Jedro

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na tem, da tožeča stranka ni uspela postaviti jasnih trditev in ponuditi ustreznih dokazov glede tega, kakšne denarne zahtevke je imela do tožene stranke, ter kdaj in v kakšni višini bi jih ta morala izpolniti. To breme tožeče stranke pa ne more biti odvisno od tega, kje so se posli opravljali.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji (zadnji stavek 2. točke izreka), zavrnilo del tožbenega zahtevka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke glede 71.400 EUR s pripadki zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (točka II/1 sodbe sodišča druge stopnje).

3. Tožeča stranka je na začetku revizije navedla, da vlaga revizijo proti sodbi sodišča prve stopnje in proti sodbi sodišča druge stopnje iz razlogov, vsebovanih v 370. členu ZPP. V nadaljevanju je (v zadnjem stavku drugega odstavka na drugi strani revizije) izrecno navedla, da bistvenih določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

4. Tožeča stranka je z zavrnjenim in v reviziji spornim delom zahtevka terjala plačilo pavšalne odškodnine, ker naj bi tožena stranka kršila prevzete pogodbene obveznosti. Zatrjevala je, da tožena stranka ni plačala svojih pogodbenih obveznosti, oziroma da je zamujala z njihovim plačilom. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka kršila pogodbene obveznosti. Sodišče druge stopnje se je s takim zaključkom strinjalo. Dodalo je (na spodnjem delu 13. strani sodbe), da bi morala tožeča stranka navesti konkretna dejstva, „na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, kakšne denarne obveznosti je imela tožena stranka do tožeče stranke in kdaj in v kakšni višini bi jih morala plačati. Tožeča stranka bi morala ne samo zatrjevati dejstva, pač pa predložiti tudi dokazila o obstoju svojih denarnih terjatev do tožene stranke v spornem obdobju. Tožeča stranka pa takšnih odločilnih dejstev glede kršitve pogodbe ni podala.“

5. Revident načenja vprašanje tolmačenja vsebine pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, pri čemer poudarja predvsem, da je pogodbo sestavila tožena stranka. Vendar pa na tej podlagi ne izpelje zaključka, ki bi omajal pravilnost uporabe materialnega prava.

6. Revident očita sodišču druge stopnje, da naj bi „poseglo po povsem drugih razlogih“, ko je štelo dejstva za nedokazana, „čeprav je v spisu popolnoma jasno, da je prišlo do izgube dela zaradi kršitve pogodbe tožene stranke.“ V nadaljevanju pojasnjuje težavnost dokazovanja dejstev v zvezi s posli, ki so bili opravljeni v Rusiji in Nemčiji.

7. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na tem, da tožeča stranka ni uspela postaviti jasnih trditev in ponuditi ustreznih dokazov glede tega, kakšne denarne zahtevke je imela do tožene stranke, ter kdaj in v kakšni višini bi jih ta morala izpolniti. To breme tožeče stranke pa ne more biti odvisno od tega, kje so se posli opravljali. Zato se Vrhovno sodišče strinja z opisanim stališčem pritožbenega sodišča. 8. Po povedanem se pokaže, da je treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

9. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP.