Jedro

Tožnikova vožnja po delu cestišča rezerviranem za nasprotni promet in zaradi alkoholiziranosti oslabljena sposobnost za nočno vožnjo in za reagiranje na razmere na cesti, sta v večji meri prispevali k nastanku nesreče. Dejanske ugotovitve toženčeve (sicer tudi nižje stopnje) alkoholiziranosti ne spravljajo v vzročno zvezo z nesrečo, neprižgane luči na vozilu pa so zanesljivo soprispevale k njenemu nastanku - in sicer ravno z utemeljitvijo, ki jo sprejema izpodbijana sodba: neosvetljeno vozilo je bilo za druge udeležence v prometu nevidno.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnikov odškodninski zahtevek proti tožencu temelji na trditvi o izključni toženčevi odškodninski odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v trčenju motornih koles pravdnih strank dne 5.5.1989 in ki jo opredeljuje z zneskom 7.500.000 SIT. Toženec pa je vložil nasprotno tožbo s trditvijo o izključni odgovornosti tožnika in z zahtevkom na plačilo lastne škode v znesku 400.000 SIT. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo le o podlagi odgovornosti za tožniku nastalo škodo, pri čemer je ugotovilo, da je za to škodo toženec odgovoren do 25 %, tožnik pa do 75 %. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje revizijsko izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z bistvenim zvišanjem odgovornosti toženca za škodo, povzročeno tožniku. Toženec je vozil motorno kolo pod vplivom alkohola in brez luči. Ustvaril je torej situacijo, da je bil za druge udeležence v prometu neviden. Priznal je, da je vozil nekako po sredini svojega voznega pasu v deloma preglednem ovinku. Tožnik pa je pred trčenjem prehiteval kolesarja in zaradi neosvetljenega toženčevega motornega kolesa ob trčenju ni mogel pravočasno reagirati. Ob upoštevanju vseh subjektivno - objektivnih elementov krivdne odgovornosti ne more biti toženčeva krivda nižja od tožnikove, posebej zato, ker je izključni razlog, da je prišlo do trčenja, treba iskati v tem, da je toženec potrdi temi vozil brez luči. Stopnja odgovornosti toženca je torej zelo visoka.

Toženec pa uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka ali vsaj z zvišanjem tožnikove odgovornosti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Postopek ni bil voden smotrno, ker je z vmesno sodbo bilo odločeno le o tožnikovem zahtevku, ne pa tudi o podlagi toženčevega zahtevka iz nasprotne tožbe. Sicer pa izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Formalne kršitve cestno prometnih predpisov s toženčeve strani niso vplivale na nastanek škodnega dogodka. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, ali je neprižgana luč na motornem kolesu sploh lahko vplivala na to, da je prišlo med motoristoma do trčenja. Toženec je vozil počasneje od tožnika, komaj 0.2 m od svojega desnega roba in bistveno manj alkoholiziran od tožnika. Prisotnost alkohola ni vplivala na način vožnje, trčenje motornih koles pa ni v vzročni zvezi z neprižganimi lučmi na njegovem mopedu. Tožnik je vozil skrajno po svoji levi strani, kar je bistvenega pomena. To je tudi osnovni in relevantni vzrok za trčenje med voziloma.

Pravdni stranki na reviziji druga drugi nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Uporaba določbe 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) predpostavlja ugotovitev dejstev dejanske podlage, ki se nanašajo na obstoj krivdne odgovornosti (enega ali obeh) udeležencev pri nesreči premikajočih se motornih vozil. V obravnavanem primeru sta sodišči druge in prve stopnje zbrali in dokazno ocenili vse potrebne podatke objektivne in subjektivne narave, ki so služili za omenjeno pravno presojo. Določbo 178. člena ZOR je torej mogoče uporabiti v njenem polnem obsegu: tako v smeri zatrjevane izključne odgovornosti enega od udeležencev, kot tudi zaradi razmejitve stopenj njune krivde ob ugotavljanju soodgovornosti za (tožniku) nastalo škodo. Na nižjih stopnjah so upoštevana vsa dejstva, ki se nanašajo tako na obseg kršitve cestno-prometnih predpisov vsake od pravdnih strank, na vzročno zvezo teh kršitev z nastalo škodo, s tem pa tudi na odločilni prispevek posamezne kršitve k njenemu nastanku. Tožeča stranka pri tem revizijsko uveljavlja (ob svoji drugačni presoji dejanskih ugotovitev) zmotno pravno presojo glede lastne pretežne (3/4) odgovornosti, toženec pa izostanek razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker "formalne kršitve cestno prometnih predpisov z njegove strani niso vplivale na nastanek škodnega dogodka". Navedeni očitki procesne narave nimajo podlage. Tožnikova drugačna ocena izvedenih dokazov meri na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog (vsebinsko pa gre za očitek zmotne pravne presoje), toženčevo stališče pa je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. Sorazmerje stopnje krivde pri ugotovljeni obojestranki krivdi (drugi odstavek 178. člena ZOR) je obrazloženo prav s sklicevanjem na kršitev cestno prometnih predpisov obeh udeležencev: tožnik je alkoholiziran vozil po svojem levem delu cestišča, toženec pa po svoji desni strani, vendar (ponoči) z neosvetljenim vozilom. Ocena vzročne zveze kršitev vsakega od udeležencev in stopnje njunega prispevka k škodnemu dogodku je stvar pravne presoje. Prav to pa sodba sodišča druge stopnje v svojih razlogih tudi vsebuje. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati.

Dejanske ugotovitve o psihofizičnih sposobnostih tožnika in toženca za vožnjo, o njunem načinu vožnje in ravnanju pred trčenjem, o opremljenosti motornih koles in o točki, kjer sta se vozili medsebojno zadeli, omogočajo zanesljivo presojo o vzročni zvezi med kršitvami in opustitvami udeležnecev ter o obsegu soodgovornosti posameznega udeleženca za nesrečo in škodo (178. člen ZOR).

Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo, po kateri je tožnikova odgovornost višja. Izvedenec cestno prometne stroke je tudi po dodatni osvetlitvi dogodka z zaslišanjem prič točko trčenja še vedno opredelil približno 0.3 m od desnega roba, sicer 4 m široke ceste, gledano v smeri toženčeve vožnje. Taka ugotovitev omogoča pritrditev stališču izpodbijane sodbe, "da vožnja v prepovedani smeri po delu vozišča, ki je rezervirano za nasproti vozeče udeležence prometa, po rednem teku stvari pogosteje pripelje do trčenja, kakor pa vožnja po temi brez uporabe svetil". Vožnja po levi strani ceste v slabo preglednem ovinku, povrh še z oslabljenimi psihofizičnimi sposobnostmi zaradi precejšnje stopnje alkoholiziranosti, je izjemno tvegan podvig. Tožnik sicer v reviziji postavlja trditev, da je tik pred nesrečo prehiteval kolesarja. Ta trditev predstavlja na revizijski stopnji nedovoljeno navajanje novih dejstev (372. člen ZPP) in sicer ne glede na to, da ni jasno, kaj hoče tožnik z njo povedati (tudi tožbena trditvena podlaga ne izhaja iz tega, da bi do trčenja prišlo med prehitevanjem). Navedena revizijska trditev nasprotuje tudi tožbeno izraženemu stališču, da naj bi po svoji levi strani vozišča vozil toženec, tožnik pa po svoji desni strani ceste. Ob takšni (zatrjevani) dejanski podlagi je tudi potekalo dokazovanje do sojenja pred sodiščem prve stopnje. Sprememba trditvene podlage v pritožbenem postopku pa je v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP.

Obvelja sklepanje, da sta tožnikova vožnja po delu cestišča rezerviranem za nasprotni promet in zaradi alkoholiziranosti oslabljena sposobnost za nočno vožnjo in za reagiranje na razmere na cesti v večji meri prispevali k nastanku nesreče. Dejanske ugotovitve toženčeve (sicer tudi nižje stopnje) alkoholiziranosti ne spravljajo v vzročno zvezo z nesrečo, neprižgane luči na vozilu pa so zanesljivo soprispevale k njenemu nastanku - in sicer ravno z utemeljitvijo, ki jo sprejema izpodbijana sodba: neosvetljeno vozilo je bilo za druge udeležence v prometu nevidno. Tožnikova revizija vidi v tem večji toženčev prispevek k nesreči, pa pri tem ne upošteva, da je v pretežni meri povzročil nevarno situacijo tožnik z vožnjo v prepovedani smeri. Reviziji torej ne moreta omajati pravne presoje, po kateri je tožnik odgovoren za škodo, ki mu je nastala, v obsegu 75 %, toženec pa le v obsegu 25%.

Zavrnitev revizij temelji na določbi 378. člena ZPP. Pri tem se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo z revizijsko tezo tožene stranke, po kateri naj bi bilo procesno nesmoterno, da z vmesno sodbo sodišče prve stopnje ni odločalo tudi o podlagi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe. Predmet pritožbenega (in s tem tudi revizijskega) odločanja je glede na obseg vmesne sodbe lahko le pravna podlaga, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožnika.