper navedeni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev prve sodbe v izpodbijani smeri ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je priglasila tudi stroške svojega odgovora. Sodišče je odgovor na pritožbo v skladu s 3. odstavkom 359. člena ZPP upoštevalo, saj je to še bilo mogoče, ker še ni rešilo pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi zatrjevala, da je tožeča stranka najprej izdobavila blago, nato izstavila račune, šele nato pa je tajnica tožene stranke L. P. po navodilih tožeče stranke in po specifikaciji iz računov sestavila naročilnice. Vendar pa gre pri tej navedbi za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odstavku 496.a člena ZPP, saj tožena stranka ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (dne 23.6.l993). Celo nasprotno: iz podatkov spisa izhaja, da je narok z dne 9.6.l993 bil na prošnjo tožene stranke preložen, da bi se le-ta lahko izjavila o navedbah tožeče stranke. Vendar pa se tožena stranka o tem ni izjavila, ampak je na naroku z dne 23.6.l993 zgolj vztrajala pri navedbah iz ugovora. Tako pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka je v pritožbi tudi zatrjevala, da je tožeči stranki v zvezi s plačilom izročila ček, ki pa ga ni dodatno overila, saj je reklamirala izdobavljeno blago. Vendar pa gre tudi pri tej navedbi za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odstavku 496.a člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče kot take pač ni moglo upoštevati.

Tožena stranka je v ugovoru zatrjevala, da je naročila polisterol VM 457, ne pa neuporabnega materiala iz uvoza iz Rusije ( PS UPM 424). S tem v zvezi je na naroku z dne 23.6.l993 predlagala dokaz z zaslišanjem strank, ki ga je ponovila tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz kot nepotreben zavrnilo (2. odstavek 300. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je navedeni dokazni sklep pravilen, saj je zaslišanje strank dopustno le subsidiarno, če ni drugih dokazov oziroma če je dejansko stanje ostalo nedokazano, čeprav so bili dokazi izvedeni (2. odstavek 264. člena ZPP). V konkretnem primeru je namreč prvostopno sodišče z vpogledom predložene listinske dokumentacije (predvsem naročilnic) v zadostni meri raziskalo dejansko stanje in mu tako ni bilo potrebno izvajati drugih (to je subsidiarnih) dokazov. Iz naročilnice št. 15/92 z dne 13.7.l992 (A 10) tako izhaja, da je tožena stranka naročila 5500 kg polisterola, od katerega ji je tožeča stranka nato dobavila in zaračunala 4925 kg. Iz naročilnice št. 25/92 z dne 21.8.l992 (A 8) izhaja, da je tožena stranka naročila 10.000 kg polisterola - PS UPM 424, ki ji ga je tožeča stranka predhodno v celoti dobavila, naknadno pa zaračunala. Iz naročilnice št. 26/92 z dne 24.8.1992 (A 9) pa izhaja, da je tožena stranka naročila 19.700 kg polisterola - PS UPM 424, ki ji ga je tožeča stranka nato dobavila in zaračunala 19.700 kg.

Tožena stranka je v pritožbi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank ne samo glede vrste materiala, ki ga je naročila, ampak tudi glede "pisanja naročilnic in reklamacije". Vendar pa gre pri tem za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odstavku 496.a člena ZPP oziroma za ponudbo istega dokaza za dokazovanje drugih dejstev. Takšne dokazne ponudbe (šele v pritožbi) pa drugostopno sodišče ne more upoštevati.

Tožena stranka je sicer kot dokaz predložila tudi reklamacijski zapisnik z dne 1.9.l992 (B 2), iz katerega izhaja, da naj bi tožeča stranka toženi stranki zagotovila, da gre pri materialu PS UPM 424 za isto kvaliteto materiala (polisterola) kot pri VM 457, le da se ta vodi v Rusiji pod drugo oznako. Vendar pa se tožena stranka na to dejstvo ni sklicevala. Tožena stranka je torej predložila le dokaz, ni pa navedla, katero dejstvo z njim dokazuje. Iz sistema povezanosti trditev z dokazno ponudbo (219. člen in 1. odstavek 299. člena ZPP) pa izhaja, da mora stranka, ki ponudi dokaz, zmeraj navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponudenim dokazom. Tako sodišče prve stopnje ni bilo dolžno, niti upravičeno izvajati dokazov za ugotovitev dejstva, ki ga tožena stranka niti ni zatrjevala (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22.4.l993, opr. št. III Ips 25/93).

Glede na navedeno je drugostopno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje (navedeno velja tudi glede izvršilnih stroškov, saj pritožba zoper sodbo vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe). Prvo sodišče je namreč na pravilno in popolno ugutovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od takšnih postopkovnih kršitev, na katere mora drugo sodišče paziti po uradni dolžnosti (glej 2. ostavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP).

Ker tožena stranka torej s pritožbo ni uspela, je drugostopno sodišče sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker tožeča stranka v pritožbenem odgovoru ni povedala ničesar pomembnega, je odgovor nepotreben in se stroški za ta odgovor ne priznajo. V posledici jih torej trpi tožeča stranka sama (glej 1. odstavek 166. člena in 155. člen ZPP). Tožeča stranka je namreč v odgovoru na pritožbo ponovila svoje navedbe iz pripravljalne vloge z dne 9.3.l993 (red. št. 5), torej ni povedala ničesar novega, kar bi prispevalo k boljši razjasnitvi stvari. Njena pravna naziranja v zvezi z uporabo 241. člena ZPP pa so neutemeljena, saj je kot povedano tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank glede vrste materiala, ki je bil predmet njenega naročila - torej je navedla, o čem naj bi stranki izpovedali (glej ugovor zoper sklep o izvršbi).

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.