Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo določilo drugega odstavka 44. člena SPZ, v skladu s katerim pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim so zahtevali, da se ugotovi, da v korist njihovih zemljišč s parc. št. 91/1, 93/1, 92/1, 91/3, 99, 100, 119/1, 120/1, 94, 95, vse k. o. F. obstoji služnostna pravica hoje in vožnje po služečem zemljišču parc. št. 101/2, k. o. F., ki je v lasti tožencev in sicer v širini 5 m, ob parc. št. 101/6 k. o. F.. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da sta toženca dolžna vzpostaviti in urediti služnostno traso na način, da bo primerna za prevoz 6 m hlodov, v bodoče pa se jima prepoveduje posege v to služnostno traso, s katerimi bi oteževala in onemogočala prevoze in hojo v korist gospodujočih zemljišč. Zahtevali so še izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo mogla vknjižiti vtoževana služnostna pravica hoje in vožnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta bila toženca ob nakupu nepremičnine v dobri veri, da na kupljenih nepremičninah ne obstaja nobena služnostna pravica.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujejo tožniki. Menijo, da je sodišče glede dobre vere tožencev zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nobenega dvoma namreč ni, da so se stranke v času sklepanja pogodbe pogovarjale, ali obstoji služnostna pravica na zemljišču, ki sta ga toženca kupila od stranskega intervenienta. Slednje sta namreč izpovedala oba toženca in zaslišana nepremičninska agentka, po izpovedbi katere naj bi se ona in stranski intervenient izrecno pogovarjala o neobstoju služnostne pravice, in da je slednji na njeno vprašanja trdil, da so po tej poti sami hodili v gozd. Kot je izpovedal toženec so v naravi pregledovali in ugotavljali mejnike, takrat je v naravi obstojala in še danes se dobro vidi, da je z zemljišča tožencev potekala pot na zemljišče pete toženke. Ta pot ni bila speljana v gozd, katerega sta toženca kupila od stranskega intervenienta, niti v tej smeri ni bilo nobene sledi, zaradi česar toženca nikakor nista mogla zaključevati, da je pot, ki se je nedvomno uporabljala v času nakupa. bila le v korist zemljišč, ki so bile predmet prodajne pogodbe. Tožniki so v okviru posesti svojih pravnih prednikov pridobili stvarno pravico na zemljišču tožencev s s priposestvovanjem na originaren način. Svojo posest pa so tožniki izvajali tudi več kot dve leti po nakupu nepremičnin s strani tožencev. Ko sta leta 2009 posegla v njihovo služnostno pravico, pa so se tožniki nemudoma odzvali na motenje, zaradi česar sta se toženca zavezala vzpostaviti novo služnostno traso do meseca novembra 2009, vendar pa je nista vzpostavila tako kot je bilo dogovorjeno, da bi bila pot varna. V okviru pogajanj pa se je tudi izkazalo, da sta toženca pogojevala sklenitev poravnave s plačilom odškodnine, kar pa tožniki gotovo niso zavezani, temveč je za morebitno škodo lahko odgovoren le stranski intervenient. Okoliščine v zvezi z uveljavljanjem zahtevka za motenje posesti in dogajanja v zvezi s tem so za predmetno zadevo bistvenega pomena, sodišče pa se do teh trditev in izpovedb ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Dokler so tožniki v posesti svoje pravice je ne morejo izgubiti in to tudi v primeru, če bi prodajalec kupcu zatrjeval, da njegova nepremičnina s služnostmi ni obremenjena. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da po temelju ugodi tožbenemu zahtevku ter vrne v nadaljnje obravnavanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženca odgovora na pritožbo nista vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva, svojo odločitev v dejanskem pogledu ustrezno logično in prepričljivo utemeljilo in na podlagi ugotovljenih dejstev tudi napravilo pravilne dejanske zaključke. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo določilo drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v skladu s katerim pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Povsem napačno je stališče pritožbe, da v danem primeru pravica obstoja po sili zakona in učinkuje proti vsakomur, ker naj bi bili tožniki v posesti svoje pravice.

7. Sodišče druge stopnje pa tudi sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe tožencev in nepremičninske agentke o tem, da jim je prodajalec (stranski intervenient) zatrdil, da po sporni nepremičnini nima nihče pravice voziti. Tudi glede vidne poti za hišo tožencev je stranski intervenient zatrdil, da so po tej poti sami hodili v gozd. Sodišče prve stopnje pa je na ogledu ugotovilo, da sporna trasa ni več nikjer vidna, torej tudi ne, da bi se pot iz gozda nadaljevala po nepremičnini tožencev do javne ceste (tako stanje je razvidno tudi iz fotografije pod B3, ki prikazuje stanje ob nakupu nepremičnine). Toženca se torej ob nakupu nepremičnine nista zanesla zgolj na zemljiško knjigo (kjer služnost ni bila vpisana), temveč sta se glede na pot, ki je bila vidna le za hišo in je vodila v gozd, tudi pozanimala pri nepremičninski agentki in prodajalcu, ali tu kdo vozi. Na ta način sta tudi po mnenju sodišča druge stopnje izkazala potrebno skrbnost pri raziskovanju zunanjih okoliščin, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero bi morebiti lahko bila nepremičnina obremenjena. S tem, ko je prodajalec glede vidne poti zatrdil, da so po njej sami hodili v gozd, pri čemer pa v naravi ni bilo razvidno, da bi se pot nadaljevala tudi do javne ceste, tako kot trdijo tožniki, sta nedvomno izpolnila svojo poizvedovalno oz. raziskovalno dolžnost glede obremenjenosti nepremičnine.

8. Pritožbene navedbe, da toženca nista mogla biti v dobri veri, ker pot ni bila speljana neposredno v gozd, katerega sta kupila od stranskega intervenienta temveč v gozd pete tožnice, pa na pritožbeni stopnji niso upoštevne, saj slednjega tožniki do prvega naroka glavne obravnave niso zatrjevali (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče pa ne more in tudi ne sme glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) samo ugotavljati dejstev (to sme le izjemoma v primeru nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki), ki jih stranke ne zatrjujejo, četudi morebiti izhajajo iz njihovih izpovedb. Izvedeni dokazi namreč ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ob tem pa je tudi dodati, da potrditvah tožencev to pot tudi dejansko uporabljata za dostop do svojega gozda, čemur tožniki niso oporekali. Raziskovalna dolžnost tožencev pa tudi ne more segati tako daleč, da bi morala ugotavljati, kje ima dostop do gozda peta tožnica.

9. Glede na tako prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila toženca ob nakupu nepremičnine v dobri veri, da sta pridobila lastninsko pravico na s služnostjo neobremenjeni nepremičnini oziroma da tožniki niso uspeli izpodbiti domneve dobre vere tožencev (9. člen SPZ), tožniki ne glede na potek priposestvovalne dobe niso mogli pridobiti služnostne pravice. Domneve dobre vere pa tudi niso izpodbili s trditvami, da so služnostno pravico izvajali še po nakupu nepremičnin s strani tožencev, dobra vera se namreč ugotavlja ob samem pridobivanju nepremičnin. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene kršitve določb postopka, ko se ni opredelilo do navedb tožnikov v zvezi z zahtevkom za motenje posesti, saj tudi te za samo ugotavljanje dobre vere tožencev ob pridobitvi nepremičnine niso pomembne. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta toženca ob nakupu nepremičnin bila v dobri veri, dejstvo, da sta se kasneje po pozivu tožnikov zavezala vzpostaviti novo traso, pa je le izkaz njune želje po mirni rešitvi spora.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, morajo sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.