Jedro

Za odločitev v zadevi je pravno pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje upravnega akta. Ker sta investitorja izkazala pravico graditi na zemljiščih, ki so navedena v enotnem dovoljenju za gradnjo, pritožnik z ugovori gradnje na tujem zemljišču in povzročanjem škode, v tem postopku presoje zakonitosti izdanega dovoljenja, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.4.2000, s katero je zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 3.11.1999. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje izdal enotno dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta S6 v mestnem kareju C. v M. z ureditvijo lokalov do IV. gradbene faze na zemljišču parc. št. 1212/1, 1180/4 in 1173/3 k.o. M. pod tam določenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku in se sklicuje na določbe: 33.a in 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in drugi, ZGO) ter 1. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in drugi, ZUN). Navaja, da v obravnavanem primeru gre za gradnjo na območju, za katerega je bil sprejet Odlok o ureditvenem načrtu območja med C., R., C. in P. cesto v M. (MUV, št. 31/97, v nadaljevanju Ureditveni načrt). Za sporni stanovanjsko poslovni objekt S6 sta lega in horizontalni gabarit podana v ureditveni in količbeni situaciji, ki sta sestavni del Ureditvenega načrta. Glede vertikalnega gabarita pa je določeno, da je le ta P+6+M. Južni del objekta S6 sestavlja objekt - zaslon, velikosti za dve etaži in širine 7m. Spodnji del je odprt do višine P+3 in je zrcalna slika nasproti ležečemu objektu S5. Tudi po presoji sodišča prve stopnje so navedeni lokacijski in zazidalni pogoji iz Ureditvenega načrta upoštevani pri spornem enotnem dovoljenju za gradnjo. Navedenim ugotovitvam pa tudi tožeča stranka v tožbi ne nasprotuje, saj pretežno navaja le ugovore, ki se nanašajo na posege v zasebno lastnino etažnih lastnikov poslovne zgradbe R., predvsem pasažo in funkcionalno zemljišče ter na škodo, ki bi jo naj povzročali zaposleni na gradbišču. Investitor je v postopku dokazal, da ima pravico razpolagati z navedenimi zemljišči, na katerih je dovoljena gradnja spornega objekta. Gradbeno dovoljenje torej ne posega na zemljišče parc. št. 1177 k.o. M., na katerem stoji objekt R. ulica, kjer je tožeča stranka etažna lastnica poslovnih prostorov in torej tudi ne spreminja pasaže pri tem objektu v javni prehod. Prav tako pa tudi ni predmet tega postopka določitev funkcionalnega zemljišča k zgradbi R. Kolikor pa je zaradi izvajanja gradnje prihajalo do motenja posesti s strani investitorja oziroma njegovih delavcev ter povzročitve škode, pa je v zvezi s tem imela tožeča stranka zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na študije osončenosti, pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v upravnem postopku navedenega ugovora ni navajala. V tem postopku pa tudi ni mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na temelje in kletne etaže objekta S6, saj je bilo o tem izdano posebno enotno gradbeno dovoljenje, ki pa ni predmet tega upravnega postopka. Po določbah Ureditvenega načrta je namreč za obravnavano območje predvidena fazna ureditev, ki zajema prvo fazo - izgradnjo podzemne garaže, drugo fazo - izgradnjo GPS1, S2, S3, S4, S5 in tretjo fazo, ki zajema izgradnjo spornega objekta S6. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da si sodišče prve stopnje na terenu ni ogledalo spornih stvari, čeprav je tožeča stranka to predlagala. Njena predvidevanja so bila pravilna, kar pomeni, da je danes že dokončana gradnja spornega objekta posegla tako v njene lastninske in druge pravice, kot tudi v kakovost in urejenost okolja. Iz določb pogodb, na podlagi katerih je bil tožeči stranki priznan status stranke v postopku, je razvidno, da ima tožeča stranka pravico do parkiranja, lastništvo skupnih prostorov (podhod oziroma pasaža, ki so jo izvajalci investitorjev služnostno uporabljali pri gradnji) in pripadajočega funkcionalnega zemljišča ter je tudi sama na zahtevo nekdanje uradnice upravne enote vložila in kolkovala zahtevo za odmero funkcionalnega zemljišča. Tožeča stranka je pridobila urbanistično mnenje, ki navaja, da je celotna parcela 1180 k.o. M. skupna funkcionala stavb, stoječih na parc. št. 1176 in 1177 iste k.o. tako, da objekt S6 delno stoji na skupni funkcionali, kar potrjuje tudi 217. člen ZGO, saj je tožeča stranka uporabljala od leta 1996 dvorišče, se pravi celotno parcelo 1180 skupaj z drugimi etažnimi lastniki kot parkirišče. Zato ne drži utemeljitev sodbe, da sporni objekt naj ne bi posegel v funkcionalno zemljišče stavbe, v kateri je tožeča stranka etažni lastnik. Upravno sodišče tudi ni seznanjeno s podpisanim sporazumom (ki ga sicer niso podpisali vsi lastniki), v katerem investitorja sicer zagotavljata, da prehoda iz soseske F. (zlasti velja za S6 objekt) ne bosta izvedla, potem pa so ga uporabljali izvajalci pri gradnji. Danes pa je prehod postal praktično javna površina, ki jo uporabljajo stanovalci in obiskovalci S6 in drugih delov "F." za svoj prehod tako peš kot s kolesi, tudi za sprehajanje psov, dostavo blaga, pa tudi parkirajo na parkirišču. Vsega tega ne bi bilo, če izpodbijano dovoljenje ne bi bilo izdano. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi odločbo tožene stranke ter odločbo Upravne enote M., odredi revizijo odločbe Upravne enote M. z dne 21.8.1998 v delu, ki se nanaša na temelje in kletne etaže objekta S6 soseske F., toženi stranki pa naloži plačilo vseh sodnih stroškov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi za odločitev v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta se po presoji pritožbenega sodišča opredelila do vseh za odločitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj.

Upravni spor predstavlja sodno kontrolo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Zato je za odločitev v zadevi pravno pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje tega upravnega akta. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je bilo v upravnem postopku na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje upravnega akta pravilno uporabljeno materialno pravo. V obravnavani zadevi je bilo enotno dovoljenje za gradnjo izdano v času veljavnosti ZGO. Po določbi 2. odstavka 191. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2002, ZGO-1), ki je začel veljati 1.1.2003, se postopki za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo iz 33.a člena ZGO, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZGO, s tem, da je dovoljenje, izdano v takšnem postopku in dokončno enotno dovoljenje, ki ob uveljavitvi tega zakona še ni pravnomočno, v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem po tem zakonu. Zato sklicevanje tožeče stranke na določbo 1. odstavka 217. člena novega ZGO-1 ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi. Investitorja pa sta, kot izhaja iz predloženih spisov, in kot sta to pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno izkazala pravico graditi na zemljiščih (parc. št. 1212/1, 1180/4 in 1173/3 k.o. M.), ki so navedena v spornem enotnem dovoljenju za gradnjo. Investitorja lahko gradita le v mejah izdanega dovoljenja in pod pogoji le-tega. Če pa se investitorja ne držita pogojev, pod katerim je bila gradnja dovoljenja, je za ukrepanje pristojen gradbeni inšpektor. Postopek izdaje dovoljenj in inšpekcijski postopek pa sta povsem ločena upravna postopka. Za materialno škodo, ki naj bi bila povzročena s predmetno gradnjo, če se ta izvaja v nasprotju s pogoji enotnega dovoljenja in na zasebnem funkcionalnem zemljišču, kar zatrjuje tožeča stranka, pa ima le-ta zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. To je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Zaradi podane obrazložitve pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).