Jedro

V individualnem delovnem sporu tudi za direktorja velja določba 1. odstavka 182. člena ZDR, da delavec za povzročeno škodo odgovarja le, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. To pomeni, da bi morala tožeča stranka za utemeljitev odškodninskega zahtevka dokazati, da je škodo (v obliki inventurnega manka) utrpela zaradi toženčevega namernega ravnanja ali zaradi njegove hude malomarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 119,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 26.959,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila (točka II izreka) in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 2.514,64 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (točka III izreka).

Zoper II. in III. točko izreka se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007, 45/2008). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj nikakor ni mogoče preizkusiti navedbe v izpodbijani sodbi, da naj bi za uspešno uveljavljanje odškodninske odgovornosti morale biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke in sicer nastanek škode; da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja; vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja, prav tako pa ni možno preizkusiti nadaljnje navedbe, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja in odškodninske odgovornosti. V skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) je potrebno v resnici izkazati naslednje predpostavke; protipravno ravnanje, škodo, vzročno zvezo ter krivdo, pri čemer naše pravo določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazovati zgolj obstoj prvih treh predpostavk, odgovorna oseba pa mora dokazati, da za nastalo škodo ni kriva. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je tako podana zaradi očitne nejasnosti razlogov sodbe, pri čemer so razlogi med seboj tudi v očitnem nasprotju, obenem pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo (131. člen OZ). V tej zadevi gre za odškodninski spor med gospodarsko družbo in njenim bivšim direktorjem, za katerega bi bilo potrebno uporabiti določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006). Tožena stranka je v tožbi sicer res navedla, da je toženec za škodo odgovoren tudi po 182. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), vendar bi tako Okrožno sodišče v Ljubljani kot sodišče prve stopnje ves čas po uradni dolžnosti morali paziti na svojo stvarno pristojnost in ugotoviti, da v tej zadevi ne gre za spor med delavcem in delodajalcem. Toženec je s tožečo stranko sklenil pogodbo zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu direktorja družbe, njegova osnovna naloga je bila vodenje poslov, torej tudi nadzor nad materialom ter nadzor vodenja evidenc, kar bi kot direktor družbe moral opravljati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Toženec je kot direktor družbe imel vsa pooblastila. Vtoževani manko je nastal v obdobju, ko je bil toženec direktor, zato je edini možni zaključek, da ga je sam naklepno povzročil ali pa ga ni opazil zaradi lastne velike malomarnosti. Glavni očitek tožencu je, da ni ravnal v skladu s svojimi delovnimi nalogami, kot so vodenje in nadzor družbe, nadziranje dela na terenu in v skladišču, čeprav se je svojih dolžnosti direktorja zavedal in je vedel, da bo zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja nastala premoženjska škoda. Toženec bi nastanek primanjkljaja lahko preprečil oziroma ga vsaj zmanjšal, če bi redno in skrbno izvajal nadzor nad stanjem blaga in če bi odkril vzrok za manjko. Tožeča stranka je tako več kot očitno zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je toženec po tožbenih navedbah povzročil kot njen direktor s tem, da pri vodenju poslov ni ravnal z zadostno (predpisano) skrbnostjo. Sodišče je vezano zgolj na dejansko trditveno podlago, nikakor pa ne na pravno podlago. Sodišče prve stopnje bi zadevo moralo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču, saj je odločitev o vprašanju, katero sodišče je v zadevi stvarno pristojno, odvisno od vsebine spora, to vsebino pa določata tožbeni zahtevek in v tožbi navedena trditvena podlaga. Glede na to, da tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki jo je toženec povzročil kot njen direktor in da se pri tem sklicuje na določbe ZGD-1, gre za gospodarski spor, ne za spor med delavcem in delodajalcem. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Celo v primeru, če bi bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, bi moralo uporabiti strožje določbe ZGD-1. Tako bi moralo uporabiti tudi določbo 263. člena ZGD-1 oziroma 246. člena (pravilno 258. člena) Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami) v zvezi z določbo šestega odstavka 515. člena ZGD-1 o tem, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitev njihovih nalog, razen že dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti ter da članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Uporaba teh določb bi nesporno privedla do ugotovitve utemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 472/2006 z dne 25. 10. 2007 izhaja, da je v takšnih primerih potrebno uporabiti določbe ZGD-1 oziroma ZGD. V citirani zadevi, ki se sicer nanaša na disciplinsko odgovornost direktorja, je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je določba 246. člena ZGD podlaga za strogo pojmovanje disciplinske odgovornosti direktorja, ki se kaže v tem, da ta disciplinsko odgovarja za vsako stopnjo malomarnosti, tudi če ne poskrbi za ustrezno organizacijo dela, ki bi zagotavljala kvalitetno in pravočasno pripravo gradiv ob sodelovanju sodelavcev. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo določb ZGD-1 oziroma ZGD, temveč se je oprlo le na določbo prvega odstavka 182. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da v 5. členu pogodbe o zaposlitvi opredeljene zadolžitve toženca ne zajemajo odgovornosti za primanjkljaj blaga v skladišču. Iz določb 1. in 2. alinee 5. člena pogodbe o zaposlitvi o tem, da je toženec zadolžen za vodenje in nadzor družbe ter posebej za nadziranje dela na terenu in skladišču, izhaja, da je toženec dolžan ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika tudi glede dela v skladišču, ki ga je tako dolžan nadzirati. V kolikor direktor družbe ne ravna v skladu s tako opredeljenim standardom, je prost svoje odgovornosti le, če dokaže, da je svoje dolžnosti izpolnjeval pošteno in vestno. Toženec tega ni dokazal in tudi sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotavljalo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da je iz trditvene podlage tožeče stranke moč nesporno ugotoviti, da je tožbo vložila kot delodajalec zaradi škode, ki naj bi jo toženec povzročil kot delojemalec. Tožeča stranka se je v trditveni podlagi tožbe sklicevala na to, da je s tožencem imela sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in da je toženec škodo povzročil z opuščanjem delovnim obveznosti, ki so opredeljene v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem se je tožeča stranka izrecno sklicevala na določbe ZDR. Za spore iz pogodbe o zaposlitvi med delodajalci in delavci je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) pristojno delovno sodišče. Tožeča stranka se je na ZGD-1 sklicevala samo enkrat, ko je navajala, da je bil toženec direktor družbe, ki je štela štiri zaposlene in je po ZGD-1 sodila med majhne družbe. V kolikor bi šlo za gospodarski spor, bi tožeča stranka morala postaviti drugačno trditveno podlago, pri čemer bi tožeča stranka tožbi obligatorno morala priložiti sklep družbenika oziroma njegovo pooblastilo za vložitev tožbe. Tožbo sta vložili družbi U.S. d.o.o. in M. d.o.o.. V skladu s 505. členom ZGD-1 družbeniki odločajo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju. Ob vložitvi tožbe je bil edini družbenik družbe U.S. d.o.o. R.P.Z., vendar pa tožbi ni bilo predloženo pooblastilo družbenika ali sklep družbenika o vložitvi odškodninske tožbe zoper nekdanjega direktorja, kakor tudi ne sklep družbenika o zastopanju kogarkoli v kakršnemkoli sporu. Že zgolj to dejstvo kaže, da tudi po mnenju tožeče stranke, ne gre za gospodarski spor. Celo v primeru, če bi šlo za gospodarski spor, bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, saj tožeča stranka ne ob vložitvi tožbe, kot tudi ne kasneje, ni pridobila pooblastila ali sklepa družbenika za vložitev tožbe in za uveljavljanje zahtevkov proti nekdanjemu direktorju. Pritožbeni razlogi o nejasnosti izpodbijane sodbe in o tem, da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, so pavšalni in z ničemer argumentirani. Glede odškodninske odgovornosti delavca za škodo, ki jo je povzročil svojemu delodajalcu na delu ali v zvezi z delom, je potrebno uporabiti izključno določbe 182. in 183. člena ZDR, ki so napram določbi 131. člena OZ lex specialis. Toženec se strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje o tem, da bi za škodo lahko odgovarjal le po načelu krivdne odgovornosti, ki pa je tožeča stranka ni dokazala. Iz prvega odstavka 182. člena jasno izhaja, da mora biti odškodninska odgovornost delavca krivdna, to je subjektivna ter da je pravno relevantna zgolj huda malomarnost oziroma naklep. Ker mala malomarnost ni pravno relevantna, pač pa zgolj naklep ali huda malomarnost, ne velja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Napačno je stališče tožeče stranke, da ji ni moč naprtiti dokazovanja krivde, saj temeljno načelo odškodninskega prava po OZ (načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom) v delovnopravni zakonodaji ne velja. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 472/2006 o tem, da je bistvena trditvena podlaga in da ni potrebno navajati pravne podlage. Tožeča stranka je kot trditveno podlago izrecno navedla opuščanje delovnih obveznosti toženca iz pogodbe o zaposlitvi. Toženec meni, da je pritožba tožeče stranke nepopolna, zato naj jo pritožbeno sodišča zavrže. V skladu s 335. členom ZPP mora pritožba obsegati tudi podpis pritožnika. Na zadnji strani je zgolj zapis U.S. d.o.o., brez odtisnjene štampiljke in podpisa pooblaščenca. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče štelo, da je pritožba popolna, pa toženec predlaga, da pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje napačno oziroma nerazumljivo našteva elemente odškodninskega delikta. Nejasnost naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje za četrti element odškodninskega delikta namesto izraza krivda uporabilo izraz odgovornost. Vendar pa takšno poimenovanje (z izjemo nepotrebnega dodatka odškodninska) sploh ni napačno, zakon ne našteva elementov odškodninskega delikta, vsaj ne shematično, kot se potem navajajo v sodbah, teorija pa za četrti element uporablja tako izraz krivda (npr. Viznar, Štempihar) kot izraz odgovornost (Cigoj).

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tako, da zgolj navaja abstraktni opis te kršitve. Z ničemer pa tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v čem naj bi se kazalo nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, saj naj bi šlo za gospodarski spor, o katerem odloča okrožno sodišče, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za lažjo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, glede katere pravna teorija navaja, da se stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da je bilo za sojenje pristojno specializirano sodišče ali okrožno sodišče, če na to ni pravočasno (takoj, ko je to mogoče) opozorila že med postopkom na prvi stopnji (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, stran 280). Tožeča stranka se ni pritožila zoper sklep, s katerim se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in je s tem sklepom zadevo odstopilo sodišču prve stopnje. Tudi kasneje med postopkom tožeča stranka nikoli ni ugovarjala stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje. Pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje zadevo moralo odstopiti sodišču, pristojnemu za gospodarske spore, pa je zmotno tudi glede na postopkovne določbe. Zadeva je bila sodišču prve stopnje že odstopljena od sodišča splošne pristojnosti, zato bi sodišče prve stopnje v skladu s 24. členom ZPP lahko kvečjemu sprožilo spor o pristojnosti.

Iz tožbe, ki je bila sicer res naslovljena na Okrožno sodišče v Ljubljani, ni mogoče sklepati, da bi tožeča stranka štela, da gre za gospodarski spor, saj je tožbo naslovila na pravdni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani. Res je sicer, da je tožbeni zahtevek gospodarske družbe, da ji član organa vodenja povrne škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, predmet gospodarskega spora na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZGD-1. Vendar pa bi morala tožeča stranka, v kolikor bi odškodnino od toženca v resnici terjala na podlagi določbe 2. odstavka 263. člena ZGD-1, tožbo zastaviti povsem drugače. Tožeči stranki (prvotno sta tožbo vložili družbi U.S. d.o.o. in M. d.o.o., med postopkom pa se je slednja pripojila prvi tožeči stranki, tako da sedaj kot tožeča stranka nastopa le družba U.S. d.o.o.) sta kot pravno podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka navajali le določbo 182. člena ZDR, v dejanskih navedbah pa sta se sklicevali na kršitve delovnih nalog, kakor so opredeljene v pogodbi o zaposlitvi. Ob takšnih navedbah je Okrožno sodišče v Ljubljani pravilno štelo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in je zadevo odstopilo v reševanje sodišču prve stopnje, tožeča stranka pa v nadaljnjem postopku ni ugovarjala, da sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje v tem sporu. Že zgoraj je razloženo, da tožeča stranka tudi ni vložila pritožbe zoper sklep, s katerim se je sodišče splošne pristojnosti izreklo za stvarno nepristojno. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da se tožeča stranka v tožbi na ZGD-1 sklicuje le v okviru navedbe, da je družba M. d.o.o. sodila med mikro družbe. Ne glede na to, da sodišče ni vezano na morebitna zgrešena pravna naziranja strank (iura novit curia), pa tudi ta okoliščina kaže, da tožeča stranka postopka ni vodila tako, da bi na tej podlagi sodišče lahko sklepalo, da odškodnino uveljavlja na podlagi določb ZGD-1. Ni pa mogoče slediti navedbam toženca iz odgovora na pritožbo, da ne gre za gospodarski spor, ker o uveljavljanju zahtevka niso odločali družbeniki. V skladu s 505. členom ZGD-1 družbeniki odločajo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju. Pooblastilo za vložitev tožbe je sicer res podpisal direktor prve in druge tožeče stranke (kakor že navedeno je kasneje prišlo do pridružitve ene stranke k drugi) R.P.Z., vendar je potrebno upoštevati, da je ta oseba bila tudi edini družbenik družbe U.S. d.o.o.. V sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani o stvarni nepristojnosti pa je navedeno, da je družba U.S. d.o.o. edini družbenik družbe M. d.o.o.. Takšno prepletanje vlog pa vendarle pomeni, da je pooblastilo za vložitev tožbe dal ne le direktor obeh tožečih strank, temveč tudi družbenik v smislu določbe 505. člena ZGD-1. Edini družbenik M. d.o.o. je bila družba U.S. d.o.o., zato je njen direktor hkrati tudi zakoniti zastopnik tega družbenika. Edini družbenik družbe M. d.o.o. pa je bil R.P.Z., kar pomeni, da je pooblastilo v imenu te družbe podpisala oseba, ki je bila ob vložitvi tožbe njen zakoniti zastopnik in edini družbenik.

Zmotno je stališče toženca iz odgovora na pritožbo, da je pritožbo potrebno zavreči, ker ni podpisana. Pritožbo je vložil pooblaščenec tožeče stranke, ki je pritožbo podpisal in žigosal na prvi strani, ob navedbi, da zastopa tožečo stranko. Takšen podpis povsem zadošča in ni potrebno, da bi pooblaščenec na koncu pisanja pritožbo še enkrat podpisal. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ni navedla, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na preostala pritožbena razloga, to je na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

Zgolj na podlagi dejstva, da je bil toženec v spornem obdobju direktor, da je imel kot direktor vsa pooblastila (toženec je to med postopkom ves čas zanikal in zatrjeval, da mu je lastnik tožeče stranke R.P.Z. pooblastila omejil in je v zvezi s tem predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče), ni mogoče sklepati, da je inventurni primanjkljaj naklepno povzročil tožnik oziroma da ga ni opazil zgolj zaradi velike malomarnosti. Povsem zgrešeno je pritožbeno stališče, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnikove zadolžitve v 5. členu pogodbe o zaposlitvi ne zajemajo odgovornosti za primanjkljaj blaga v skladišču. Sodišče prve stopnje je povsem korektno povzelo določbo 5. člena pogodbe o zaposlitvi o tem, da je toženec med drugim zadolžen za vodenje in nadzor družbe ter za nadziranje dela na terenu in v skladišču. Samo ta povzetek pogodbene določbe predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja, nadaljevanje obrazložitve, da po mnenju sodišča v okvir teh zadolžitev ni mogoče zajeti odgovornosti za primanjkljaj blaga v skladišču, pa pomeni uporabo materialnega prava, to je interpretacijo pogodbene določbe, ne pa ugotavljanje dejanskega stanja, kot zmotno meni pritožba.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje glede toženčeve odgovornosti, celo v primeru, če bi štelo, da je pristojno, uporabiti strožje določbe ZGD, ki so vsebinsko enake, kot jih vsebuje sedaj veljavni ZGD-1. Uporaba določb ZGD oziroma ZGD-1 bi seveda pomenila, da bi toženec odgovarjal za vsako stopnjo krivde, torej tudi za malo malomarnost in ne le za naklep in veliko malomarnost, kakor je to določeno v prvem odstavku 182. člena ZDR. Navedeno bi bilo res, če bi se ta spor vodil kot gospodarski spor pred sodiščem splošne pristojnosti, ker pa se vodi kot delovni spor, tudi za direktorja velja določba prvega odstavka 182. člena ZDR o tem, da delavec za povzročeno škodo odgovarja le, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Drugačno stališče bi seveda pomenilo tudi, da bi veljalo obrnjeno dokazno breme in bi toženec moral dokazovati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 472/2006 z dne 25. 10. 2007, ki se nanaša na disciplinsko odgovornost direktorja, ki je bila urejena v prej veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Citirana sodba bi bila lahko temelj za drugačno naziranje v tem sporu le v primeru, če bi ZDR/90 določal, da delavec zaradi disciplinske kršitve odgovarja le v primeru, da jih stori naklepoma ali iz hude malomarnosti. Vendar pa ZDR in tudi Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) takšne opredelitve nista vsebovala. Glede disciplinske odgovornosti direktorja so se sodišča v citirani zadevi utemeljeno sklicevala na strožjo odgovornost, kakršna je bila določena s takrat veljavnim ZGD, saj je 88. člen ZDR/90 določal, da je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Navedeno pomeni, da je bilo potrebno disciplinsko kršitev nevestnega, nepravočasnega in malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti potrebno presojati glede na to, kako so področni zakoni urejali vprašanje izpolnjevanja delovnih obveznosti. Za direktorje je to urejal tudi ZGD, za kak drug poklic pa lahko kak drug predpis. Vse navedeno pomeni, da sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 472/2006 z dne 25. 10. 2007 nikakor ne dokazuje, da bi sodišče prve stopnje glede krivdne odgovornosti toženca moralo upoštevati vsako stopnjo krivde, torej tudi malo malomarnost in da tožeči stranki ne bi bilo potrebno dokazovati, da je toženec škodo povzročil naklepoma ali iz hude malomarnosti, temveč bi toženec moral dokazovati, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Ob ugotovitvi, da je bil ob inventuri konec leta 2006 v družbi M. d.o.o. sicer ugotovljen inventurni primanjkljaj, da pa ni bil ugotovljen vzrok zanj in tudi ne način nastanka manka, da ni bilo ugotovljeno niti to, kdaj je primanjkljaj dejansko nastal in kdo je zanj odgovoren ter da tožeča stranka ni predložila niti internega akta, ki bi določal, kdo odgovarja za ugotovljene inventurne primanjkljaje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini ugotovljenega primanjkljaja. Tožeča stranka z ničemer ni dokazala, da bi bil primanjkljaj posledica tožnikovega naklepnega ravnanja ali pa njegove hude malomarnosti. Zgolj na podlagi zadolžitve direktorja, da nadzira delo na terenu in v skladišču, ni mogoče šteti, da je kar objektivno odgovoren za primanjkljaj, ki je nastal v skladišču. Ob takšni odločitvi pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, glede katere pritožba niti ne zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje odmerilo napačno, temveč se za drugačno odmero zavzema na podlagi predloga, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti toženec, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.