Jedro

Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti njegove izvršljivosti. Tožnikova zatrjevanja zato ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in jih lahko tožnik uveljavlja le pri organu, ki je izdal izvršilni naslov.

Izrek

I. Postopek, ki je bil prekinjen od 3. 12. 2017, se nadaljuje od 8. 3. 2018 dalje.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) odločila, da se zoper dolžnika (v nadaljevanju tudi tožnik) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 20. 3. 2017 skupaj 456,49 EUR (glavnica 443,43 EUR, zamudne obresti 3,06 EUR, stroški sklepa 10,00 EUR) z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d. Ljubljana. V točki 4. izreka izpodbijanega sklepa je prvostopni organ navedel podatke o izvršilnih naslovih, datumih izvršljivosti in zneskih obveznosti, v obrazložitvi pa pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, ki je 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in pojasnil, da je bila začeta davčna izvršba, ker iz knjigovodskih evidenc finančnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti.

2. Toženka je pritožbo zoper izpodbijani sklep z odločbo št. DT-499-29-333/2017-5 z dne 26. 5. 2017 zavrnila. V obrazložitvi pojasnjuje, da so se od tožnika terjale obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL za mesec januar 2017, z datumom izvršljivosti 21. 2. 2017. Iz registra davčnih zavezancev je razvidno, da je tožnik od 1. 4. 2016 zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe) pri družbi B. iz Ljubljane, pri čemer zavarovanje traja od dneva vpisa v poslovni register do dneva izbrisa. Ker iz registra ni razvidno, da bi zavarovanje v spornem obdobju prenehalo, je dolžan plačati zadevne prispevke. Skladno s prvim odstavkom 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec za prispevke predložiti obračun prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu, plačati pa najpozneje do 20. dne v mesecu za pretekli mesec. V obravnavanem primeru tožnik obračuna za navedeno obdobje ni oddal, zato je prvostopenjski organ sestavil predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost, ki predstavlja veljaven izvršilni naslov. Pojasni še, da izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, glede prošnje tožnika, da se izvršba ustavi pa, da ni izpolnjen noben od pogojev, ki so navedeni v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži, da mu vrne zarubljeni znesek, vključno s stroški postopka. V tožbi pojasnjuje, da je sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva izdan na osnovi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta je v nasprotju z Ustavo RS in Evropsko konvencijo za človekove pravice, ker retroaktivno za nazaj posega v pridobljene pravice. Ob ustanovitvi zavoda Poslovni most, dne 6. 11. 2002, je pridobil pravico, da kot družbenik in direktor zavoda ni zaposlen v zavodu in si ne plačuje prispevkov, če ni zaposlen in si ne izplačuje plače. V zavodu B. ni bil nikdar zaposlen in ni nikdar prejel plače oz. nobenega drugega dohodka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I. izreka:

5. Sodišče je v predmetni zadevi s sklepom I U 1781/2017-8 z dne 15. 2. 2018 ob smiselni uporabi 80. člena ter 1. točke prvega in drugega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugotovilo, da je postopek prekinjen z dnem smrti tožnika, to je od 3. 12. 2017 dalje.

6. Postopek, ki je bil prekinjen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, se nadaljuje, skladno s prvim odstavkom 208. člena ZPP, ko ga dedič prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori.

7. Poziv sodišča k prevzemu postopka je bil dedinji s fikcijo vročitve vročen 8. 3. 2018. S tem so, glede na zgoraj citirano določbo prvega odstavka 208. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu. Sodišče je zato odločilo, kot sledi iz I. točke izreka.

K II. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tudi po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa in toženke pravilni in zakoniti, prav tako izpodbijani akt vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi toženke, saj tožnik v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

10. V obravnavani zadevi se izterjuje obveznost iz naslova prispevkov za lastnike zasebnih podjetij - OPSVL za mesec januar 2017, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 143. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, predmet davčne izvršbe pa je po 144. členu ZDavP-2 lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Izpodbijani sklep ima po presoji sodišča vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2. Ker tožnik ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane, niti ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, sodišče ne ugotavlja razlogov, ki bi utemeljevali odpravo izpodbijanega sklepa.

11. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da njegova obveznost sploh ne obstoji. Pojasnjuje, da v zavodu B. ni bil nikdar zaposlen in ni nikdar prejel plače in drugega dohodka. Iz navedenega ugovora je mogoče razbrati, da tožnik meni, da za obračun prispevkov, zaradi katerih je bil izdan sklep o davčni izvršbi, ni bilo podlage. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti njegove izvršljivosti. Tožnikova zatrjevanja zato ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in jih lahko tožnik uveljavlja le pri organu, ki je izdal izvršilni naslov.

12. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, kakor tudi ne pavšalno očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.