Jedro

Z vložitvijo obtožnega predloga, ki je procesno dejanje, se pretrga zastaranje kazenskega pregona.

Vsak napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti (1. odstavek 303. člena KZ), je šteti za samostojno dejanje, zaradi česar je pri napadih na več uradnih oseb podan stek toliko kaznivih dejanj, kolikor uradnih oseb je bilo napadenih.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. F.V. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 2.2.2000 je bil obs. F.V. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 303. člena KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni 5 mesecev zapora, nato pa mu je bila po določilu 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 8 mesecev zapora ter naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.8.2000 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obs. F.V. in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni 5 mesecev zapora, nato pa po 47. členu KZ določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V ostalem delu je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti "krivde in kazni".

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker kršitve zakona niso podane in ker obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. F.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Enako kot že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo obsojenčev zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zastaranje kazenskega pregona. Že v razlogih sodbe drugostopenjskega sodišča, s katerimi se Vrhovno sodišče v celoti strinja, mu je bilo pojasnjeno, da ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Glede na njegovo mnenje, izraženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da vložitev obtožnega predloga ni procesno dejanje sodišča, je treba dodati, da si obsojenčev zagovornik zmotno tolmači določilo 3. odstavka 112. člena KZ. Res je sicer, da vložitev obtožnega predloga ni procesno dejanje sodišča, temveč procesno dejanje pristojnega državnega tožilca. Zastaranje kazenskega pregona pa pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Z vložitvijo obtožnega predloga, ki je procesno dejanje, je bilo torej zastaranje kazenskega pregona pretrgano.

Povsem brez utemeljenega razloga obsojenčev zagovornik navaja, da popravek osebnih podatkov priče J.B. ni bil izvršen na glavni obravnavi v navzočnosti strank. Na povsem enake pritožbene trditve mu je odgovorilo že drugostopenjsko sodišče. Sicer pa priča J.B. sploh ni bila zaslišana v zvezi s kaznivim dejanjem, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, pač pa je bil J.B. zaslišan kot priča v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, katerega je bil spoznan za krivega G.V. Utemeljeno tudi ni zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, ki enako kot že v pritožbi znova navaja, da je podana absolutna kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodišče obtožbo prekoračilo s tem, da je obsojenca po modifikaciji obtožnega akta spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 303. člena KZ. Vsak napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je namreč šteti za samostojno dejanje, zaradi česar je pri napadih na več uradnih oseb podan stek toliko kaznivih dejanj, kolikor uradnih oseb je bilo napadenih.

Iz ostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko obsojenčev zagovornik obširno povzema izpovedbe posameznih prič, katerih izpovedbe naj bi sodišče nekritično ocenilo, ter da je sodišče nepravilno in površno povzelo obsojenčeve poškodbe, ki jih je zadobil, ko so ga policisti napadli, pa izhaja, da s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa s tem izrednim pravnim sredstvom glede na določilo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo in utemeljilo višine stroškov kazenskega postopka, ki jih je obsojenec dolžan plačati, obsojenčev zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je odločba o stroških kazenskega postopka, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo obsojencu, obrazložena na strani 12 prvostopenjske sodbe.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.