Jedro

Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo.

Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP).

Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS, zato imajo dolžnost, da zakon razlagajo ustavno skladno ter pri tem spoštujejo vsa ustavno procesna jamstva, vključno s pravico stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS.

Vsakršna opustitev vročitve vloge (ali pisanja) sama po sebi še ne pomeni, da je kršena pravica stranke do izjave.

Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obsojenca ne sme prikrajšati za učinkovito zmožnost dokazovanja obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Obsojenec je dolgoletni politik in vešč javni govorec, po ugotovitvah pravnomočne sodbe "mnenjski lider" v Sloveniji, zato imajo njegova ravnanja daljnosežne posledice. Prav zaradi vpliva, ki ga ima zaradi svoje družbene vloge pri oblikovanju javnega mnenja, izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja ne more biti absolutno, temveč vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti ter je lahko, kot poudarja sodišče druge stopnje, podvrženo omejitvam oziroma kaznim, ki so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja pravic drugih oseb.

Vložniki opozarjajo na razsežnosti zastraševalnega učinka v kontekstu izražanja prek družbenih omrežij, vendar prepoznavanje teh tveganj po presoji Vrhovnega sodišča ne more zasenčiti obstoja ostalih, prav tako pomembnih nevarnosti pri uveljavljanju in uživanju temeljnih pravic in svoboščin drugih oseb, zlasti tveganj, ki izhajajo iz protipravnih žaljivih komentarjev, ki se lahko z izražanjem prek družbenih omrežij, kot je Twitter, razširjajo hitreje in enostavneje kot še nikoli prej.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR in potrebne izdatke zasebnih tožilk ter nagrado in potrebne izdatke njunega pooblaščenca, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo VII K 14840/2016-222 z dne 25. 2. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dveh mesecev zapora in zatem enotno kazen treh mesecev zapora ter preizkusno dobo v trajanju enega leta. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 14840/2016-246 z dne 24. 5. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zaradi, kot navajajo, kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22., 25., 29. in 39. člena Ustave RS ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo "razveljavi in obtožbo zavrne, izda oprostilno sodbo ali zadevo vrne v novo odločanje."

3. Na zahtevo sta odgovorila vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju: ZKP) in pooblaščenec zasebnih tožilk, odvetnik Stojan Zdolšek.1 Oba sta predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je oba odgovora poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom v izjavo. Zagovorniki so vztrajali pri navedbah v zahtevi, medtem ko obsojenec pošiljk večkrat ni dvignil.2 B-I.

5. Vrhovno sodišče se je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti omejilo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicujejo vložniki (prvi odstavek 424. člena ZKP). Načelo dispozitivnosti, ki velja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, namreč stranki nalaga, da kršitve, ki jih uveljavlja, tudi določno pojasni oziroma obrazloži. Zgolj sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP ni dovolj, temveč mora stranka navesti konkretne in obrazložene razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo, saj lahko Vrhovno sodišče šele v tem primeru presodi utemeljenost njenih navedb.

B-II.

**Glede obveščanja o seji pritožbenega senata in zatrjevanega zastaranja kazenskega pregona**

6. Vložniki zastopajo stališče, da obsojenec na sejo pritožbenega senata ni bil v redu povabljen oziroma o njej obveščen, saj mu vabilo ni bilo vročeno v skladu s pravili ZKP. To po njihovem mnenju pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo pritožbene seje po 378. členu ZKP. Sklicujejo se na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 271/2005 z dne 25. 5. 2006 in I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014, s katerima utemeljujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev obsojenčeve pravice do sojenja v navzočnosti oziroma, natančneje, kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave RS ter kršitev 6. člena EKČP. 7. Navedbe vložnikov izhajajo iz razumevanja, da se za obveščanje o seji pritožbenega senata uporabljajo izključno pravila o vabljenju in vročanju sodnih pisanj. Da je takšno stališče zmotno, razkriva že jezikovna razlaga besedila ZKP, ki jasno razločuje med pogoji za izvedbo glavne obravnave in pogoji za izvedbo pritožbene seje. Medtem ko je za glavno obravnavo določeno, da mora biti obdolženec nanjo "v redu povabljen" (307. člen ZKP) in mu mora biti vabilo vročeno (305. člen ZKP), je v ZKP glede zagotavljanja navzočnosti obdolženca na pritožbeni seji dosledno predpisano, da mora biti ta - kot druge stranke - o njej obveščen (prvi, četrti, peti, osmi in deveti odstavek 378. člena ZKP, tretja poved prvega odstavka 129. člena ZKP). Določbe ZKP ne predpisujejo niti vrste sodnega pisanja (npr. vabila) niti ne načina seznanitve o času in kraju pritožbene seje (npr. vročanja), temveč določajo (le), da morajo biti stranke o seji "v redu obveščene" (prvi odstavek 378. člena ZKP). Če stranka, ki je bila o seji v redu obveščena, nanjo ne pride, to ni ovira za izvedbo pritožbene seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

8. Ponujeno stališče zahteve, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Dosedanja praksa Vrhovnega sodišča je nasprotna, saj je bilo v sodbi I Ips 26897/2010-425 z dne 19. 1. 2017 že odločeno, da je obveščanje o pritožbeni seji lahko manj formalno kot vabljenje na glavno obravnavo, tako da se lahko opravi tudi na druge (manj formalne) načine, kot so predpisani za primere vabljenja na glavno obravnavo, vendar pri tem velja, da mora biti iz spisa razvidno, da so bili upravičeni procesni subjekti o seji obveščeni, kot tudi, na kakšen način so bili z njo seznanjeni.3

9. Pri razlagi pogojev za izvedbo seje pritožbenega sodišča je treba upoštevati, da so zakonska pravila 378. člena ZKP v funkciji zagotavljanja obdolženčeve pravice do sojenja v navzočnosti pred sodiščem druge stopnje in, širše, njegove pravice do poštenega sojenja. Pri presoji, kdaj je obdolženec "v redu obveščen" o času in kraju pritožbene seje, je treba zato upoštevati tudi pomen navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika na pritožbeni seji, kot je bil prepoznan, med drugim, v sodbah I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014 in I Ips 26897/2010-425 z dne 19. 1. 2017. Pri razlagi merila, ali je bil obdolženec "v redu obveščen" o seji, je s tega vidika odločilno, da sodišče izbere tak način obveščanja o seji, ki je zmožen zagotoviti obdolženčevo osebno, učinkovito izvrševanje pravic obrambe na pritožbeni seji, kar v prvi vrsti pomeni izvrševanje pravice biti navzoč na pritožbeni seji.

10. Podatki kazenskega spisa v konkretni zadevi razkrivajo najprej, da je sodišče druge stopnje k obveščanju obsojenca o seji pristopilo s skrbnostjo, ki presega minimalne zahteve zagotavljanja učinkovitega izvrševanja pravice do navzočnosti na pritožbeni seji. Obsojencu je obvestilo o seji vročalo s pomočjo detektiva, ki je v svojem poročilu (list. št. 493 oziroma 495-496) navedel, da obsojenca kljub štirim poskusom na njegovem domu ni našel; da mu je dne 19. 5. 2022 obsojenčeva žena povedala, naj pusti obvestilo v hišnem predalčniku, in mu pri tem pojasnila, da obsojenec vsa pisanja s sodišča dobi preko svojega zagovornika; ter da je dne 23. 5. 2022 obsojenčeva žena zavrnila prevzem sodnega pisanja ter podpis vročilnice, zaradi česar je detektiv na njeno željo pisanje pustil na naslovnikovem naslovu bivanja. Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje4 in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP). Iz podatkov kazenskega spisa je nadalje razvidno, da je sodišče druge stopnje svoj prvotni sklep glede pritožbene seje spremenilo po tem, ko je obsojenčev zagovornik senatu povedal: (i) da je bil obsojenec s pritožbeno sejo dne 20. 5. 2022 seznanjen; (ii) da ga je zagovornik na njegovo zahtevo seznanil s člani senata, (iii) da obsojenec na sestavo senata ni imel pripomb, in (iv) da se obsojenec strinja, da se seja opravi v njegovi nenavzočnosti. To so dejstva, na katera je sodišče druge stopnje oprlo sklep, da se pritožbena seja opravi.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v opisani procesni situaciji zadoščeno zakonskim pogojem iz prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP, kot tudi merilom učinkovitega izvrševanja obsojenčeve pravice do navzočnosti na pritožbeni seji. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo.5 Iz zapisnika o pritožbeni seji izhaja, da je predsednica senata navzoče seznanila s poročilom detektiva, kateremu je obsojenčeva žena pojasnila, da obsojenca s sodnimi pisanji seznanja njegov zagovornik, zatem pa je tudi obsojenčev zagovornik poročal o osebni komunikaciji z obsojencem, iz katere izhaja, da je bil obsojenec s pritožbeno sejo seznanjen 20. 5. 2022 (kar je tudi dan, ko je bilo obvestilo o seji vročeno odvetniški družbi obsojenčevih zagovornikov, list. št. 484). Iz podatkov kazenskega spisa je torej razvidno, da je bil obsojenec s krajem in časom seje pritožbenega senata dejansko seznanjen, pri čemer je na tem mestu pomembno tudi, da sodišče druge stopnje zagovornika ni obravnavalo kot procesnega udeleženca, ki bi se izjavljal namesto obsojenca, temveč ga je štelo za vir informacij o obsojenčevi osebni izjavi volje glede izvrševanja pravice do navzočnosti na pritožbeni seji. To pomeni, da je sodišče druge stopnje presojo, ali je bil obsojenec v redu obveščen o pritožbeni seji, opravilo tako, da je spoštovalo pravico obsojenca, da obrambo v postopku s pritožbo izvršuje sam, osebno. Obsojenčeva izjava pomeni po svoji vsebini odpoved pravici do sojenja v navzočnosti na pritožbeni seji; veljavnosti te odpovedi pa vložniki z zahtevo ne izpodbijajo.

12. Ugotovitev, da je bil obsojenec v konkretnem primeru v redu obveščen o seji pritožbenega senata, pomeni, da so bili podani pogoji za izvedbo pritožbene seje v njegovi nenavzočnosti (četrti odstavek 378. člena ZKP), nadalje pa tudi, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za razglasitev sodbe pritožbenega senata v skladu s petim odstavkom 378. člena ZKP.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti očitke o neustreznem obveščanju obsojenca o seji pritožbenega senata povezuje z zatrjevanjem kršitev pravil o zastaranju kazenskega pregona (3. točka 372. člena ZKP). Vložniki namreč trdijo, da obsojenec ni prejel vabila na pritožbeno sejo, zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za nastop pravnomočnosti sodbe z dnem, ko je pritožbeno sodišče razglasilo svojo odločitev. Takšno stališče je po vsem obrazloženem zmotno. Senat sodišča druge stopnje je svojo odločitev razglasil dne 24. 5. 2022 po opravljeni seji, o kateri so bili v redu obveščeni vsi upravičenci, vključno z obsojencem, kar pomeni, da je sodba tega dne po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP tudi postala pravnomočna.

14. Zagovorniki navedbe o zastaranju kazenskega pregona opirajo nadalje še na očitek, da je sodišče druge stopnje napačno izračunalo dan, ko je nastopilo zastaranje. Navajajo, da je zastaranje nastopilo (že) dne 24. 5. 2022, torej na dan pritožbene seje, ne pa šele dan kasneje, tj. 25. 5. 2022, kot je zapisano v 6. točki drugostopenjske sodbe. Vložniki pri tem sprejemajo, da bi šestletni zastaralni rok (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) potekel dne 21. 3. 2022, kot tudi, da je bil zastaralni rok po določbah ZZUSUDJZ6 zadržan za 64 dni. Sporno zanje pa je, ali je sodišče druge stopnje pravilno preštelo, kdaj se zastaralni rok izteče. 15. Učinek zadržanja zastaranja kazenskega pregona je v tem, da se tek roka v času ovire prekine, po njenem prenehanju pa teče naprej. Ker se v tek zastaralnega roka šteje čas, ki je potekel pred oviro, in čas po njenem prenehanju, se potek zastaralnega roka izračuna tako, da se zastaralnemu roku (brez upoštevanja ovir za njegov tek) prišteje čas trajanja ovir (in se ga s tem dejansko podaljša). Zastaranje nastopi prvi dan po izteku časa zadržanja.

16. V obravnavanem primeru bi se zastaralni rok (brez ovir) iztekel dne 21. 3. 2022, čemur je treba prišteti 64 dni, ko je bil tek zastaralnega roka zadržan. Za prvi dan obdobja zadržanja šteje 22. 2. 2022, zadnji dan tega 64 dnevnega obdobja pa je 24. 5. 2022. Zastaranje kazenskega pregona bi tako v konkretni zadevi nastopilo prvi dan po izteku časa zadržanja, kar bi bilo torej 25. 5. 2022. To pomeni, da je sodišče druge stopnje sprejelo pravilno stališče, da kazenski pregon do razglasitve sodbe dne 24. 5. 2022 (še) ni zastaral, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

**Glede zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja in s tem povezane obsojenčeve pravice do izjave**

17. Vložniki zatrjujejo kršitev pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave RS), ker naj bi bil okrnjen videz nepristranskosti sodnice porotnice Lilijane Kač, ki je sodelovala pri sojenju na glavni obravnavi in izrekanju izpodbijane sodbe, ter videz nepristranskosti predsednice Okrožnega sodišča v Celju, ki je zavrnila zahtevo obrambe za izločitev sodnice porotnice. Istočasno uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do izjave (22. člen Ustave RS), ker obramba pred zavrnitvijo predloga za izločitev sodnice porotnice ni bila seznanjena z njeno izjavo, podano na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP. Menijo, da bi moralo sodišče sodničino izjavo vročiti obsojencu in zagovorniku, da bi se o njej lahko izjavila.

18. Vrhovno sodišče je najprej obravnavalo postopkovni vidik zagotavljanja pravice do nepristranskega sojenja. Relevantna procesna dejstva v tej zvezi so sledeča: ‒ dne 1. 6. 2021 so bili navzoči na naroku za glavno obravnavo seznanjeni s sestavo senata sodišča prve stopnje, v katerem je med drugim sodelovala tudi sodnica porotnica Lilijana Kač; obsojenčev zagovornik in pooblaščenec zasebnih tožilk sta ji na naroku postavila nekaj vprašanj glede njenega morebitnega članstva v političnih strankah, nato pa pripomb na sestavo senata ni bilo in se je glavna obravnava začela; ‒ zaradi odločanja o predlogu za prenos krajevne pristojnosti je bil naslednji narok za glavno obravnavo razpisan za dne 3. 2. 2022, ko bi se morala glavna obravnava zaradi poteka časa začeti znova; ‒ dne 3. 2. 2022 je predsednica senata navzočim na naroku znova predstavila senat, čemur je sledilo ponovno vprašanje zagovornika glede morebitne politične aktivnosti članov senata, nato pa še poziv, naj se izjavijo glede svoje zaposlitve; sodnica porotnica Lilijana Kač je povedala, da je zaposlena na Okrožnem sodišču v Celju v Službi za brezplačno pravno pomoč, nakar je zagovornik podal zahtevo za njeno izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ker naj bi bila hierarhično in funkcionalno povezana s predsednico razpravljajočega senata, kot tudi zahtevo za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Celju, ker naj bi njena dosedanja ravnanja vzbujala dvom v njeno nepristranskost; ‒ sodnica porotnica je istega dne (3. 2. 2022) podala izjavo, v kateri je navedla, da sama ne vidi razloga, da bi njena zaposlitev kakorkoli posegala v njeno neodvisnost in nepristranskost pri sojenju; da je med zaposlitvijo zaprisegla kot sodnica porotnica in da zato ne more držati stališče o nezdružljivosti funkcij; ter da bo vsakršno odločitev sprejela in spoštovala (list. št. 399); ta izjava po podatkih spisa ni bila vročena obsojencu in njegovim zagovornikom; ‒ predsednica Okrožnega sodišča v Celju je po tem, ko je začasni predsednik Višjega sodišča v Celju zavrnil zahtevo za njeno izločitev (sklep Su 104/2022-1 z dne 7. 2. 2022), zavrnila zahtevo obrambe za izločitev sodnice porotnice (sklep Su 210/2022 z dne 7. 2. 2022); njena odločitev je temeljila v bistvenem na presoji, da je zahteva obrambe: (i) prepozna, ker sta imela obsojenec in njegov zagovornik že na naroku dne 1. 6. 2022 možnost sodnici porotnici zastavljati vprašanja glede njene zaposlitve, vendar vse do 3. 2. 2022 ta okoliščina zanju ni bila pomembna,7 poleg tega pa tudi (ii) neutemeljena, ker ne obstaja nobena hierarhična povezava med predsednico razpravljajočega senata in sodnico porotnico, niti zaposlitev slednje ni povezana z nobeno izmed strank postopka ali predmetom obravnavanja; ‒ dne 24. 2. 2022 se je glavna obravnava začela znova, pri čemer je predsednica senata pred njenim ponovnim začetkom navzočim ponovno predstavila senat, na sestavo katerega ni bilo pripomb.

19. Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS, zato imajo dolžnost, da zakon razlagajo ustavno skladno ter pri tem spoštujejo vsa ustavno procesna jamstva, vključno s pravico stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS.8

20. Po uveljavljenih stališčih (ustavno)sodne prakse je bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave RS v tem, da "posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. Iz tega ustavnoprocesnega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Pomen te pravice je torej zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka."9

21. Ustavno sodišče RS je že presodilo,10 da vsakršna opustitev vročitve vloge (ali pisanja) sama po sebi še ne pomeni, da je kršena pravica stranke do izjave. Poudarilo je tudi, da zagotavljanje pravice do izjave (ki vključuje tudi predhodno informiranost stranke z vsebino, o kateri naj bi se izjavila) "ni formalni ritual, ki je sam sebi namen."11 V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je treba neko vlogo vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, morajo sodišča izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.12

22. V danem primeru je temeljni namen pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, katere kršitev zatrjujejo vložniki, v tem, da se z njo zagotovi učinkovito varovanje pravice obsojenca do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče je moralo zato ob citiranih ustavnopravnih izhodiščih presoditi, ali so bile v konkretnem kazenskem postopku spoštovane vse prvine pravice iz 22. člena Ustave RS tako, da je bilo obsojencu zagotovljeno učinkovito (aktivno) varovanje pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS.

23. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko obsojencu in njegovi obrambi pred sodiščem prve stopnje ne bi bilo omogočeno aktivno sodelovanje in izjavljanje o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za zagotavljanje pravice do nepristranskega sojenja. Prvič, obsojenec in njegov zagovornik sta lahko na naroku dne 1. 6. 2021 postavljala članom senata (vključno s sodnico porotnico Lilijano Kač) vprašanja glede okoliščin, ki jih štejeta za pomembna pri presoji njihove nepristranskosti, nadalje pa je bilo to navzočim omogočeno tudi na naroku dne 3. 2. 2022. Drugič, obsojenčev zagovornik je tega dne podal zahtevo za izločitev sodnice porotnice Lilijane Kač, s čimer je izkoristil enega izmed najpomembnejših procesnih institutov, ki služijo zagotovitvi pravice do nepristranskega sojenja.13 In tretjič, glavna obravnava se je dne 24. 2. 2022 (torej po tem, ko je sodnica porotnica dne 3. 2. 2022 podala izjavo na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP in je bilo dne 7. 2. 2022 odločeno o zahtevi za njeno izločitev) začela znova (tretji odstavek 311. člena ZKP). Tega dne je bilo obsojenčevi obrambi14 ponovno, torej že tretjič, omogočeno, da se izjavi o sestavi senata, katerega članica je bila tudi sodnica porotnica Lilijana Kač, ter poda morebitne pripombe glede njegove sestave. Navzoči pripomb na sestavo senata niso imeli, obsojenčev zagovornik pa se ob tej priliki tudi ni izjavil o predhodnih navedbah sodnice porotnice (katere izjava z dne 3. 2. 2022 je bila med drugim povzeta v sklepu predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 210/2022 z dne 7. 2. 2022), kolikor je štel, da zaradi zagotavljanja obsojenčeve pravice do nepristranskega sojenja terjajo odziv.

24. Opisana procesna kronologija prvostopenjskega sojenja kot celota pokaže, da je bilo obsojencu oziroma njegovi obrambi pred izdajo pravnomočne sodbe dejansko zagotovljeno, da aktivno vplivajo na uresničevanje jamstev iz 23. člena Ustave RS, čeprav jim izjava sodnice porotnice z dne 3. 2. 2022 ni bila posebej vročena. Vrhovno sodišče poleg tega ugotavlja, da izjava sodnice porotnice, podana na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP, ni vsebovala nobenega predloga o tem, kako naj predsednica Okrožnega sodišča v Celju odloči,15 temveč je pokazala sodničin indiferenten odnos do odločitve o zahtevi za njeno izločitev. Vsebina izjave tudi ni razkrila nobenih novih okoliščin, s katerimi obsojenčeva obramba ne bi bila seznanjena in bi lahko vplivale na odločitev predsednice sodišča o zahtevi za njeno izločitev, da bi bilo treba z njimi seznaniti obsojenca in njegove zagovornike.16 Vse našteto samo še dodatno utrjuje presojo, da obsojenec in njegovi zagovorniki v okoliščinah konkretnega primera zaradi opustitve vročanja izjave sodnice porotnice z dne 3. 2. 2022 niso bili prikrajšani v možnostih za aktivno, kontradiktorno in učinkovito varovanje pravice iz 23. člena Ustave RS, zato očitek o kršitvi pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni utemeljen.

25. Višje sodišče v Celju je istovrstne očitke obrambe zavrnilo z razlogi v 9. točki drugostopenjske sodbe, za katero vložniki menijo, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi višje sodišče v nasprotju s podatki spisa povzelo vsebino izjave sodnice porotnice z dne 3. 2. 2022. Ta očitek je neutemeljen, saj je na 5. in 6. strani drugostopenjske sodbe korektno povzeta vsebina sodničine izjave, ki ji v nadaljevanju sledi še vsebinska presoja višjega sodišča o tem, da obsojenčeva pravica do izjave ni bila kršena. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavljajo vložniki, bo podana samo v primerih, ko je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter med samimi listinami v spisu, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

26. Vložniki uveljavljajo po vsebini kršitev obsojenčeve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS iz dveh razlogov. Prvi razlog je v tem, da je pri sojenju na glavni obravnavi in izrekanju sodbe sodelovala sodnica porotnica Lilijana Kač, ki je zaposlena v Službi za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju. To po njihovem mnenju krni videz nepristranskosti sojenja pred tem sodiščem, saj je administrativno sodno osebje hierarhično podrejeno sodnikom (med drugim tudi predsednici sodečega senata v konkretni zadevi), posebej pa se odnos podrejenosti kaže v razmerju do predsednice sodišča, ki odloča o njihovi zaposlitvi. In drugič, kršitev zatrjujejo, ker naj bi bil podan dvom v nepristranskost predsednice sodišča Okrožnega sodišča v Celju, ki je v tem postopku zavrnila več utemeljenih zahtev za izločitev sodnikov porotnikov, na kar je obramba večkrat opozorila in v prvem sojenju iz tega razloga tudi uspela s pritožbo zaradi kršitve 23. člena Ustave RS.

27. Zahteva za varstvo zakonitosti pri svojih izvajanjih prvenstveno prezre časovno dimenzijo podane zahteve za izločitev sodnice porotnice. Zagovorniki so namreč njeno zaposlitev pričeli problematizirati (šele) na naroku dne 3. 2. 2022, čeprav je bilo strankam že dne 1. 6. 2021 omogočeno, da članom senata zastavljajo vprašanja, ki so po njihovem mnenju pomembna za presojo zagotavljanja nepristranskega sojenja, vendar tedaj sodničina (javno objavljena) zaposlitev zanje ni bila pomembna (tako sklep Su 210/2022 z dne 7. 2. 2022, ki mu je v celoti pritrdil tudi senat sodišča druge stopnje v 10. točki obrazložitve). Zagovorniki prezrejo nadalje tudi poudarek sodišča druge stopnje, da navzoči na znova začeti glavni obravnavi dne 24. 2. 2022, ko jim je bil (ponovno) predstavljen razpravljajoči senat, na njegovo sestavo niso imeli nobenih pripomb. Te presoje vložniki z zahtevo ne izpodbijajo, čeprav je prvi pogoj za vsebinsko presojo izločitvenih razlogov njihovo pravočasno uveljavljanje. Vrhovno sodišče je moralo kljub temu - upoštevaje, da sta predsednica Okrožnega sodišča v Celju in senat Višjega sodišča v Celju na izvajanja vložnikov odgovorila (tudi) po vsebini - presoditi tudi razumnost stališč, ki jih izpodbija zahteva za varstvo zakonitosti.

28. Merila, po katerih je treba presojati nepristranskost sodnika, ki odloča v zadevi, so v ustavnosodni praksi ustaljena17 in jih sprejema tudi izpodbijana sodba (10. točka drugostopenjske sodbe), zato jih na tem mestu ni treba ponavljati. Vložniki se sklicujejo na tisti vidik pravice do nepristranskega sojenja, ki zahteva, da sodišče pri odločanju v zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti, ki naj bi bil v konkretnem primeru najprej okrnjen zaradi zaposlitve sodnice porotnice v Službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju in njene posledične (hierarhične) povezanosti s sodniki tega sodišča, posebej s predsednico razpravljajočega senata Alenko Jazbinšek Žgank. Da tega stališča ni mogoče sprejeti, sta razumno obrazložila že predsednica Okrožnega sodišča v Celju in senat sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi. Pojasnila sta, da se Služba za brezplačno pravno pomoč na Okrožnem sodišču v Celju izvaja na povsem samostojnem oddelku, ki nima nikakršnega odnosa podrejenosti proti kazensko-preiskovalnem oddelku, na katerem opravlja sodniško službo predsednica prvostopenjskega senata. Ta služba ima vodjo, ki ni sodnica, v smislu delovnopravne zakonodaje pa je javnim uslužbencem predpostavljena direktorica sodišča. Predsednica razpravljajočega senata ni nadrejena niti zaposlenim na kazenskem oddelku, še manj pa administrativno tehničnemu osebju v različnih službah sodišča, tako da hierarhičnega odnosa, kot ga skušajo prikazati zagovorniki, med njo in sodnico porotnico ni. Sodnike porotnike po veljavni zakonodaji imenuje in razrešuje predsednik višjega sodišča (prvi odstavek 44. člena Zakona o sodiščih), v senate pa jih določa predsednik okrožnega sodišča po vnaprej določenih kriterijih (175. člen Sodnega reda), zato se teza obrambe o hierarhični (oziroma funkcionalni) povezanosti med sodnico porotnico in predsednico razpravljajočega senata sodišča prve stopnje, kot tudi teza o sodničini podrejenosti predsednici Okrožnega sodišča v Celju (ki jo bežno omenja zahteva), pokažeta kot neutemeljeni.

29. Objektivna nepristranskost sodnika je po stališčih ESČP, ki jih sprejema tudi Ustavno sodišče RS, lahko okrnjena, kadar sodnik v postopku nastopa še v drugi, s sodniško vlogo nezdružljivi vlogi. Gre za situacije, ko ista oseba izvaja različne funkcije v sodnem postopku ali ima hierarhične oziroma druge povezave z drugimi udeleženci v postopku, ki objektivno upravičujejo pomisleke o nepristranskosti sodišča, ki zaradi navedenih okoliščin ne more izpolnjevati zahtev v okviru objektivnega testa nepristranskosti.18 V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj med sodnico porotnico in predsednico razpravljajočega senata sodišča prve stopnje oziroma predsednico Okrožnega sodišča v Celju ne obstajajo povezave, kot jih skušajo prikazati vložniki, niti zaposlitev sodnice porotnice v Službi za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju z vidika razumnega opazovalca ne more biti okoliščina, ki bi lahko vzbudila objektivno upravičen dvom v nepristranskosti sojenja.19 Za presojo nepristranskosti v konkretnem primeru je ključno, da sodnica porotnica ni bila povezana s strankami postopka oziroma s predmetom obravnavanja, njena zaposlitev na Okrožnem sodišču v Celju pa sama po sebi ne more biti razlog, da v postopku ne bi odločala objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih pravil, oziroma da ne bi ohranjala videza nepristranskosti sojenja, ki ga zagotavlja 23. člen Ustave RS.

30. Vložniki nadalje trdijo, da je okrnjen tudi videz nepristranskosti predsednice Okrožnega sodišča v Celju, ki je zavrnila zahtevo za izločitev sodnice porotnice. Oporo za svoja izvajanja črpajo iz predhodnih ravnanj predsednice sodišča pri imenovanju sodnikov v konkretnem postopku, ko naj bi zavrnila več utemeljenih zahtev obrambe za izločitev sodnikov porotnikov, zaradi česar naj bi pritožbeno sodišče že ugotovilo kršitev pri sestavi in delu senata v prvem sojenju, prav tako pa naj bi se zaradi napak pri določanju senatov zamenjale tri porote. Zahteva za varstvo zakonitosti s temi navedbami ne more uspeti, saj nestrinjanje stranke z argumentiranimi procesnimi odločitvami sodnika ne more biti razlog, ki bi sam po sebi vzbujal objektivno upravičen dvom v nepristranskost sodnega odločanja. To velja še toliko bolj v obravnavanem primeru, ko v pritožbenem postopku v prvem sojenju niso bile ugotovljene kršitve zakona, ki bi se neposredno navezovale na ravnanja predsednice Okrožnega sodišča v Celju, temveč je bila kršitev pravil o naravnem sodniku ugotovljena zato, ker je bila določitev sodnice porotnice prepuščena diskreciji vodje sodnih zapisnikarjev, ki ni bila pooblaščena za tovrstno postopanje (sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 14840/2016 z dne 7. 6. 2019). Katere naj bi bile druge "napake" predsednice Okrožnega sodišča v Celju pri določanju sodnikov porotnikov v konkretnem postopku vložniki ne pojasnijo, zato njihovih navedb v tem delu ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Kolikor pa ostaja zahteva v polju posplošenega problematiziranja predsedničinih preteklih procesnih odločitev, s tem ne more utemeljiti okoliščin, ki bi lahko v očeh razumnega opazovalca vzbudile objektivno upravičen dvom o nepristranskosti njenega odločanja, ko je z obrazloženimi razlogi zavrnila zahtevo za izločitev sodnice porotnice Lilijane Kač.

31. Vrhovno sodišče zavrača nazadnje še zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker naj se zlasti sodišče druge stopnje ne bi v zadostni meri opredelilo do navedb obrambe glede okrnjenega videza nepristranskosti sodnice porotnice in predsednice Okrožnega sodišča v Celju. Ta očitek je neutemeljen, saj je sodišče druge stopnje v 10. točki sodbe v celoti pritrdilo razlogom, ki so vsebinsko obrazloženi v sklepih Su 210/2022 in Su 104/2022 z dne 7. 2. 2022 in jih - skladno s standardi obrazloženosti, kot veljajo za instančne odločbe - ni bilo dolžno posebej ponavljati.20 Zatem je sodišče druge stopnje opravilo tudi samostojno in posebej obrazloženo presojo (zlasti) objektivnega testa nepristranskosti sodnice porotnice (7. stran sodbe), s katero je argumentirano odgovorilo na pomisleke obrambe glede zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja pred sodiščem prve stopnje. Vložniki te presoje ne sprejemajo, vendar to ne more biti razlog za uveljavljanje kršitve zakona iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo zatrjuje zahteva.

**Glede očitanih kaznivih dejanj razžalitve in zavrnitve dokaznih predlogov**

32. Obsojenec je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1, ker je 21. 3. 2016 na vsakomur dostopnem spletnem družbenem omrežju Twitter zapisal: "Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk B. B. in C. C. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.", s čimer je razžalil zasebni tožilki, novinarko B. B. in tedanjo urednico dnevno informativnega programa na RTV SLO C. C. 33. Osrednji očitek zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da dejanji, ki se očitata obsojencu, nista kaznivi dejanji, kar predstavlja uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vložniki v bistvenem trdijo: (i) da je imel obsojenec za inkriminiran zapis zadostno dejansko podlago; (ii) da zapis ni bil objavljen z namenom zaničevanja, s čimer po vsebini zatrjujejo obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, in (iii) da nižji sodišči nista ustrezno pretehtali ter obrazložili sorazmernosti med posegom v obsojenčevo pravico do svobode izražanja in varstvom pravice zasebnih tožilk do časti in dobrega imena, zato pravnomočna sodba krši 39. člen Ustave RS in 10. člen EKČP. Vložniki zatrjujejo tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe (29. člen Ustave RS v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), ker naj bi sodišče zavrnilo več dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič in branje listin, s katerimi bi obsojenec dokazal, da je imel zadostno dejansko podlago za inkriminiran zapis. Vložniki na svoja izvajanja mestoma navezujejo tudi zatrjevanje več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kar vse bo podrobneje obravnavano v nadaljevanju.

_(a) Zavrnitev dokaznih predlogov_

34. Pravnomočna sodba v obsojenčevem zapisu ni prepoznala trditev o dejstvih, temveč negativno vrednostno sodbo o zasebnih tožilkah. Ta je lahko dopustna, če se izkaže, da je imel storilec zanjo zadostno podlago v dejstvih (angl. _sufficient factual basis_).21 Vložniki trdijo, da bi se s predlaganimi dokazi za zaslišanje prič in branje listin dokazalo, da sta zasebni tožilki "sistematično in namenoma poročali izkrivljena dejstva in postavljali izmišljene komentarje" ter "zlorabljali nacionalno televizijo - javni zavod za neutemeljen obračun" s stranko X. in njenim predsednikom, obsojenim A. A., s čimer bi se pokazalo, da je imel obsojenec zadostno dejansko podlago za inkriminiran zapis. Sodišči prve in druge stopnje naj bi dokazne predloge obrambe zavrnili v nasprotju z merili iz 3. točke 29. člena Ustave RS, mestoma pa tudi neobrazloženo in na podlagi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.

35. Vrhovno sodišče je moralo v okviru zatrjevanih kršitev presoditi, ali so razlogi nižjih sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov razumni in skladni z merili odločanja o dokaznih predlogih, ki so v ustavnosodni praksi že ustaljena.22 Takšna presoja mora biti posebej pazljiva, saj odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obsojenca ne sme prikrajšati za učinkovito zmožnost dokazovanja obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.23

36. Prvi dokazni predlog, katerega zavrnitev grajajo vložniki, se nanaša na branje člankov oziroma prispevkov, ki segajo v čas onkraj let 2015 in 2016 ter so nastali v daljšem časovnem obdobju pred in po storitvi očitanih kaznivih dejanj. Vložniki trdijo, da bi se lahko šele z izvajanjem teh dokazov pokazalo, da zasebni tožilki sistematično in kontinuirano poročata pristransko, neprofesionalno in žaljivo o stranki X. in obsojencu. Vrhovno sodišče na podlagi razlogov pravnomočne sodbe ugotavlja, da sta sodišči k presoji teh dokaznih predlogov pristopili pazljivo24 in z zavedanjem težnje obrambe po dokazovanju okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 (13. točka prvostopenjske v zvezi s 13. točko drugostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je ugodilo ne le dokaznim predlogom obrambe za branje številnih novinarskih prispevkov, objavljenih do dne 21. 3. 2016, temveč - zaradi presoje širšega konteksta inkriminiranega tvita - tudi dokaznim predlogom za branje več novinarskih prispevkov iz leta 2016. Pri tem je v skladu z načelom proste presoje razumno ocenilo, da bo lahko že z izvedbo teh dokazov presodilo, ali držijo obsojenčeve navedbe o kontinuiranem zlonamernem, neprofesionalnem in izkrivljenem poročanju zasebnih tožilk, zato je dokazni predlog za branje člankov in prispevkov iz daljšega časovnega obdobja utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Vrhovno sodišče sprejema stališče pravnomočne sodbe, da je za dokazovanje teze, da sta zasebni tožilki več let na enak način poročali škodljivo o stranki X. in obsojencu, povsem dovolj, da sodišče za namene dokazovanja prebere članke in prispevke bližje datumu obravnavanih kaznivih dejanj, medtem ko bi branje širšega spektra novinarskih prispevkov zasebnih tožilk (po dokaznih predlogih obrambe od leta 2008 naprej) nesorazmerno presegalo za predmetni kaznivi dejanji relevantno časovno obdobje in obrambi meritorno ne bi bilo v korist. 37. Obramba je predlagala zaslišanje D. D., direktorja ..., zato, da bi kot priča sodišču predstavil svojo analizo žaljivih prispevkov zasebnih tožilk o stranki X. in njenih vidnejših članih do objave inkriminiranega tvita. Vložniki sodišču prve stopnje očitajo, da je dokazni predlog samo omenilo na 12. strani sodbe, glede njegove zavrnitve pa ni navedlo nobenih razlogov. Ta očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje na dokazni predlog obrambe vsebinsko odgovorilo na 16. strani sodbe in ga z razumnimi razlogi zavrnilo kot nepotrebnega. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da so bili v dokaznem postopku prebrani številni članki in prispevki zasebnih tožilk, na podlagi katerih je lahko sodišče prve stopnje sámo presojalo naravo poročanja zasebnih tožilk in v tem kontekstu opravilo tudi oceno obsojenčevega odziva nanj, zaslišanje predlagane priče pa v obsegu, kot so ga z dokaznim predlogom začrtali vložniki, ni bilo potrebno za razjasnitev relevantnega dejanskega stanja.

38. Vložniki grajajo nadalje zavrnitev dokaznega predloga za branje članka z dne 18. 2. 2021 o tem, da je Novinarsko častno razsodišče ugotovilo, da je novinarka B. B. v primeru poročanja o nekdanji kmetijski ministrici E. E. in njenih otrocih kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Razlogi pravnomočne sodbe v tej zvezi pokažejo, da je bil dokazni predlog zavrnjen skupaj z ostalimi predlogi v okviru presoje, da se nanaša na pisanje po letu 2017, ki ni vsebinsko v ničemer povezano z obravnavanim tvitom (14. točka prvostopenjske sodbe), česar vložniki argumentirano ne izpodbijajo. Zavrnitev dokaznega predloga je po oceni Vrhovnega sodišča razumna, saj se razsodba nanaša na poročanje zasebne tožilke štiri leta po inkriminiranem tvitu, nenazadnje pa zadeva nekdanjo ministrico, ki ni članica stranke X. Smiselno enako velja za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče F. F., člana politične stranke Y., ki naj bi ga zasebna tožilka s svojim prispevkom z dne 18. 3. 2021 skušala javno diskreditirati zaradi pomanjkanja izobrazbe. Vložniki v zahtevi sami priznavajo, da sta oba primera "nekoliko oddaljena" od objave obsojenčevega tvita, vsebina predlaganih dokazov pa po presoji Vrhovnega sodišča niti ni primerna za dokazovanje osrednje obrambne teze, da naj bi se obsojenec z inkriminiranim tvitom odzval na zlonamerno poročanje zasebnih tožilk o stranki X. in njenih članih.

39. Kar se tiče dokaznega predloga za branje kolumne Lada Ambrožiča z dne 22. 1. 2016 z naslovom "Primite tatico", je iz pravnomočne sodbe razvidno, da je bil ta dokaz na glavni obravnavi izveden (12. in 14. stran prvostopenjske sodbe), zato očitki o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe v tej zvezi niso utemeljeni.

40. Vložniki uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič G. G., H. H. in I. I. (omenjenih v prispevku zasebne tožilke B. B. z naslovom ...) ter J. J. (omenjenega v novinarkinem prispevku o protimigrantskih protestih), ki bi potrditvah zahteve lahko izpovedali o neobjektivnem in žaljivem poročanju zasebnih tožilk glede njih samih, stranke X. ter vseh, ki so blizu desni politični opciji. Očitana kršitev ni podana, saj ima pravnomočna sodba razumno pojasnilo o tem, zakaj zaslišanje prič zaradi dokazovanja dejstev, kot jih je obramba opredelila pri podaji dokaznega predloga (15. točka prvostopenjske sodbe), ne bi pripomoglo k ugotavljanju odločilnih dejstev obravnavane zadeve. Iz vsebine novinarskih prispevkov zasebne tožilke je razvidno, da je pridobila oziroma skušala pridobiti odzive vseh omenjenih posameznikov, medtem ko dokazovanje njihove morebitne razžaljenosti za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno, posebej zato, ker je bil inkriminiran zapis na Twitterju objavljen le nekaj minut po objavi prispevka ... in je torej že s tem ovržena teza, da naj bi šlo pri objavi tvita za obsojenčevo reakcijo v imenu razžaljenih članov stranke X. (15. točka prvostopenjske v zvezi s 13. točko drugostopenjske sodbe).

41. Dokazni predlog za branje pisma K. K., odgovornega urednika ..., objavljenega na Požareport dne 20. 11. 2018, je bil po navedbah vložnikov zavrnjen na podlagi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene, zato je po stališču zahteve poleg kršitve obsojenčeve pravice do obrambe podana tudi kršitev njegove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vložniki problematizirajo navedbo sodišča prve stopnje, da gre pri pisanju za avtorjevo subjektivno izjavo (17. točka prvostopenjske sodbe), vendar pri tem prezrejo nadaljnjo utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga, ki je v tem, da pisanje nima nobene neposredne povezave z obravnavanimi dogodki, saj je nastalo več kot dve leti po objavi inkriminiranega tvita. Tej presoji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (13. točka drugostopenjske sodbe), kar pomeni, da se zavrnitev dokaznega predloga v pravnomočni sodbi opira na ustavno dopustno oceno, da dokazni predlog ni materialnopravno relevanten, čemur Vrhovno sodišče ne more odreči razumnosti. Vložniki skušajo utemeljiti, da bi bilo mogoče s predlaganim dokazom dokazovati, da je imel obsojenec zadostno dejansko podlago za inkriminiran zapis, vendar pisanje iz obdobja dveh let po objavi obsojenčevega tvita ne more služiti za utemeljevanje (predhodne) dejanske podlage za inkriminiran zapis.

42. Vložniki nazadnje trdijo, da naj bi sodišče prve stopnje z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje J. J. in njegovo soočenje z zasebno tožilko B. B. ter dokazni predlog, da se od RTV SLO pridobi opis del in nalog zasebne tožilke C. C. Menijo, da zavrnitev dokaznih predlogov temelji na argumentu, da sta zasebni tožilki izpovedali drugače kot obsojenec, vendar takšno stališče nima opore v razlogih izpodbijane sodbe. Dokazni predlogi niso bili zavrnjeni zato, ker bi sodišče predlaganim dokazom vnaprej odreklo verodostojnost, temveč zato, ker dokazni predlogi na način in v obsegu, kot jih je med prvostopenjskim sojenjem podala obramba, ne bi doprinesli k ugotavljanju odločilnih dejstev oziroma razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja (15. in 17. točka prvostopenjske sodbe). Gre za ustavno dopustne25 in jasno obrazložene razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih kot razumne sprejema tudi Vrhovno sodišče. (b) Vsebinska presoja kazenskopravnega očitka

43. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da pravnomočna sodba posega v obsojenčevo pravico do svobode izražanja, ki jo varujeta 39. člen Ustave RS in 10. člen EKČP. Omejitev te pravice je v primerih, kakršen je obravnavani, dopustna samo pod pogojem, da je: (i) predpisana z zakonom, (ii) namenjena varovanju legitimnega cilja varstva pravic drugih oseb ter (iii) nujna v demokratični družbi (tretji odstavek 15. člena Ustave RS in drugi odstavek 10. člena EKČP). Vložniki se v zahtevi osredotočajo na vsebinsko izpodbijanje tretjega pogoja, zato je temu prilagojena tudi presoja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 424. člena ZKP).

44. Srž zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da se je obsojenec z inkriminiranim zapisom odzval na prispevek novinarke B. B. ... z dne 21. 3. 2023 in, širše, na večletno pristransko, izkrivljeno, zlonamerno in izmišljeno poročanje obeh zasebnih tožilk, s katerim naj bi novinarki zlorabljali javni zavod RTV SLO za neutemeljen obračun s stranko X. in obsojencem. Dejanje naj bi storil kot predsednik največje opozicijske stranke in poslanec državnega zbora, inkriminiran zapis pa naj bi predstavljal politično izražanje o pomembni politični temi, tj. (ne)pristranskosti uredniške politike dnevno informativnega programa javne radiotelevizije. Vložniki sodiščema prve in druge stopnje očitajo, da nista ustrezno upoštevali in ovrednotili vsebine ter konteksta inkriminiranega zapisa, ki bi po njihovem prepričanju pokazal, da je imel obsojenec za svoj zapis zadostno dejansko podlago, da primarni namen njegovega zapisa ni bil napad na osebnost zasebnih tožilk (_ad personam_) ter da dejanj ni storil z namenom zaničevanja.

45. Sodišči prve in druge stopnje sta v pravnomočni sodbi pri oceni, ali pomeni obsojenčev zapis izvršitev očitanih kaznivih dejanj, izhajali iz uveljavljenih stališč, ki jih je za presojo posega v pravico do svobode izražanja začrtala praksa Ustavnega sodišča RS in ESČP, v svojo presojo pa jih je prevzelo tudi Vrhovno sodišče.26 V konkretnem primeru sta prepoznali položaj, v katerem si prihajata nasproti obsojenčeva pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) in pravica zasebnih tožilk do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave RS); ovrednotili sta pomen in cilje vsake izmed navedenih ustavnih pravic; ter opravili celovito tehtanje pogojev za njuno sobivanje v okoliščinah konkretnega primera. Vrhovno sodišče je moralo v mejah navedb zahteve za varstvo zakonitosti presoditi, ali so bila s pravnomočno sodbo upoštevana in ustrezno ovrednotena merila, ki so relevantna pri posegu v pravico do svobodo izražanja;27 ali je bilo pri tehtanju med kolidirajočimi pravicami doseženo pravično ravnotežje; in ali je presoja v razlogih sodbe ustrezno in zadostno obrazložena.

Vsebina inkriminiranega zapisa in razumevanje povprečnega bralca (sledilca)

46. Sodišči prve in druge stopnje sta v konkretnem primeru prepoznali, da se v obsojenčevem inkriminiranem zapisu odraža negativna vrednostna sodba o zasebnih tožilkah, ki je izražena v prispodobi (22. in 37. točka prvostopenjske sodbe). Obsojenec je s svojim zapisom (oziroma določneje: tvitom) zasebni tožilki označil za odsluženi prostitutki, njune usluge ocenil za "poceni" ter pripisal njuno "tarifo", s čimer je po presoji pravnomočne sodbe jasno sporočil, da gre za novinarki, ki sta pristranski pri poročanju in komentiranju ter katerih poklicne "usluge" je mogoče kupiti (37. točka prvostopenjske sodbe). Obsojenec je zasebni tožilki na ta način razvrednotil kot novinarki, ju označil kot podkupljivi osebi, ki delata po ideoloških navodilih, ter ju osebno ponižal kot ženski (47. točka prvostopenjske sodbe), zato Vrhovno sodišče sprejema presojo nižjih sodišč, da je inkriminiran zapis za zasebni tožilki objektivno žaljiv in ponižujoč.

47. Pravnomočna sodba pri presoji pomena obsojenčevega zapisa ustrezno izhaja iz razumevanja povprečnega bralca,28 oziroma, v obravnavanem primeru, sledilca na družbenem omrežju Twitter. Vrhovno sodišče sprejema presojo, da povprečen sledilec ob branju inkriminiranega tvita ni mogel razbrati, da je obsojenca k zapisu spodbudil prav prispevek novinarke B. B. na RTV SLO z istega dne, oziroma, da gre pri njegovi opazki zgolj za ekspresivno nestrinjanje s politiko javne radiotelevizije (47. točka prvostopenjske v zvezi s 17. točko drugostopenjske sodbe). Posebej ob upoštevanju specifičnih značilnosti družbenega omrežja Twitter, ki ga zaznamujejo nenehne in številne objave (tviti), katere povprečni sledilci prebirajo hitro, hipno in običajno brez poglobljenega razmisleka, se pokaže kot razumna ocena nižjih sodišč, da je inkriminiran zapis na povprečnega sledilca učinkoval kot samostojna celota, kar je pomembno tudi pri nadaljnji celoviti presoji okoliščin obravnavanega primera.

48. Sodišči sta upoštevali uveljavljeno stališče, da pretirana in žaljiva kritika sama po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je namreč ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Bistvena značilnost protipravne izjave je torej osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje.29 Vložniki sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očitajo, da sta pri presoji izhajali zgolj iz jezikovne razlage inkriminiranega zapisa, saj je vrednotenje v pravnomočni sodbi širše in zajema vsestransko presojo okoliščin obravnavanega primera. Obrazložitev sodbe kaže, da sta sodišči ugotovitev, da je obsojenčev tvit objektivno žaljiv, sprejeli samo kot izhodišče za nadaljnjo presojo, ali je imel obsojenec za svojo žaljivo vrednostno oceno zadostno dejansko podlago in ali je dejanje storil v okoliščinah, ki izključujejo protipravnost njegovega ravnanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1), v tem smislu pa sta presojali tudi obsojenčev zagovor, da je žaljivi tvit zapisal pri varstvu političnih interesov stranke X., njenih članov in sebe kot predsednika stranke (prim. 27. in 35. točko prvostopenjske sodbe).

Položaj obsojenca in položaj oškodovank

49. Zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje presoji, da so obsojenec in zasebni tožilki javne osebe s posebnim položajem. Obsojenec je bil v času objave inkriminiranega tvita predsednik največje opozicijske stranke in hkrati poslanec, torej izvoljen predstavnik ljudstva, kar narekuje posebno previdnost in zadržanost pri posegih v njegovo pravico do svobode izražanja (33. točka prvostopenjske sodbe). Zasebni tožilki sta bili na drugi strani novinarki (tj. novinarka in urednica), zaposleni na nacionalni televiziji, kar pomeni najprej, da sta z vidika svobode medijev opravljali izjemno pomembno in odgovorno delo (33. točka prvostopenjske sodbe), nadalje pa tudi, da je bilo njuno delo izpostavljeno javni kritiki, zato sta bili zaradi svoje funkcije dolžni trpeti najintenzivnejše, še dopustne posege v svoje pravice (34. točka prvostopenjske sodbe). Pravnomočna sodba razumno ocenjuje, da so bili obsojenec in zasebni tožilki v kritičnem času javne osebe in v izhodišču v prirejenem (enakovrednem) položaju, zato obsojenčev položaj sam po sebi ne more biti odločilen za presojo v njegovo korist. Predhodno ravnanje oškodovank: ožji in širši kontekst obravnavanega zapisa

50. Pravnomočna sodba temelji na dokazni oceni, da predstavlja obsojenčev zapis odziv na dva prispevka zasebne tožilke B. B. - tj. na prispevek z naslovom ... z dne 21. 3. 2016, v katerem je novinarka poročala o članih Facebook skupine Legija smrti, med katerimi naj bi se znašli tudi vidni člani stranke X., ter na prispevek z dne 26. 2. 2016, v katerem je novinarka pisanje navezala na proteste pred sodiščem v času sojenja v zadevi Patria. Navedena prispevka tvorita ožji kontekst obravnavanega primera. Pri tem je pomembno, kot že pojasnjeno, da povprečni sledilec na družbenem omrežju Twitter v trenutku objave inkriminiranega zapisa ni mogel prepoznati opisanega, _ex post_ ugotovljenega in s strani obsojenca pojasnjenega ožjega konteksta objave, kot se je vsebinsko razgrnil (šele) kasneje, kar predstavlja pomemben dejavnik pri presoji Vrhovnega sodišča. 51. Obramba je v kazenskem postopku predložila tudi številne novinarske članke in prispevke, ki so bili namenjeni ugotavljanju širšega konteksta inkriminiranega zapisa in s katerimi je skušal obsojenec dokazati, da je poročanje zasebnih tožilk glede stranke X. in njenih članov vrsto let pristransko, zlonamerno, žaljivo in izkrivljeno. Vse to so trditve, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje preverjali z natančno analizo posameznih člankov in prispevkov, vendar - kot izhaja iz obrazložitve sodbe, zlasti povzetkov prebranih novinarskih prispevkov (40. do 44. točka prvostopenjske sodbe) - v predloženih dokazih ni najti nobene opore za tako resno vsebinsko označbo, kot jo je obsojenec z inkriminiranim tvitom pripisal zasebnima tožilkama in ki v bistvu govori o cenenih odsluženih (medijskih) prostitutkah, katerih usluge je mogoče kupiti in ki delujejo po ideoloških navodilih. Poročanje, ki je ostro in kritično usmerjeno do stranke X., njenih članov oziroma obsojenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne nudi zadostne dejanske opore za resnost očitka, ki ga je obsojenec s svojim tvitom naslovil na zasebni tožilki, kar daje inkriminiranemu zapisu posebno dimenzijo in govori v prid presoji, da je bil tvit objavljen z namenom zaničevanja. Te presoje ne more omajati niti načelno naziranje sodne prakse, da je pri negativnih vrednostnih sodbah dopustna določena stopnja pretiravanja oziroma provokacije,30 saj mora tudi za dopustnost tovrstnih vrednostnih ocen obstajati dejanska podlaga, ki ustreza resnosti oziroma teži negativnega očitka, naslovljenega na drugo osebo.

52. Vložniki v navezavi na sprejeto dokazno oceno sodišču prve stopnje očitajo, da je predložene dokaze analiziralo arbitrarno in brez poglobljene vsebinske presoje, saj je v 44. točki sodbe zapisalo, da na podlagi analize člankov ni mogoče "na prvi pogled" reči, da gre za neuravnotežene, neprofesionalne in zlonamerne prispevke, v 51. točki sodbe pa, da iz prispevkov ne izhaja, da gre za "zelo" izkrivljene, zlonamerne in škodljive prispevke, ki bi upravičevali obsojenčev odziv. Takšno branje razlogov pravnomočne sodbe je selektivno, saj njena celotna obrazložitev razkriva, da je sodišče prve stopnje skrbno in podrobno preučilo vsebino predloženih prispevkov (40. do 44. točka prvostopenjske sodbe), vendar v njih ni prepoznalo zadostne dejanske podlage za tako resen očitek, kot ga je s svojo reakcijo v tvitu na zasebni tožilki naslovil obsojenec. Dokazna presoja o tem, da za inkriminiran zapis ni obstajala zadostna dejanska podlaga, je ustrezno in dovolj jasno obrazložena, da zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljeno. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je sodišče druge stopnje na istovrstne očitke obrambe odgovorilo v 20. točki sodbe z obrazloženo presojo, da je bila analiza relevantnih prispevkov opravljena korektno in da zadostna dejanska podlaga za obsojenčev zapis ni izkazana. Vložniki z zahtevo ponavljajo obsojenčev zagovor in utemeljujejo, da je na podlagi izvedenih (oziroma predlaganih) dokazov mogoče sklepati o zadostni dejanski podlagi za inkriminiran zapis, vendar s tem prehajajo v polje uveljavljanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Prispevek inkriminiranega zapisa k razpravi v javnem interesu

53. Sodišči prve in druge stopnje sta prepoznali posebno široke meje svobode izražanja v polju političnega diskurza o temah v javnem interesu, posebej, ko gre za izražanje opozicijskega poslanca, ko morajo biti vsakršni posegi v pravico do svobode izražanja podvrženi najstrožji (restriktivni) presoji (31. in 33. točka prvostopenjske sodbe).31 Sprejeli sta tudi obsojenčevo pojasnilo, da se je njegov zapis nanašal na pomembno politično temo, in sicer na (ne)pristranskost uredniške politike dnevno informativnega programa javne radiotelevizije (38. točka prvostopenjske v zvezi z 19. točko drugostopenjske sodbe). Kljub temu sta obe sodišči - v nasprotju z razumevanji vložnikov - presodili, da povprečni sledilec na družbenem omrežju Twitter v obsojenčevem zapisu ni mogel razbrati vsebinskih razsežnosti sporočila, kot jih v svojem zagovoru predstavlja obsojenec (47. točka prvostopenjske v zvezi s 19. točko drugostopenjske sodbe), saj je šlo v takojšnjem kontekstu32 pri inkriminiranem zapisu prvenstveno zato, da je obsojenec zasebnima tožilkama odrekel vsakršno poklicno integriteto, ju označil za poceni (podkupljivi) odsluženi prodajalki novic ter ju hkrati ponižal kot ženski. Strinjati se je mogoče z vsebinsko presojo pravnomočne sodbe, da je pri takšnem zapisu tema v javnem interesu potisnjena v oddaljeno ozadje, v ospredju pa ostaja žalitev in blatenje zasebnih tožilk, ki ju sramoti pred širšo javnostjo in vsebinsko prestopa meje razprave, ki bi bila v interesu javnosti (prim. 51. točka prvostopenjske v zvezi z 19. točko drugostopenjske sodbe).

54. Vložniki vidijo v presoji pravnomočne sodbe, ki po eni strani sprejema obsojenčev zagovor, da je šlo za izražanje o pomembni politični temi, na drugi strani pa v zapisu prepoznava osebni napad na zasebni tožilki (_ad personam_), bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Takšno stališče je zmotno, saj je iz razlogov sodbe mogoče razbrati, da je bila ocena o obsojenčevem političnem izražanju sprejeta na podlagi njegovih pojasnil v zagovoru _ex post_, medtem ko se pomen inkriminiranega zapisa vrednoti po merilu povprečnega sledilca v trenutku, ko je bil soočen z obsojenčevim zapisom.33 Zaničevalni namen

55. Pravnomočna sodba temelji na stališču, da obsojenčev inkriminiran zapis presega razpravo v javnem interesu in v ospredje postavlja žalitev oziroma blatenje zasebnih tožilk, kar utemeljuje njegov zaničevalni namen (51. in 52. točka prvostopenjske sodbe v zvezi z 22. točko drugostopenjske sodbe). Zagovorniki zaradi presoje nižjih sodišč, da je obsojenec z inkriminiranim zapisom zasebnima tožilkama odrekel osnovne odlike novinarskega poklica, zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, saj obsojenčeva kritika ob takšni presoji logično ni bila usmerjena v osebnost zasebnih tožilk (_ad personam_), temveč v njuno novinarsko delo (_ad rem_).

56. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že presodilo, da je pojem časti in dobrega imena večplasten, zato v posameznih primerih ni mogoče togo ločevati med izjavami, ki se nanašajo na posameznikovo osebnost (izjave ad personam), ter izjavami, ki se nanašajo na njegovo delo (izjave _ad rem_).34 Namesto strogega ločevanja med obema ravnema izjavljanja je treba ugotoviti, kdaj pri izjavljanju o posamezniku stopi v ospredje osebna raven, ki preseže meje javne razprave, čemur sta pri presoji sledili tudi sodišči v izpodbijani sodbi. Kot je smiselno razbrati iz razlogov sodbe, obsojenčev zapis v konkretnem primeru ne dopušča mehaničnega ločevanja med poklicno in osebno sfero zasebnih tožilk, saj njegova sporočilnost prežema vse plasti njune časti in dobrega imena. Inkriminiran zapis ne prizadeva samo notranje časti zasebnih tožilk (tj. občutka njune lastne vrednosti), temveč tudi njuno zunanjo čast (tj. njuno spoštovanje v družbi in veljavo v očeh drugih), katere neločljiv del je opravljanje novinarskega poslanstva. Sodišči sta utemeljeno prepoznali, da je obsojenec s svojim zapisom zasebni tožilki diskreditiral in ju razvrednotil ne le kot novinarki, temveč ju je istočasno osebno ponižal kot ženski in kot osebi, s čimer je - glede na vsebino in intenziteto odziva ter uporabljenim besednjakom - v ospredje postavil osebni napad nanju in podal oceno o njuni manjvrednosti z zaničevalnim namenom, ne pa izrazil sprejemljive kritike njunega poklicnega delovanja v mejah razprave v javnem interesu, kot skušajo z zahtevo utemeljiti vložniki.

Posledice inkriminiranega zapisa in družbena vloga obsojenca ter zasebnih tožilk

57. Pravnomočna sodba pri presoji kolidirajočih pravic daje poudarek ne le mestu, kjer je bil obsojenčev zapis objavljen (tj. na družbenem omrežju Twitter, kar pomeni, da je s trenutkom objave postal dostopen širom svetovnega spleta), temveč tudi družbeni vlogi, ki so jo imeli v trenutku objave zasebni tožilki in obsojenec. Prvi sta bili novinarka in urednica na nacionalni radioteleviziji, verbalno napadeni zaradi svojega poklicnega udejstvovanja, ko sta kritičnega dne 21. 3. 2016 obravnavali pomembno družbeno temo. Prispevek novinarke B. B. s tega dne je namreč, kot izhaja iz razlogov sodbe, opozarjal na spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti ter problematiziral sovražne ideologije in gibanja, pri čemer je bilo v prispevku razkrito, da naj bi bili člani ene izmed Facebook skupin, imenovane Legija smrti, tudi vidni člani stranke X., katere predsednik je obsojenec. V zvezi z družbeno vlogo zasebnih tožilk je v pravnomočni sodbi prepoznana pomembna vloga medijev v demokratični družbi (38. točka prvostopenjske sodbe), ki se ujema z načelnimi stališči ESČP o svobodi medijev35 in o tem, da mora država zagotoviti okolje, ki je naklonjeno sodelovanju vseh posameznikov v javni debati tako, da jim omogoča izražanje njihovih mnenj in idej brez strahu, čeprav so morda njihove izjave moteče za državo ali določeno skupino državljanov.36

58. Obsojenec je, na drugi strani, deloval kot predsednik največje opozicijske stranke in poslanec Državnega zbora RS, kar narekuje, kot že omenjeno, posebno pazljivost in strogo zadržanost pri omejevanju njegove pravice do svobode izražanja (31. do 33. točka prvostopenjske sodbe). Pravnomočna sodba je prepoznala, da obsojencu pripadajo široke meje svobode izražanja, ki pa tudi po stališčih Ustavnega sodišča RS in ESČP niso neomejene.37 Obsojenec je dolgoletni politik in vešč javni govorec, po ugotovitvah pravnomočne sodbe "mnenjski lider" v Sloveniji, zato imajo njegova ravnanja daljnosežne posledice (51. točka prvostopenjske sodbe). Prav zaradi vpliva, ki ga ima zaradi svoje družbene vloge pri oblikovanju javnega mnenja, izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja ne more biti absolutno, temveč vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti38 ter je lahko, kot poudarja sodišče druge stopnje, podvrženo omejitvam oziroma kaznim, ki so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja pravic drugih oseb (19. točka drugostopenjske sodbe).39 Celovita presoja trka kolidirajočih pravic in presoja sorazmernosti posega v pravico do svobode izražanja

59. Po presoji Vrhovnega sodišča je celokupno vrednotenje vseh upoštevnih okoliščin v pravnomočni sodbi razumno in pripelje do sklepa, da ima kazenskopravno varstvo pravic zasebnih tožilk v konkretnem primeru prednost pred obsojenčevo pravico do svobode izražanja. Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, namreč narekuje, da je tudi izražanju grobih negativnih vrednostnih sodb postavljena meja.40 In ker iz inkriminiranega tvita jasno izhaja, da je namesto ukvarjanja s temo v javnem interesu v ospredju golo sramotenje in napad na osebno dostojanstvo zasebnih tožilk, takšne žaljive vrednostne sodbe ne more upravičiti ponujen cilj razprave v javnem interesu oziroma etiketa političnega izražanja, temveč gre za blatenje in sramotenje brez zadostne dejanske podlage, ki sega v samo jedro pravic zasebnih tožilk do varstva časti in dobrega imena.

60. Razlogi pravnomočne sodbe kažejo, da sodišče prve stopnje obsojencu ni odreklo pravice do svobodnega, kritičnega in tudi grobega oziroma provokativnega izražanja do delovanja javne radiotelevizije in poročanja zasebnih tožilk v vlogi novinark (49. do 50. točka prvostopenjske sodbe), vendar pa je v okoliščinah konkretnega primera presodilo, da je bilo ravnotežje med osebnostno sfero obeh zasebnih tožilk in obsojenčevo pravico do svobode izražanja z inkriminiranim zapisom porušeno do te mere, da obsojenčevo ravnanje izpolnjuje zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Takšna presoja razkriva, da je imelo sodišče prve stopnje pred očmi tveganje zastraševalnega učinka kazenske obsodilne sodbe za obsojenca, pa tudi za širšo družbeno skupnost z vsebinskim sporočilom, da se dopustnost javne kritike konča tam, kjer se začnejo žaljivi protipravni napadi na človekovo dostojanstvo drugih, ki ne sodijo več v polje javne razprave (51. točka prvostopenjske sodbe). Vložniki z zahtevo opozarjajo na razsežnosti zastraševalnega učinka v kontekstu izražanja prek družbenih omrežij, vendar prepoznavanje teh tveganj po presoji Vrhovnega sodišča ne more zasenčiti obstoja ostalih, prav tako pomembnih nevarnosti pri uveljavljanju in uživanju temeljnih pravic in svoboščin drugih oseb, zlasti tveganj, ki izhajajo iz protipravnih žaljivih komentarjev, ki se lahko z izražanjem prek družbenih omrežij, kot je Twitter, razširjajo hitreje in enostavneje kot še nikoli prej.41

61. Vrhovno sodišče po vsem obrazloženem zavrača stališče vložnikov, da sodišči prve in druge stopnje v razlogih sodbe nista razumno pretehtali sorazmerja med posegom v obsojenčevo pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena zasebnih tožilk ter z zadostnimi razlogi utemeljili nujnosti posega v obsojenčevo pravico iz 39. člena Ustave RS, saj se skozi celotno obrazložitev pravnomočne sodbe razgrinja obrazloženo tehtanje med kolidirajočimi pravicami obsojenca in zasebnih tožilk z upoštevanjem meril, ki jih kot relevantne sprejema ustaljena (ustavno)sodna praksa. To pomeni, da zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi sami s seboj v nasprotju, ter zatrjevanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ker da višje sodišče ni odgovorilo na istovrstne pritožbene navedbe, ni utemeljeno.

62. Pravnomočna sodba pomeni poseg v obsojenčevo pravico do svobode izražanja, vendar je ta v okoliščinah konkretnega primera tudi po presoji Vrhovnega sodišča sorazmeren in v tem smislu odgovarja nujni družbeni potrebi po zaščiti pravic drugih. Kar se tiče kazenske sankcije, je bila obsojencu za dve kaznivi dejanji razžalitve glede na njuno težo in specifične okoliščine obravnavanega primera izrečena kazenska sankcija opominjevalne narave (pogojna obsodba), ki naj spodbuja strpnost v izjavah med drugače mislečimi (53. točka prvostopenjske sodbe), pri čemer je bila obsojencu za vsako dejanje določena zaporna kazen blizu zakonskega minimuma (tj. dva meseca zapora) ter zatem enotna kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v najkrajšem možnem trajanju (tj. eno leto). Vložniki odločbe o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti ne izpodbijajo, temveč samo v splošnem trdijo, da sodišči nista pretehtali sorazmernosti med obsojenčevo pravico do svobode izražanja in osebnostnimi pravicami zasebnih tožilk. V podanih trditvah je mogoče prepoznati kvečjemu nasprotovanje kazenskopravni naravi odziva države na obsojenčevo protipravno ravnanje, vendar ta sam po sebi ne šteje za nesorazmerno sredstvo pri zagotavljanju legitimnega cilja varstva pravic drugih.42 Ker vložniki izrečene opozorilne sankcije v konkretnem primeru argumentirano ne izpodbijajo, je tudi Vrhovno sodišče onkraj obrazloženega ne more preizkušati po uradni dolžnosti.43 C.

63. Zahteva za varstvo zakonitosti po vsem obrazloženem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

64. Odločba o stroških tega postopka je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, s smiselno uporabo 92. in 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR, ki je bila določena na podlagi tar. št. 7252 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ter potrebne izdatke zasebnih tožilk in nagrado ter potrebne izdatke njunega pooblaščenca, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, o višini katerih bo odločalo sodišče prve stopnje.

65. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 O tem, da je treba zasebnim tožilcem omogočiti izjavljanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Perak proti Sloveniji (prit. št. 37903/09) z dne 1. 3. 2016. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1084/16-19 z dne 5. 6. 2019. 2 Vrnjene pošiljke z oznako "ni dvignil" na list. št. 559, 564, 589 in 590. Obsojenec je s pasivnostjo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti sam povzročil nezmožnost vročanja sodnih pošiljk, zato je Vrhovno sodišče štelo, da se je s tem odpovedal pravici do polne kontradiktornosti v tem postopku. 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26897/2010-425 z dne 19. 1. 2017 (tč. 7 obrazložitve), s sklicevanjem na stališča teorije v Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 819. 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11169/2010 z dne 5. 11. 2020. 5 Prim. A. Karakaš, v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ur. M. Šepec), Lexpera, Ljubljana 2023, str. 976; Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 819. 6 Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ). 7 Po drugem odstavku 41. člena ZKP sme stranka zahtevati izločitev sodnika porotnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. 8 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-500/15-13 z dne 20. 7. 2015 (tč. 9 obrazložitve). 9 Tako, primeroma, odločba Ustavnega sodišča RS U-I-488/18/10, Up-1432/18/20 z dne 29. 11. 2018 in številne druge. 10 Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010 (tč. 10 obrazložitve) in Up-762/05-19 z dne 20. 9. 2017 (tč. 8 obrazložitve). 11 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010 (tč. 10 obrazložitve). 12 Prav tam. 13 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 13. 2. 2020 (tč. 12 obrazložitve). 14 Na naroku je bil navzoč obsojenčev zagovornik, medtem ko pravnomočna sodba sprejema obrazloženo presojo, da se je obsojenec tega dne zavestno odpovedal sojenju v navzočnosti, s tem pa tudi osebnemu izvrševanju pravic obrambe (5. točka prvostopenjske v zvezi z 9. točko drugostopenjske sodbe). Zahteva za varstvo zakonitosti te presoje ne izpodbija, zato je Vrhovno sodišče nanjo vezano (prvi odstavek 424. člena ZKP). 15 Drugače kot, na primer, pisanje nižjega sodišča v procesni situaciji po sodbi ESČP v zadevi Nideröst-Huber proti Švici (prit. št. 18990/91) z dne 18. 2. 1997 (tč. 26 obrazložitve). 16 Drugače kot, na primer, pojasnila tujega sodišča v procesni situaciji po odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-488/18-10, Up-1432/18-20 z dne 29. 11. 2018 (tč. 19 obrazložitve). 17 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča U-I-445/18-13 z dne 14. 10. 2021 (tč. 19 obrazložitve) in številne druge. 18 Odločba Ustavnega sodišča U-I-445/18-13 z dne 14. 10. 2021 (tč. 20 obrazložitve s tam citirano sodno prakso ESČP). 19 Pri presoji vprašanj, ali obstaja dvom v nepristranskost sodišča, je stališče strank pomembno, vendar ni odločilno. Odločilna je presoja, ali je strah objektivno utemeljen. 20 Prim. na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14. obrazložitve) s stališčem, da je zahteva po obrazloženosti instančnih odločb v primeru, kadar instančno sodišče pritrdi naziranju nižjih sodišč, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. 21 Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 (tč. 21 obrazložitve) in Up-381/14-23 z dne 15. 2. 2018 (tč. 29, 30 in 33 obrazložitve). 22 Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne nadaljnje, kjer so povzeta merila za odločanje o dokaznih predlogih, recimo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (tč. 16), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (tč. 14) ali sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 (tč. 10). 23 Prim. stališča ESČP v sodbi v zadevi Jerusalem proti Avstriji (prit. št. 26958/95) z dne 27. 2. 2001 (tč. 45-46 obrazložitve) in zadevi Morice proti Franciji (prit. št. 29369/10 z dne 23. 4. 2015 (tč. 155 obrazložitve). Smiselno enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015. 24 Iz podatkov spisa in pravnomočne sodbe izhaja, da se je senat sodišča prve stopnje zato, da je lahko odločil o relevantnosti številnih dokaznih predlogov obrambe, dvakrat sestal izven glavne obravnave, da se je lahko seznanil s kazenskim spisom, o čemer je bil sestavljen poseben zapisnik z dne 7. 6. 2021 in 17. 6. 2021. 25 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-381/14-23 z dne 15. 2. 2018 (tč. 19 obrazložitve). 26 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021, s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (tč. 8 do 12 obrazložitve), Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 15 do 20 obrazložitve) in Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 (tč. 12 do 15 obrazložitve), ter sodbe ESČP v zadevah, primeroma, Nikula proti Finski (prit. št. 31611/96) z dne 21. 3. 2002 (tč. 44 obrazložitve) in Skalka proti Poljski (št. 43425/98) z dne 27. 5. 2003 (tč. 35 obrazložitve ). 27 Povzeta, na primer, v odločbah Ustavnega sodišča RS Up-1306/19-16 z dne 23. 2. 2023 (tč. 10 obrazložitve) in Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 20 in 22 obrazložitve). 28 Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 28 obrazložitve). 29 Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (tč. 19 obrazložitve) in Up-417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 29 obrazložitve). Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 20. 12. 2021 (tč. 28 in 29 obrazložitve). 30 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 20 obrazložitve in tam citirana praksa ESČP). 31 Sodba ESČP v zadevi Castells proti Španiji (prit. št. 11798/85) z dne 23. 4. 1992 (tč. 42 obrazložitve) in številne druge, med zadnjimi recimo sodba velikega senata ESČP v zadevi Sanchez proti Franciji (prit. št. 45581/15) z dne 15. 5. 2023 (tč. 147 obrazložitve). 32 O tem, da je pri presoji relevanten takojšnji učinek spornih zapisov na povprečnega internetnega uporabnika, glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Sanchez proti Franciji (prit. št. 45581/15) z dne 15. 5. 2023, tč. 175-178. 33 Prav tam. 34 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021 (tč. 27 in 28 obrazložitve). 35 Glej sodbo ESČP v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu (prit. št. 5493/72) z dne 7. 12. 1976 (tč. 49 obrazložitve) in številne druge. 36 Prim. sodbo ESČP v zadevi Gaši in drugi proti Srbiji (prit. št. 24738/19) z dne 6. 9. 2022 (tč. 78 obrazložitve). 37 Odločba Ustavnega sodišča RS Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 s tam citirano prakso (zlasti v tč. 18-20 in 32 obrazložitve). 38 O tem, da politiki prav zaradi svojega statusa in vloge v družbi nimajo le pravic na področju svobode izražanja, temveč tudi dolžnosti in odgovornosti, glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Sanchez proti Franciji (prit. št. 45581/15) z dne 15. 5. 2023 (tč. 148-151 in 187-188 obrazložitve). Citirana sodba poudarja, da z večjo politično močjo osebe narašča tudi vpliv njenih izjav oziroma dejanj ter s tem njena odgovornost (tč. 201 obrazložitve). V tem smislu glej tudi sodbo ESČP v zadevi Mesić proti Hrvaški (prit. št. 19362/18) z dne 5. 5. 2022 (tč. 104 obrazložitve). 39 V tem smislu tudi ESČP sodi, da se politiki niso dolžni vzdržati le izjav, ki spodbujajo k nasilju oziroma diskriminaciji, temveč tudi tistih, ki ponižujejo druge, saj lahko (tudi) tovrstne izjave sprožijo odziv v javnosti, ki škodljivo vpliva na mirno sobivanje v družbi. Prim. prav tam (tč. 151 in 178 obrazložitve). 40 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 (tč. 13 obrazložitve). 41 Prim. stališča velikega senata ESČP v sodbi v zadevi Sanchez proti Franciji (prit. št. 45581/15) z dne 15. 5. 2023 (tč. 161-162 in 184 obrazložitve), ki opozarja na tveganja za posege v pravice drugih oseb v kontekstu izražanja prek interneta, nanašajoč se pri tem na komentarje, objavljene na družbenem omrežju Facebook v letu 2011 (tč. 14-16 obrazložitve). 42 Prim. stališče ESČP v sodbi Radio Francija in drugi proti Franciji (prit. št. 53984/00) z dne 30. 3. 2004 (tč. 40 obrazložitve). 43 Vrhovno sodišče primernosti kazenske sankcije v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti praviloma ne preizkuša (glej, na primer, sodbo I Ips 12/2010 z dne 18. 3. 2010), vendar pa se je v novejši sodni praksi izoblikovala razlaga, po kateri je treba očitke o kršitvah kazenskega zakona (konkretno določbo 5. točke 372. člena ZKP) razumeti tako, da je treba pri presoji zakonitosti odločbe o kazenski sankciji upoštevati tudi načelo sorazmernosti kot del presoje, ali je z izpodbijano odločbo kršena svoboda izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP (tako sodba I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021, tč. 10 do 15 obrazložitve). Okvir presoje pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kljub temu vselej narekuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče onkraj navedb vložnikov in pooblastil, ki mu jih daje zakon, pravnomočne sodbe ne more preizkušati po uradni dolžnosti. Nasprotna razlaga bi pomenila delovanje v nasprotju z zahtevami 158. člena Ustave RS, po katerem je mogoče v pravnomočno sodbo posegati le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Vsakršno ravnanje v korist obsojenca onkraj zakonskih in ustavnih pooblastil pa bi hkrati pomenilo tudi ravnanje v škodo zasebnih tožilk, ki sta bili stranki postopka pred pravnomočnostjo sodbe, čeprav velja, da tehtanje med kolidirajočimi pravicami ne bi smelo biti odvisno od tega, katera stranka zahteva sodno varstvo svojih pravic.