Jedro

Tožnik je uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato se pri odločanju o stroških postopka velja določba člena 41/5 ZDSS-1, po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa o stroških postopka (V. točka izreka) delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 458,29 EUR, v 15 dneh od zapadlosti, po izteku navedenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 28,80 EUR, v 15 dneh od prejema sklepa, po izteku navedenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 12. 7. 2010 oziroma delovno razmerje med pravdnima strankama ne preneha veljati 29. 8. 2010, ampak traja do 9. 11. 2010. Tožena stranka je dolžna tožnika prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dne 29. 8. 2010 do 9. 11. 2010, v roku 15 dni in pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko odpravnine v višini 6.339,93 EUR bruto, odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 8. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo razlik v plači za mesec maj v obdobju od 13. 5. 2010 do 31. 5. 2010 v bruto znesku 480,38 EUR, za odvod predpisanih davkov in prispevkov in za plačilo razlike v plači v neto znesku 374,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila; za obračun plače za mesec junij 2010 v bruto znesku 776,01 EUR, za odvod predpisanih davkov in prispevkov in za izplačilo plače za mesec junij 2010 v neto znesku 604,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila; za obračun plače za mesec julij 2010 v bruto znesku 739,05 EUR, za odvod predpisanih davkov in prispevkov in za izplačilo plače za mesec julij 2010 v neto znesku 575,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. S sklepom (IV. točka izreka) je zaradi umika tožbe v delu, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine v višini 2.549,03 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2010 dalje do plačila, postopek ustavilo. Prav tako je s sklepom (V. točka izreka) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper V. točko izreka omenjenega sklepa, smiselno pa zoper odločitev, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in sklep v V. točki izreka spremeni tako, da njegove priglašene stroške v celoti naloži v plačilo toženi stranki, skupaj s priglašenimi pritožbenimi stroški, v 15 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa izhaja, da je sodišče glede na tožnikov uspeh v pravdi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku za pravdo potrebne stroške, kar znaša skupaj 1.125,00 EUR, to pa je v nasprotju z izrekom sklepa. Sodišče brez razlogov oziroma arbitrarno ugotavlja, da tožba tožnika za plačilo celotne odpravnine, torej tudi za tisti del, ki ga je tožena stranka kasneje plačala, sploh ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje v ničemer ne pojasni svojega zaključka, da tožba za plačilo celotne odpravnine ni bila potrebna. Preostalega dela odpravnine namreč tožena stranka ni želela plačati in ga ni plačala niti ob vložitvi pritožbe, manjši del pa je plačala šele po vložitvi tožbe. Iz poteka celotnega postopka je razvidno, da je bila pravda potrebna in da je tožnik povsem upravičeno pred sodiščem zahteval varstvo svojih pravnih interesov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 29. 8. 2010 in da tožena stranka takrat tožniku še ni bila dolžna plačati odpravnine, zaradi česar je bila nepotrebna tudi tožba za znesek 2.549,03 EUR. Tožnik je tožbo vložil v 30 dnevnem roku zaradi nezakonitega prenehanja oziroma spremembe prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V tem delu je bil tožnik vezan na 30 dnevni rok, tožbeni zahtevek je bil v tem delu utemeljen, kar je ugotovilo s sodbo tudi prvostopenjsko sodišče. Hkrati s tožbo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposliti pa je tožnik vložil tudi tožbo za plačilo odpravnine, saj je iz odpovedi pogodbe jasno izhajalo, da tožena stranka tožniku odpravnine ob zapadlosti ne bo plačala oziroma mu bo plačala le manjši del odpravnine. Tožena stranka tožniku dejansko ni izplačala celotne odpravnine, niti po njeni zapadlosti niti ob vložitvi pritožbe, zato nikakor ni mogoče zaključiti, da je bila tožba tožnika nepotrebna v kateremkoli delu. Tožnik je po temelju in po višini v večji meri uspel s svojim tožbenim zahtevkom, zato bi moralo sodišče vse njegove stroške naložiti v plačilo toženi stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa, ki naj bi bilo v tem, da iz njegove obrazložitve izhaja, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 1.125,00 EUR stroškov, v izreku pa je bilo odločeno, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V 29. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje dejansko odločalo o priznanju in odmeri stroškov, ki jih je v postopku priglasil tožnik, v 30. točki obrazložitve pa o priznanju in odmeri stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve sicer zares zapisalo, da je dolžna tožena stranka glede na tožnikov uspeh v pravdi povrniti tožniku za pravdo potrebne stroške, vendar pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je vsaka stranka uspela le do polovice vrednosti spora in da zato vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (kar je tudi sestavni del izreka izpodbijanega dela sklepa). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožnik. Glede potrebnosti vložitve tožbe tožnika za izplačilo odpravnine na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev tožnika, da je moral tudi tožbo za izplačilo odpravnine vložiti v 30 dneh od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (člen 204/3 ZDR). Terjatev za plačilo odpravnine je denarna terjatev, ki jo je tožnik od tožene stranke uveljavljal skladno s členom 204/4 ZDR neposredno pred pristojnim sodiščem in pri tem ni bil vezan na 30 dnevni rok iz člena 204/3 ZDR. Glede na to, da odpravnina po 109. členu ZDR po ustaljeni sodni praksi zapade v plačilo ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa v času vložitve tožbe pogodba o zaposlitvi še ni prenehala, je tožnik tožbo za obračun ter izplačilo te odpravnine dejansko vložil pred njeno zapadlostjo. Ker je tožena stranka ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku izplačala le del njegove pripadajoče odpravnine (v znesku, kot je bil sicer naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga – A2), pa je potrebno zaključiti, da je bila tožnikova tožba za preostali del pripadajoče odpravnine (glede izplačanega dela odpravnine je tožnik tožbo umaknil, v posledici česar je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo sklep o ustavitvi postopka) potrebna. To dejansko potrjuje tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je v II. točki izreka sodbe (ki ni pod pritožbo) tožniku prisodilo preostali del pripadajoče odpravnine.

Nepravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tem individualnem delovnem sporu vsaka stranka uspela do 1/2 in da zato vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek tožnika, o katerem je bilo odločeno s prvostopenjsko sodbo, temeljil na treh različnih pravnih podlagah. Tožnik je namreč uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da se pri odločanju o stroških v zvezi s tem sporom uporablja člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ta določba opredeljuje, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. Preostali dve terjatvi, ki ju tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu (odpravnina po 109. členu ZDR in plača za obdobje maj 2010 – julij 2010, torej za obdobje pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), pa se uvrščata med premoženjske pravice iz delovnega razmerja, pri katerih se o povrnitvi stroškov postopka individualnega delovnega spora odloča glede na uspeh strank v postopku. Glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnik v zvezi z uveljavljanjem daljšega odpovednega roka navedel v tožbi in glede na višino vtoževanega zahtevka iz naslova odpravnine in plače, znaša skupna vrednost spornega predmeta 15.584,40 EUR. Uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu znaša 71 % (tožnik je v tem individualnem delovnem sporu praktično v celoti uspel s tožbenim zahtevkom za podaljšanje odpovednega roka z zahtevkom za obračun ter izplačilo odpravnine pa do višine od 6.339,93 EUR). Glede na to, da je tožnik del tožbe za izplačilo razlike v odpravnini v višini 2.549,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi umaknil (v posledici česar je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka), del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo plače za mesec maj 2010 do julij 2010 pa je bil v celoti zavrnjen, je tožena stranka v tem postopku uspela do 29 %. Z ozirom na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) je sodišče prve stopnje obema strankama priznalo in odmerilo njune pravdne stroške skladno s citiranim zakonom v priglašeni višini, tako da je tožnik glede na že ugotovljeni uspeh v tem postopku upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v znesku 798,75 EUR, tožena stranka pa do povrnitve njenih pravdnih stroškov v znesku 340,46 EUR. Po pobotu tako ugotovljenih stroškov je dolžna tožena stranka povrniti tožniku del njegovih pravdnih stroškov v znesku 458,29 EUR v 15 dnevnem paricijskem roku, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Podlago za odločitev o pravdnih stroških, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, je imelo pritožbeno sodišče v 3. točki 365. člena ZPP.

Ker je tožnik s pritožbo uspel do 40 % (tožnik je predlagal, da mu tožena stranka povrne celotne njegove priglašene pravdne stroške v znesku 1.125,00 EUR) mu je dolžna tožena stranka povrniti tudi sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je glede na tar. št. 3220, 6002 in 6007 ZOdvT in upoštevaje pritožbeni uspeh tožniku prisodilo tudi del njegovih pritožbenih stroškov v znesku 28,80 EUR, ki mu jih je dolžna tožena stranka povrniti v 15 dneh od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih pritožbenih stroškov tožnika ni priznalo, ker niso bili priglašeni v skladu z določbami ZOdvT.