Jedro

Zgolj navedba upravnega organa, da naj bi tahimetrična metoda s pomočjo instrumenta Dahlta 010 zagotavljala pogoj predpisane natančnosti (določitve koordinat ZK točk), ne zadošča za ustrezno kontrolo o tem, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ali je bil na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. V upravnih spisih namreč glede omenjene metode in omenjenega instrumenta ni nobenih listin. Odločitve upravnega organa zato ni mogoče preizkusiti.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede (nepravilnosti) sklicevanja upravnega organa na določbe ZENDMPE, ki ne velja več, saj na uporabo tega zakona napotuje 2. odstavek 162. člena ZEN.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Novo mesto št. 90312-414/2005-2 z dne 14. 8. 2008 se odpravi ter se zadeva vrne Geodetski upravi Republike Slovenije, Območni geodetski upravi Novo mesto v ponovni postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ (Območna geodetska uprava Novo mesto) je z izpodbijano odločbo odločil, da je meja med parc. št. 3584/1 in parc. št. 3583/2, ki se dotika parc. št. 3583/1 in 3547/1, k.o. ..., dokončna, kot je navedeno v grafičnem prikazu prvostopne odločbe. Upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je A.A. vložil zahtevo za izdajo posebne ugotovitvene odločbe o dokončnosti meje po določilih 100. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljnjem besedilu: ZENDMPE) za mejo med parc. št. 3584/1 in parc. št. 3583/2 k. o. ... . V postopku je bila dne 20. 4. 2005 izdana odločba, ki je postala dokončna 24. 12. 2005. Dne 29. 1. 2008 je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U 161/2006-16 omenjeno odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotili, da odpravi ugotovljene nepravilnosti. Iz 2. odstavka 162. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) izhaja, da se geodetske storitve ter postopki urejanja in spreminjanja mej zemljiških parcel ter postopki evidentiranja podatkov o stavbah in delih stavb v kataster stavb in evidentiranje njihovih sprememb, ki so se začeli po določilih ZENDMPE in glede katerih je ob uveljavitvi tega zakona postopek v teku oziroma je že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZENDMPE. Prvi odstavek 100. člena ZENDMPE določa, da se meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere) ali v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra po Zakonu o zemljiškem katastru – ZZKat (v nadaljnjem besedilu ZZKat), štejejo za dokončne, če so določene s koordinatami zemljiško katastrskih (v nadaljevanju ZK) točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki. Prvostopni organ je ugotovil, da je bila v mejnem ugotovitvenem postopku IDPOS 2223 dne 7. 7. 1981 nesporno ugotovljena in s predpisanimi mejnimi znamenji označena meja med parcelo 3584/1 in parcelo 3583/2, ki se dotika parcele 3583/1 in parcele 3547/1. Iz zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku jasno izhaja, da je bila navedena meja ugotovljena v soglasju vseh takratnih lastnikov parcel, ki so svoje soglasje s potekom meje, kot je bila v mejnem ugotovitvenem postopku označena z mejniki, potrdili s podpisom na zapisniku. Predpisano natančnost koordinat ZK točk geodetskih izmer pred uveljavitvijo Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej parcel in evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru določa 37. člen omenjenega pravilnika (v nadaljevanju Pravilnik). Šteje se, da so koordinate ZK točk ustrezne natančnosti v primeru, če je njihov srednji pogrešek največ 30 cm oz. največ 60 cm, če so določene s fotogrametričnimi metodami. Konkretna geodetska izmera IDPOS 2223 je bila izvedena v letu 1981 t. j. pred uveljavitvijo omenjenega pravilnika. Iz elaborata je razvidno, da so bile koordinate ZK točk izmerjene po tahimetrični metodi s pomočjo instrumenta Dahlta 010. Omenjena metoda in uporaba omenjenega instrumenta zagotavljata srednji pogrešek do 30 cm, s čimer je izpolnjen pogoj glede natančnosti koordinat ZK točk. Upravni organ je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi uradnih podatkov, zaradi česar je po določilu 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o zahtevi lahko odločil v skrajšanem postopku. Pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 353-02-80/2005 z dne 4. 5. 2009. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in meni, da zaključki oz. ugotovitve upravnega organa niso pravilni, ter da so posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, prav tako pa so bile v postopku storjene tudi bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi določila 100. čl. ZENDMPE, ki določa, da se meje, urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, štejejo za dokončne meje pod pogojem, če so določene s koordinatami zemljiško-katastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo. Tožnica dvomi v natančnost teh z. k. točk, saj se meja v naravi bistveno razlikuje od meje, kot izhaja iz grafičnega prikaza, vprašljivo pa je tudi sklicevanje na ZENDMPE, ki ne velja več. Prvostopni organ je dejansko stanje v celoti ugotovil zgolj na podlagi uradnih podatkov, zato je o zahtevi odločil v skrajšanem postopku. Tožnica pa meni, da bi bilo potrebno izvesti redni postopek ter na kraju samem ugotoviti potek meje. Meja, kot izhaja iz grafičnega prikaza odločbe, ne ustreza dejanski meji, to je meji v naravi. Meja v resnici poteka od skrajnega severovzhodnega dela sosednje parcele št. 3583/1 v ravni liniji do skrajnega severozahodnega dela parcele št. 3547/1. V teh dveh točkah sta tudi mejnika, ki ju je že leta 1981 postavil geometer v mejnem ugotovitvenem postopku. V takšnem obsegu je tožnica, pred njo pa tudi njena pravna prednica, skupaj že vsaj 55 let, nemoteno uživala svojo nepremičnino parc. št. 3583/2. Ker se torej meja, ki izhaja iz grafičnega prikaza, ne ujema z mejo v naravi in mejniki, ki so bili postavljeni že leta 1981, bi bilo potrebno izvesti redni (in ne skrajšani) postopek ter v okviru tega postopka na kraju samem ugotoviti, zakaj obstoji ta razlika. V izpodbijani odločbi je sicer navedeno, da naj bi iz elaborata, ki je bil narejen za potrebe meritev leta 1981, izhajalo, da so bile koordinate z. k. točk izmerjene po metodi in s pomočjo instrumenta, kar naj bi zagotavljalo srednji pogrešek do 30 cm, s tem pa naj bi bil izpolnjen pogoj glede natančnosti koordinat ZK točk. Tožnica se o tem, ali omenjeni instrument in metoda dejansko zagotavljata tako majhen pogrešek ne more izjasniti, ker je laik, vendar pa vseeno dvomi v natančnost te metode in instrumenta, saj je splošno znano, da so bile meritve pred skoraj 30-imi leti dokaj nenatančne. Sicer pa je tudi pritožbeni organ pravilno ugotovil, da nima možnosti in tudi ne potrebnega strokovnega znanja, da bi preveril, ali določitev spornih koordinat ZK točk z omenjenim instrumentom ustreza predpisani natančnosti, kot jo določa 37. člen Pravilnika. Poleg tega je splošno znano, da se mreža geodetskih točk, kot so bile ugotovljene v preteklosti v primerjavi s sedanjostjo, pogosto ne ujema. Postavlja se vprašanje, katere geodetske točke so bile sploh uporabljene kot izhodišče za meritve, saj je od tega odvisna tudi natančnost samih meritev. Iz izpodbijane odločbe in elaborata pa navedeno ni razvidno, zaradi česar se odločba ne da preveriti oz. preizkusiti. Šele z ogledom na kraju samem in novo meritvijo bi bilo moč ugotoviti, če je bila leta 1981 res določena meja na način, t. j. s predpisano natančnostjo po 37. členu Pravilnika. Tožnica predlaga, da sodišče izvede dokaze (vpogled v upravni spis, zaslišanje strank, ogled, po potrebi drugi dokazi, sodni preudarek) in izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženki, da ji povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnica ni nikoli strinjala z darilno pogodbo, s katero mu je pravna prednica lastnice parcele 3583/2 podarila manjši del zemljišča in je zato leta 1981 odstranila postavljene mejnike. Prav tako ni res, da sta pravna prednica lastnice in lastnica – tožnica nemoteno uživali parcelo 3583/2 v celoti, saj je on imel na enem delu zemljišča zelenjavni vrt. Sicer pa je tožnico nenehno opozarjal, da posega v njegovo lastnino.

Stranki z interesom B.B. in C.C. na tožbo v danem roku nista odgovorili.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja ugotovitvene odločbe po določbi 5. odstavka 100. člena ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/2000 in 87/02 - spremembe z uveljavitvijo SPZ). Po tej določbi geodetska uprava izda na zahtevo lastnika, lahko pa tudi po uradni dolžnosti, posebno ugotovitveno odločbo o dokončnosti mej iz določb 1. in 4. odstavka tega člena, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tako se po določbi 1. odstavka tega člena meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere) ali v postopku prenosa mej v naravi po podatkih zemljiškega katastra po Zakonu o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), štejejo za dokončne: - če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in – če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki.

Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. U 161/2006-16 z dne 29. 1. 2008 tožničini tožbi ugodilo in odpravilo odločbo prvostopnega organa z dne 20. 4. 2005, kot tudi odločbo drugostopnega organa z dne 19. 12. 2005. Ugotovilo je namreč, da ni razvidno, na podlagi katerih uradnih podatkov je upravni organ ugotovil, da so bile koordinate ZK točk določene s predpisano natančnostjo, s čimer so bila kršena pravila postopka. Sodišče je še presodilo, da je potrebno glede predpisane natančnosti uporabiti določbo 37. člena Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru (Uradni list RS št. 1/04).

Sodišče ugotavlja, da upravni organ tudi v ponovljenem postopku ni nesporno ugotovil, da so bile v konkretnem primeru koordinate ZK točk določene s predpisano natančnostjo, kar je pogoj za izdajo odločbe na podlagi 100. člena ZENDMPE, na katerem temelji izpodbijana odločba.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je stranka z interesom A.A. kot lastnik zemljišča s parc. št. 3584/1 k. o. ... vložil zahtevo za ugotovitev dokončnosti meja v skladu s 5. odstavkom 100. člena ZENDMPE med parc. št. 3584/1 ter parc. št. 3583/2, katere lastnica je tožnica, ki se dotika parc. št. 3583/1 in parc. št. 3547/1, vse k.o. ... . Prvostopni organ je v ponovljenem postopku izdal izpodbijano odločbo, s katero je zahtevi ugodil, ker je ugotovil, da je bila v mejnem ugotovitvenem postopku IDPOS 2223, k.o. ..., dne 7. 7. 1981 nesporno ugotovljena in s predpisanimi mejnimi znamenji označena meja med navedenimi zemljišči ter, da so se takratni lastniki parcel s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki, strinjali (zapisnik o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku, št. 3/23-81 z dne 7. 7. 1981). Glede predpisane natančnosti (37. člen Pravilnika) pa je upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je iz elaborata konkretne geodetske izmere razvidno, da so bile koordinate ZK točk izmerjene po tahimetrični metodi s pomočjo instrumenta Dahlta 010 ter da omenjena metoda in uporaba omenjenega instrumenta zagotavljata srednji pogrešek do 30 cm, s čimer je izpolnjen pogoj glede natančnosti koordinat ZK točk. Po presoji sodišča zgoraj omenjena navedba upravnega organa (da naj bi tahimetrična metoda s pomočjo instrumenta Dahlta 010 zagotavljala pogoj predpisane natančnosti) ne zadošča za ustrezno kontrolo o tem, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ali je bil na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. V upravnih spisih namreč glede omenjene metode in omenjenega instrumenta ni priloženih nobenih listin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti navedeni zaključek prvostopnega organa, da je zadoščeno pogoju predpisane natančnosti, zaradi česar odločitve upravnega organa ni mogoče preveriti.

Ker v zadevi tako ni nesporno izkazano, da bi bil za izdajo izpodbijane odločbe izpolnjen predpisani zakonski pogoj iz 100. člena ZENDMPE, so tožbeni ugovori tožnice, ki se nanašajo na dvome o obstoju tega pogoja, utemeljeni. Za izdajo ugotovitvene odločbe iz 5. odstavka 100. člena ZENDMPE morajo biti namreč nesporno izpolnjeni predpisani zakonski pogoji (1. odstavek 100. člena ZENDMPE).

Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti iz navedenih razlogov, sodišče vseh ostalih tožbenih ugovorov niti ni ocenjevalo. Izdaja ugotovitvene odločbe iz 5. odstavka 100. člena ZENDMPE je mogoča le v primeru, če so kumulativno izpolnjeni predpisani zakonski pogoji (ki morajo biti nesporno ugotovljeni), zaradi česar sodišče zavrača tožbene ugovore tožnice, iz katerih izhaja, da bi upravni organ moral, ne glede na to, da gre za ugotovitev dokončnosti meje po 100. členu ZENDMPE, izvesti redni postopek ter na kraju samem ugotoviti potek meje. Prav tako zavrača tudi tožbene ugovore glede sklicevanja upravnega organa na ZENDMPE, ki ne velja več, saj na uporabo slednjega napotuje 2. odstavek 162. člena ZEN (Uradni list RS št. 47/06). Iz 2. odstavka 162. člena ZEN namreč izhaja, da se geodetske storitve ter postopki urejanja in spreminjanja mej zemljiških parcel ter postopki evidentiranja podatkov o stavbah in delih stavb v kataster stavb in evidentiranja njihovih sprememb, ki so se začeli po določbah ZENDMPE in glede katerih je ob uveljavitvi tega zakona postopek v teku oziroma je že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZENDMPE. Citirana določba tako ureja primere upravnih stvari, v katerih je bil postopek na dan uveljavitve ZEN (ki se je začel uporabljati z dnem 24. 11. 2006) že v teku oziroma v katerih je bila vložena zahteva, o kateri še ni bilo odločeno, ter upravnih stvari, glede katerih je bilo vloženo pravno sredstvo (pa o njem še ni bilo odločeno). Konkretni upravni postopek se je začel z vlogo A.A. z dne 15. 4. 2005 za uvedbo postopka za ugotovitev dokončnosti meja v skladu s 5. odstavkom 100. člena ZENDMPE. O navedeni zahtevi je prvostopni organ odločil z odločbo z dne 20. 4. 2005, drugostopni organ pa je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo z dne 19. 12. 2005. Navedeni odločbi sta bili odpravljeni s sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 161/2006-16 z dne 29. 1. 2008 in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Tudi če bi ob uporabi zgolj gramatikalne metode bilo mogoče razlagati določbo 2. odstavka 162. člena ZEN, da se nanaša le na zahteve, o katerih organ do uveljavitve ZEN še ni odločil, je namreč po mnenju sodišča ob uporabi še argumentuma a fortiori to določbo treba razlagati, da še toliko bolj velja za zahteve, o katerih je bilo do uveljavitve ZEN že dokončno odločeno, pa je bila upravna odločba, s katero je bilo odločeno o zahtevi, nato v sodnem postopku odpravljena ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Zato je v ponovnem postopku upravni organ o navedeni zahtevi pravilno odločal na podlagi določb ZENDMPE, da je tako postopanje zakonito, pa izhaja iz že omenjene določbe 162. člena ZEN.

Sodišče tako ugotavlja, da so bila v postopku kršena pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost odločitve, napačno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo (določbi 2. in 1. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), zaradi česar je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj prvostopni organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in sledeč pravnemu mnenju sodišča o zadevi ponovno odloči. Sodišče pa ni sledilo dokaznim predlogom tožnice, saj so že podatki upravnih spisov dali sodišču zadostno podlago za odločitev (določba 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).