Jedro

Zagovornik tako utemeljeno izpostavlja, da je bil poziv za plačilo stranske denarne kazni z dne 29. 8. 2019, izdan in obsojencu poslan preuranjeno, saj se v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZKP sodba izvrši šele, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Pri tem ne zadošča, da je pravnomočna sodba vročena zgolj tožilstvu in obsojenčevemu zagovorniku, temveč mora biti vročena tudi oz. predvsem obsojencu, kar pomeni, da bi v predmetni zadevi obsojenec lahko bil pozvan za plačilo denarne kazni šele po 22. 11. 2019. Tako poziv z dne 29. 8. 2019ne more biti podlaga za ugotavljanje, ali je obsojenec v zamudi s plačilom obrokov

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da obsojenemu M. A. izrečena denarna kazen v višini 8.000,00 EUR, v celoti zapade v plačilo v roku dveh mesecev po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Zoper tak sklep se pritožuje obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, je bil obsojenec v predmetni zadevi, s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 27. 11. 2018 spoznan za krivega uvodoma navedenega kaznivega dejanja. Izrečena mu je bila zaporna kazen v trajanju treh let ter stranska denarna kazen v višini 8.000,00 EUR, ki jo mora plačati v dvajsetih mesečnih obrokih po 400,00 EUR od pravnomočnosti sodbe, do vsakega 5. dne v mesecu. Pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 11. 7. 2019 pritožbo obsojenčeve takratne zagovornice zoper sodbo prvostopenjskega sodišča zavrnilo in je tako sodba prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna 31. 7. 2019. Sodišče prve stopnje je nato obsojencu izdalo poziv za plačilo denarne kazni z dne 29. 8. 2019 (list. št. 171 spisa), ki mu je bil vročen po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tako, da mu je bilo 11. 9. 2019 puščeno obvestilo o prispelem pismu v hišnem predalčniku. Ker pa pošiljke v 15. dneh ni prevzel na pošti, mu je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku 27. 9. 2019, pri čemer se vročitev šteje za opravljeno že z dnem 26. 9. 2019 (četrti odstavek 87. člena ZUP). Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o plačilu pri finančno računovodski službi sodišča 23. 10. 2019 in 9. 12. 2019 (telefonsko) o tem, ali je obsojeni plačal kakšen obrok izrečene denarne kazni, in pridobilo podatek, da ni plačal še nobenega obroka, zaradi česar je, v skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 in šestim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sprejelo izpodbijani sklep.

5. Ob pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila pravnomočna sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 26346/2018 z dne 11. 7. 2019, obsojencu vročena šele 22. 11. 2019, kot izhaja iz potrdila o vročitvi, pripetega k list. št. 165 spisa, torej po izdaji poziva za plačilo denarne kazni z dne 29. 8. 2019. Zagovornik tako utemeljeno izpostavlja, da je bil poziv za plačilo stranske denarne kazni z dne 29. 8. 2019, izdan in obsojencu poslan preuranjeno, saj se v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZKP sodba izvrši šele, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Pri tem ne zadošča, da je pravnomočna sodba vročena zgolj tožilstvu in obsojenčevemu zagovorniku, temveč mora biti vročena tudi oz. predvsem obsojencu, kar pomeni, da bi v predmetni zadevi obsojenec lahko bil pozvan za plačilo denarne kazni šele po 22. 11. 2019. Tako poziv z dne 29. 8. 2019 (ne glede na to, ali je obdolžencu bil vročen pravilno in ali se je z njim dejansko seznanil ali ne, kar zagovornik problematizira v pritožbi), ne more biti podlaga za ugotavljanje, ali je obsojenec v zamudi s plačilom obrokov in ali mu je zaradi tega potrebno odrediti takojšnje plačilo izrečene denarne kazni, po petem odstavku 47. člena KZ-1, ki določa, da v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, sodišče lahko s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Posledično je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotavljalo, ali so podani pogoji za odreditev takojšnjega plačila denarne kazni in izdalo izpodbijani sklep.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Ker je pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se v presojo ostalih pritožbenih navedb glede načina vročanja poziva za plačilo denarne kazni, ni spuščalo.