Jedro

Po načelu v delovnem pravu "in favorem laboratoris", in splošnem načelu prepovedi "reformatio in peius", odločitve delodajalca, ki je dala delavcu več pravic in je, kot v konkretnem primeru, podaljšala delavcu, kljub izrečenemu disciplinskemu ukrepu, pravice iz delovnega razmerja do pravnomočnosti sklepa, in ker je bila po ugotovitvi nižjega sodišča taka odločitev sprejeta v korist delavcu in ne morda iz šikanoznih razlogov, sodišče odločitve ni smelo spremeniti v škodo delavca, tako da bi odločilo, da mu delovno razmerje preneha prej, torej z dokončnostjo, kot je to odločil njegov delodajalec.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 16.5.1997 in 28.5.1997 o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnika in sklepa organov tožene stranke z dne 28.7.1997 in 10.10.1997 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet zaporednih delovnih dni, in da se mu priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, zavrnilo pa je tudi njegov odškodninski zahtevek v znesku 6,680.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da ni logičen zaključek sodišča, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Po izvedenem disciplinskem postopku, v katerem je organ druge stopnje odločil 28.5.1997, bi mu ta dan moralo prenehati delovno razmerje, zato po tem datumu ni bil več dolžan prihajati na delo. Nelogično in nezakonito je tudi stališče v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Določbe zakona so kogentne narave in jih sodišče ne more spreminjati. Ne glede na povedano tudi vztraja pri trditvi, da nikoli ni dobil vabila na sejo disciplinskega organa. Zato disciplinski postopek ni bil voden zakonito, ker vročanje ni bilo opravljeno v skladu z določbami ZPP. Pri odločanju bi sodišče moralo upoštevati tudi, da mu je tožena stranka že 14.10.1996 izrekla disciplinski ukrep - opomin in je bilo nedopustno dvakratno obravnavanje istega "disciplinskega prestopka". Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, navajala, da je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, revizija pa samo formalno navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih tudi vsebinsko opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te graje ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Čeprav je res, da je v 13. točki 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določba, da delavcu, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu, kot je tudi res, da gre za kogentno pravno normo, to še ne pomeni, da bi sodišče odločitev delodajalca, da delavcu delovno razmerje preneha šele s pravnomočnostjo, zaradi tega lahko spremenilo ali odpravilo. Po načelu v delovnem pravu "in favorem laboratoris", in splošnem načelu prepovedi "reformatio in peius", odločitve delodajalca, ki je dala delavcu več pravic in je, kot v konkretnem primeru, podaljšala delavcu, kljub izrečenemu disciplinskemu ukrepu, pravice iz delovnega razmerja do pravnomočnosti sklepa, in ker je bila po ugotovitvi nižjega sodišča taka odločitev sprejeta v korist delavcu in ne morda iz šikanoznih razlogov, sodišče odločitve ni smelo spremeniti v škodo delavca, tako da bi odločilo, da mu delovno razmerje preneha prej, torej z dokončnostjo, kot je to odločil njegov delodajalec. Taka odločitev bi bila v škodo delavcu, ki je pričel postopek, nasprotovala pa bi tudi volji (odločitvi) delodajalca, ki je hote ali pa nehote odločal v korist delavcu. Predvsem pa bi taka odločitev nasprotovala določbi drugega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), ki izrecno določa, da sodišče ne sme odločiti v škodo delavcu, ki je uveljavljal sodno varstvo.

Zaradi povedanega sodišče ni smelo zaključiti, da je revidentu delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehalo 28.5.1997 in da po tem datumu ni bil več dolžan prihajati na delo (tudi če spregledamo, da je bil tožniku sklep drugostopnega organa tožene stranke vročen šele 11.6.1997 in da je učinkovanje sklepa proti delavcu lahko nastopilo šele takrat), oziroma posledično, da je bil zato, ker mu je delovno razmerje že prej prenehalo, nepotreben še postopek po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Glede na to, da je revidentovo delovno razmerje trajalo dalje, saj mu zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, glede na sklep pristojnega organa, pred pravnomočnostjo sklepa ni moglo prenehati, to pomeni, da bi moral vse do pravnomočnosti sklepa biti prisoten na delu.

Revident navaja, da naj bi mu tožena stranka že 14.10.1996 izrekla disciplinski ukrep, zoper katerega se ni pritožil, zato ponovna uvedba disciplinskega postopka ni bila dopustna. Tako zatrjevanje je zmotno. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi bil pred izredno sejo upravnega odbora (revident navaja sejo nadzornega sveta) 14.10.1996 zoper revidenta voden disciplinski postopek, zato na seji izrečen ukor, ki je sledil ugotovitvi, da finančno poslovanje ni v skladu s predpisi, ni disciplinski ukrep. Zatrjevanje revidenta o dvakratnem vodenju disciplinskega postopka o isti stvari je torej nesprejemljivo.

Po določbi prvega odstavka 14. člena ZDSS se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. V 103. členu ZDR je določba, da se v postopku varstva pravic delavcev v postopku pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodiščem za delovne spore. Zato je v spornem primeru za vprašanje, ali je bil revident pravilno vabljen na sejo disciplinskega organa, uporabiti določbe 113. člena ZPP. Ta določa, da se pisanja vročajo praviloma po pošti, lahko pa se vročajo tudi po določenem delavcu sodišča. Ker gre za smiselno uporabo tega člena, to pomeni, da za delodajalca lahko opravi vročitev kakšen njegov delavec ali pa tudi kdo, s katerim je delodajalec sklenil ustrezno pogodbo. Zato samo zaradi načina vročanja pisanja s strani organizacije, ki se ukvarja z nadzorom in varovanjem, ne gre za "evidentno" kršenje določb ZPP. Vprašanje, ali je ta organizacija vabilo dejansko vročila ali ne, pa je dejansko vprašanje, ki ga v reviziji ni več mogoče razčiščevati.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR izhaja, da delavcu s prvim dnem odsotnosti z dela preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Citirano določbo je pri izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika uporabila tožena stranka, saj je odločila, da revidentu preneha delovno razmerje 2.6.1997, to je s prvim dnem odsotnosti z dela. Sklep prvostopnega organa je potrdil tudi organ druge stopnje, ki je pritožbo delavca zavrnil kot neutemeljeno. Ta sklep je sprejet v skladu z veljavnimi predpisi in ne morda v korist ali škodo ene stranke. Tovrstna revizijska graja zato ni sprejemljiva.

Tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo pri odločanju o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela in da je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).