Jedro

Tožena stranka je zavzela stališče, da bi moral tožnik pridobiti javno listino, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi, ter ugotovila, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči le pod pogoji vzajemnosti. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj sodišče ne more preizkusiti pravilnosti odločitve oziroma ugotovitve tožene stranke, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba ter da ne obstaja vzajemnost glede uporabe prava, ki ureja področje dodelitve brezplačne pravne pomoči. Zgolj zatrjevanje teh dejstev ne zadostuje za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve.

Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da bi moral tožnik sam pridobiti dokaz o vzajemnosti in o tujem pravu pridobiti javno listino. Po določbi 2. odstavka 168. člena ZUP lahko organ breme dokazovanja prevali tudi na stranko, vendar v obravnavani zadevi iz upravnih spisov niti iz obrazložitve odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka zahtevala predložitev javne listine od tožnika. Če je menila, da bi dokaz o tujem pravu moral priskrbeti tožnik, bi morala to od njega izrecno zahtevati.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke opr. št. Bpp 437/2010 z dne 30. 7. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ugotavlja, da ima tožnik stalno prebivališče v Republiki Hrvaški. Pri odločitvi se je oprla na določbo 3. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Uradni list RS, št. 96/04 s spremembami), ki določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči tudi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti, obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči pa ima v postopku odobritve značaj javne listine. Ugotavlja, da se je pooblaščenec tožnika na zaslišanju zavezal, da bo opravil poizvedbe o tujem pravu in listino predložil službi brezplačne pravne pomoči, v kolikor bo presodil, da je to potrebno, kasneje pa je prišel do zaključka, da pooblaščenci strank niso tisti, kateri bi ugotavljali vzajemnost med tujci in državo Republiko Slovenijo. Tožena stranka je ocenila, da glede na to, da je tožnik hrvaški državljan, ki v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje in glede na to, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, bi bil tožnik lahko upravičen do brezplačne pravne pomoči le pod pogojem vzajemnosti. Tožnik po svojem pooblaščencu ni podal zaprosila o tujem pravu ministrstvu pristojnemu za pravosodje, zato tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti po 3. točki 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom ZBPP, zaradi česar je njegovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Meni, da bi morala tožena stranka upoštevati njegovo stališče, naj po uradni dolžnosti pridobi vse predpise in zakone, katere potrebuje za odločite o zadevi. Opozarja, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška državi pogodbenici Haške konvencije o civilnem sodnem postopku (z dne 1. 3. 1954), h kateri je pristopila tudi nekdanja Federativna ljudska republika Jugoslavija in katere nasledstvo je bilo s strani Slovenije in Hrvaške notificirano. Navedena konvencija v 20. členu določa, da bo v civilnih in gospodarskih zadevah državljanom vsake od držav pogodbenic omogočena brezplačna sodna pomoč, tako kot lastnim državljanom, skladno z zakonodajo države, v kateri se zahteva brezplačna sodna pomoč. Glede na navedeno je tožnik v skladu s 3. odstavkom 10. člena ZBPP upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v svoji odločbi povzela določbo 10. člena ZBPP, zavzela stališče, da bi moral tožnik pridobiti javno listino, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi ter ugotovila, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči le pod pogoji vzajemnosti.

Takšna obrazložitev je po presoji sodišča pomanjkljiva, saj sodišče ne more preizkusiti pravilnosti odločitve oziroma ugotovitve tožene stranke, da med državama ne neobstoja mednarodna pogodba ter da ne obstaja vzajemnost glede uporabe prava, ki ureja področje dodelitve brezplačne pravne pomoči. Zgolj zatrjevanje teh dejstev ne zadostuje za presojo pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. Tožena stranka bi morala jasno obrazložiti, kako je ugotovila, da vzajemnosti glede upravičencev do odobritve brezplačne pravne pomoči med državama ni. Ugotovitev tožene stranke o dejstvih, pomembnih za odločitev v zadevi, bi morala iz obrazložitve odločbe jasno izhajati.

Po presoji sodišča je nepravilno tudi izraženo stališče tožene stranke, da bi moral tožnik sam pridobiti dokaz o vzajemnosti in o tujem pravu pridobiti javno listino. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 1. odstavku 168. člena določa, da če organu, ki odloča o zadevi, ni znano pravo, ki velja v tuji državi, lahko poizve o tem pri Ministrstvu, pristojnem za pravosodje. Po določbi 2. odstavka 168. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, ki odloča o zadevi, zahteva od stranke, naj mu predloži javno listino, izdano od pristojnega tujega organa, s katero se potrjuje, katero pravo veljavo tuji državi, lahko organ breme dokazovanja prevali tudi na stranko, vendar v obravnavani zadevi iz upravnih spisov niti iz obrazložitve odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka zahtevala predložitev javne listine od tožnika. Dejstvo, da se je tožnik obvezal, da bo dokaz o tujem pravu priskrbel sam, nato pa je svojo odločitev spremenil in o tem obvestil toženo stranko, na odločitev ne more vplivati. V kolikor je tožena stranka menila, da bi dokaz o tujem pravu moral priskrbeti tožnik, bi morala to od njega izrecno zahtevati.

Sodišče je iz opisanih razlogov tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku postopati po določbi 168. člena ZUP oziroma obrazložitev tako dopolniti, da bodo iz nje izhajala vsa pravno relevantna dejstva, ki so jo vodila k sprejeti odločitvi.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).