Jedro

Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Za uporabo obravnavanega ukrepa je torej treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.

Ocene sodišča prve stopnje, da pritožničin sklep o tožnikovem pridržanju ne temelji na ugotovljeni znatni nevarnosti, ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1807/2021-14 z dne 16. 12. 2021 se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugodilo tožbi in odpravilo sklep toženke, št. 2142-3725/2021/5 (1222-15) z dne 6. 12. 2021 (I. točka izreka sodbe in sklepa) ter ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se pravno učinkovanje navedenega sklepa toženke zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa). S citiranim sklepom je toženka odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), in sicer na prostore Centra za tujce od 4. 12. 2021 od 15.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pogojev za pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III presodilo, da sklep toženke ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi znatne nevarnosti tožnikovega pobega, ampak se v dejanskem pogledu opira na toženkine ugotovitve glede: "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba", da "obstaja utemeljena verjetnost", da bi tožnik samovoljno zapustil ozemlje Slovenije, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici, da "dejstva, ki izhajajo iz upravne dokumentacije kažejo na "utemeljen sum", da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, "utegnil samovoljno zapustiti azilni dom", kar /.../ "tudi v konkretnem primeru, kljub njegovim trditvam "ni nemogoče", še posebej ob dejstvu, da je namenjen v Avstrijo". Po presoji sodišča prve stopnje ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Romunijo, to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo še pred koncem predmetnega postopka. Na naroku je namreč na izrecno vprašanje povedal, da namerava ostati v Sloveniji, navedeni opis oziroma ugotovitve toženke pa ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje odstopilo od siceršnje sodne prakse v identičnih primerih. Trdi, da se sodišče prve stopnje pri utemeljitvi, da v konkretnem primeru ni izkazana znatna nevarnost, preveč opira na pritožničino besedišče in zanemari dejansko stanje oziroma upošteva predvsem tožnikovo trditev, da namerava ostati v Sloveniji. Poudarja, da ni razloga, da njeni uporabljeni termini ne kažejo na znatno nevarnost pobega. Uporabljena terminologija namreč pomeni visoko stopnjo verjetnosti in je primerljiva z znatno nevarnostjo. Trdi, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da pritožnica tega standarda ni uporabila in da glede na dejansko stanje v konkretnem primeru ta standard ni izpolnjen. Pojasnjuje, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, znatno nevarnost pa je podkrepila s tem, da je tožnikova ciljna država Avstrija, pri čemer je tožnik sam navedel, da je bil namenjen v Avstrijo, vendar ga je prijela slovenska policija. Meni, da ta okoliščina kaže na višjo stopnjo nevarnosti pobega, zato izjave tožnika, da bo ostal v Sloveniji, ne morejo imeti velike teže, saj je treba v dokazni oceni upoštevati tudi pretekla dejanja in namene tožnika. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V skladu s členom 2(n) "nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

8. Uredba torej zahteva, da mora obstoj nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom, in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera. Slovenski zakonodajalec je v 84. a členu ZMZ-1 določil kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega, med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1).

9. Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 pa samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni.2 Za uporabo obravnavanega ukrepa je torej treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča ocene sodišča prve stopnje, da pritožničin sklep o tožnikovem pridržanju ne temelji na ugotovljeni znatni nevarnosti, ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da pritožničine ugotovitve ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost, vendar te ocene ni obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja le, da je pritožnica napačno poimenovala relevantni dokazni standard, vendar po presoji Vrhovnega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da zgolj uporaba drugačnih besed (kot so utemeljena verjetnost, utemeljen sum in podobno), ki so pomensko lahko primerljive znatni nevarnosti pobega, sama po sebi ne utemeljuje zaključka o neizkazani znatni nevarnosti pobega.

11. Kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih morajo biti jasni do te mere, da omogočajo preizkus sprejete odločitve tako pritožbenemu sodišču kot tudi pravdnim strankam. Ob branju obrazložitve sprejete odločitve se ne sme porajati noben dvom v to, kaj je pri sprejemanju odločitve imelo v mislih sodišče prve stopnje, ki je izpodbijano odločbo izdelalo.

12. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tem zahtevam ni zadostilo. Presoja sodišča prve stopnje, da pritožničin sklep o tožnikovem pridržanju ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi "znatne nevarnosti pobega", namreč ne odgovori na vprašanje, zakaj so v pritožničinem sklepu o tožnikovem pridržanju ugotovljene okoliščine napačne oziroma zakaj te okoliščine ne utemeljujejo znatne nevarnosti tožnikovega pobega. Iz istega razloga Vrhovno sodišče ne more preizkusiti niti dokazne ocene, da tožnikova izpovedba, da namerava ostati v Sloveniji, pretehta nad pritožničinimi ugotovitvami, za katere je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navedlo, da ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost. Ker torej sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je pritožničino oceno o izpolnjenosti tožnikove znatne begosumnosti presodilo za napačno, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česa izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato podan razveljavitveni razlog iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo sodišče odpraviti opisane pomanjkljivosti in obrazložiti dokazno oceno v skladu z napotkom iz 8. člena ZPP.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako SEU v zadevi C-528/15, _Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others_, z dne 15. 3. 2017, točka 34.