Jedro

Poljubljanje na usta, božanje po telesu (tudi mednožju preko hlačk) in drgnjenja obdolženca ob telo oškodovanke pomeni, da je to 42 let starejši obdolženec počel zaradi zadovoljitve spolnega nagona in ne zaradi običajnega izkazovanja pozornosti. Njegov beg, ko je bil zaloten pa potrjuje zaključek, da se je zavedal prepovedanosti.

Čeprav oškodovankina izpoved ni dobesedno potrdila očitkov v obtožbi, ni podana bistvena kršitev določb ZKP. To je razumljivo saj otrok nima izkušenj in ne besednega zaklada, je pa iz njene izpovedi mogoče razbrati, da se obdolženec z njo ni igral ali izkazoval naklonjenosti, ampak je posegal v njeno spolno integriteto.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca in zagovornika obtoženca se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun sodišča.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obt. A. S. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo maljšo od 15 let po I. odst. 183. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Oproščen je bil povrnitve stroškov postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa so bili naloženi v breme proračuna.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila: - zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov in je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v novo odločanje in

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazni po 4. točki

370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in po I. odst. 374. člena ZKP in predlagal, da pritožbeno sodišče obtožencu izreče nepogojno zaporno kazen v višini enega leta in šestih mesecev zapora.

Višja državna tožilka S. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v svojem pisnem mnenju predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi, kot neuemeljeno pa zavrne pritožbo obtoženčevega zagovornika.

Zagovornik obtoženca in obtoženi sta prejela mnenje višje državne tožilke, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditev pritožnika, da obtoženec pri tem, ko je očitke obtožbe priznal, ni priznal subjektivnega elementa, saj tega ni počel zato, da bi zadovoljil svoj spolni nagon, ni utemeljena. Spolni napad na osebo mlajšo od 15 let (člen 183 KZ), spada med kazniva dejanja, katerih objekt zaščite je osebna spolna nedotakljivost. Iz načina poseganja obtoženca v osebno integriteto oškodovanke (poljubljanje na usta, božanje po telesu in to po mednožju, čeprav preko spodnjih hlačk in drgnenje obtoženca ob telo oškodovanke), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot obtoženčevo zadovoljevanje spolnega nagona. Pri tem pa tudi ni dvoma, da se je prepovedanosti takšnega početja zavedal, kar je nedvomno razvidno iz njegovega ravnanja, ko ga je pri takšnem početju zalotil V. M., saj je takoj zbežal. Tudi prostor, kjer je bil zaloten, kaže, da se je prepovedanosti zavedal, saj je V. M. prostor ocenil kot skrit del gospodarskega poslopja.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve iz 11. točke

I. odst. 371. člena ZKP, kot to zatrjuje pritožnik.

Oškodovanka res ni določno izpovedala pred preiskovalnim sodnikom, da je takšna dejanja obtoženec storil večkrat, je pa to povedala svoji materi, kar je razvidno iz njene izpovedbe. Oškodovanka pa je to povedala tudi policistom ob razgovoru z njo, pa tudi sam obtoženec je v svojem zagovoru potrdil, da je to počel že večkrat preden je bil zaloten pri zadnjem dejanju. Poleg tega pa je bil obtoženi spoznan za krivega le enega dejanja in to ne v nadaljevanju. Ne držijo trditve pritožnika, da obstaja nasprotje med izvedenimi dokazi in zaključki sodišča prve stopnje glede izvršitvenih oblik spolnih dejanj. Oškodovanka res ni izpovedala pred preiskovalnim sodnikom dobesedno tako kot je to opisano v izreku sodbe. Je pa to razumljivo, saj gre za otroka, ki na področju seksualnosti nima izkušenj in tudi ne besednega zaklada. Je pa iz njene izpovedi jasno razvidno, da se obtoženec z njo ni igral ali ji izkazoval naklonjenosti kot otroku, ampak je posegel v njeno spolno integriteto, kar je potrdil v zagovoru tudi sam obtoženi, saj je navedel, da ji pod spodnje hlačke ni šel, ko jo je otipaval po spolovilu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse okoliščine in izreklo ustrezno sankcijo tako glede na težo dejanja (oškodovanka nima posledic) kot tudi na obtoženčevo kazensko odgovornost. Zato predlog državnega tožilca v pritožbi, da bi moralo sodišče zaradi direktnega naklepa (edina možna izvršitvena oblika), ker ni šlo za enkratno dejanje in ker je bil zaloten, izreči nepogojno kazen, ni utemeljen. Kazenske sankcije pa se z uveljavitivjo novega Kazenskega zakonika ne izrekajo zaradi generalne prevencije, kot to zmotno zatrjuje državni tožilec, saj je novi KZ določil nove kriterije pri izrekanju le teh.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obtoženec prejema le socialno pomoč, drugih sredstev za preživljanje pa nima in je zaradi hudih poškodb tudi nesposoben pridobivati druga sredstva, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila pritožbenega postopka in naložilo potrebne izdatke in nagrado zagovornika obtoženca, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti v breme proračuna, saj bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo njegovo preživljanje.