Jedro

Oškodovanec, čeprav bi bil stranka v kazenskem postopku, do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni upravičen. Prav tako je navedeno izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zoper tiste odločbe, ki so v neposredni zvezi s predmetom konkretnega kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. A. Š. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Oškodovancu A. Š. je bila v postopku zoper obdolženega D. E., s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 3584/2010 z dne 19. 4. 2011 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 3584/2010 z dne 23. 6. 2011, zaradi žalitve sodišča v pritožbi z dne 4. 2. 2011, izrečena denarna kazen v višini 500,00 EUR, ki bi jo moral plačati v roku petnajstih dni, od pravnomočnosti sklepa, pod izvršbo. Z uvodoma navedenim sklepom II Kr 3584/2010 z dne 14. 11. 2013 je Okrajno sodišče v Brežicah neplačani del oškodovancu izrečene denarne kazni v višini 495,27 EUR spremenilo v kazen zapora v trajanju 12 dni. S sklepom z dne 22. 1. 2014 je navedeno sodišče oškodovančevo pritožbo zoper sklep z dne 14. 11. 2013 zavrglo kot prepozno vloženo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom II Kp 3584/2010 z dne 18. 2. 2014 pritožbo oškodovanca zoper sklep z dne 22. 1. 2014 zavrnilo kot neutemeljeno, pritožnika pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Oškodovanec A. Š. vlaga zoper vse navedene sklepe zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlaga ugoditev njegovi zahtevi, razveljavitev izpodbijanih sklepov ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti se kot nedovoljena zavrže. 4. Iz določbe prvega odstavka 421. člena ZKP izhaja, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec ter zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Oškodovanec, čeprav bi bil stranka v kazenskem postopku, do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni upravičen. Vrhovni državni tožilec sme glede na določbo drugega odstavka 421. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo, kakor tudi v korist obdolženca. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (odločbe I Ips 347/2002, II Kp 1583/2012 in druge) izhaja, da je glede na besedilo prvega in drugega odstavka 421. člena ZKP navedeno izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le v korist obdolženega oziroma da sme le vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi v škodo obdolženega. Po stališču Vrhovnega sodišča, ki ga potrjuje obstoječa že citirana sodna praksa, pa je navedeno izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zoper tiste odločbe, ki so v neposredni zvezi s predmetom konkretnega kazenskega postopka.

5. V obravnavanem primeru oškodovanec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim ga je sodišče kaznovalo zaradi žalitve sodišča v pritožbi. Njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti je potrebno kot nedovoljeno zavreči že zato, ker oškodovanec, tudi če bi bil procesni udeleženec v kazenskem postopku, glede na besedilo prvega odstavka 421. člena ZKP ni upravičenec za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, kakor tudi zato, ker izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim ga je sodišče kaznovalo, ni v nikakršni zvezi s predmetom konkretnega kazenskega postopka.

6. Ker torej oškodovanec ni imel pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil sam kaznovan zaradi žalitve sodišča, je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

7. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98.a člena ZKP.