Jedro

V izreku sodbe ni treba navajati imen strank in drugih splošnih podatkov (prebivališče oziroma sedež stranke), ampak zadostuje opredelitev tožeča in tožena stranka, ker sta stranki že označeni v uvodu sodbe. Zato, ker sodišče imen in drugih splošnih podatkov strank ni navedlo v izreku, tudi ni utemeljen niti predlog za popravo sodbe niti predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za popravo zamudne sodbe z dne 19. 11. 2009. Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi popravilo izreka zamudne sodbe, tako da bi dodalo natančne podatke o strankah, saj sodišče prve stopnje samo navaja, da so ti podatki obvezna sestavina uvoda sodbe. Pravnomočen postane samo izrek sodbe, zato je bistveno, da sta stranki čim natančnejše, poimensko določeni, sicer prihaja do težav v izvršilnem postopku, ko dolžniki postavljajo ugovore, da iz izreka ne izhaja njihova obveznost. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi predlogu tožnice za dopolnitev zamudne sodbe tako, da se v izreku navede tudi ime in priimek ter naslov tožnice in firma, poslovni naslov in sedež tožene stranke. Z izpodbijano zamudno sodbo sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj je ta vseboval tudi navedene podatke. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 325. člena ZPP, oziroma je to določbo zmotno interpretiralo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so protispisne navedbe sodišča prve stopnje o tem, da je odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. V skladu s 319. členom ZPP sodba postane pravnomočna, v kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe. V konkretnem primeru pa ni bilo odločeno o celotnem zahtevku tožbe, kar preprečuje pravnomočnost sodbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnice za izdajo sklepa o popravi zamudne sodbe oziroma da izda dopolnilno zamudno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V pritožbi tožnica uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo bodisi izdati sklep o popravi zamudne sodbe, bodisi izdati dopolnilno sodbo, vendar sta oba predloga povsem zgrešena.

S popravo sodbe predsednik senata popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (prvi odstavek 328. člena ZPP). V tej zadevi ne gre za napako v imenih in tudi ne za pomanjkljivost glede oblike, temveč se je sodišče prve stopnje povsem zavestno odločilo, da bo v izreku uporabilo le izraza tožena stranka in tožeča stranka, saj sta stranki z imenom in polnim naslovom že opredeljeni v uvodu zamudne sodbe. Takšno ravnanje sodišča je povsem v skladu z določbo 324. člena ZPP, ki določa, kaj morata obsegati uvod in izrek sodbe. Sodišče je vezano na vsebinsko identiteto zahtevka in ni dolžno dobesedno prepisovati zahtevka, ki vsebuje nepotrebne dodatke, kakršni so na primer polni naslov strank, saj je ta že zajet v uvodu sodbe, ali pa pravno podlago zahtevka, ki prav tako ne sodi v izrek.

Neutemeljen je tudi predlog tožnice za izdajo dopolnilne sodbe. V skladu s 325. in 326. členom ZPP se dopolnilna sodba izda, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo ali pa ni odločilo o delu zahtevka. Vendar pa je v tej zadevi sodišče prve stopnje z zamudno sodbo odločilo o vseh zahtevkih, ki jih je postavila tožnica, vključno s stranskimi terjatvami. Kadar sodišče v izreku ne odloči o katerem od zahtevkov, ki jih je stranka uveljavljala v tožbi, potem velja, da sodišče o takšnem zahtevku sploh ni odločilo in je o njem možen nov spor. Povsem jasno je, da tožnica zgolj zaradi tega, ker v izreku ni označena z imenom in priimkom ter naslovom ter zato, ker v izreku ni polne označbe firme in naslova tožene stranke, ne bo moglo vložiti nikakršne nove tožbe glede terjatev, ki so predmet zamudne sodbe. V kolikor bi tožnica vložila novo tožbo, s takšnim zahtevkom, kakršnega kot pravilnega v celoti navaja v pritožbi, potem bi sodišče tožbo moralo zavreči, ker gre za že razsojeno stvar.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.