Jedro

Za odločitev o tem, ali se je stranka istočasno poslužila samopomoči in sodnega varstva v primeru motenja posesti, je odločilno le stanje ob vložitvi tožbe. Kasnejše odstranjevanje posledic motitvenih dejanj s strani tožeče stranke ne pomenijo samopomoči, ki bi izključevala njegovo pravico do sodnega varstva, ampak gre le za spreminjanje dejanskih razmer, ki lahko vplivajo le na utemeljenost restitucijskega zahtevka in na vprašanje ali ima tožeča stranka še pravni interes na ugotovitvi motenja posesti, če ne zahteva ničesar drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci motili tožnike v zadnji mirni posesti parcele št. 3/6, vl. št. 471 k.o. ..., in parcele št. 2, vl. št. 28 k.o. ..., s tem, da so na to zemljišče pod napuščem stanovanjskega objekta in drvarnice ob steni navalili petdeset skal, od tega en betonski kvader, s čimer so bili tožniki moteni v njihovi zadnji mirni posesti teh parcel, ter da so toženci nerazdelno dolžni vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da iznad podstreška drvarnice tožnikov ob steni na parceli št. 3/6 k.o. ..., odstranijo en betonski kvader. Tožnikom je bilo tudi naloženo, da so dolžni nerazdelno povrniti tožencem njihove pravdne stroške v višini 135.438,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (pravilno sklepa) sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 366 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo posest oziroma soposest tožnikov na predmetnem zemljišču pod napuščem stanovanjskega objekta in drvarnice in ki je navalitev skal in kvadra pod napušč teh objektov spoznalo kot motilno dejanje, storjeno kot samovoljno in brez pravne podlage s strani tožencev, zmotno odreklo tožeči stranki sodno varstvo zaradi motenja posesti, ker naj bi izkoristili pravico do samopomoči, ki jo jim daje ZTLR in so zato izgubili pravico do sodnega varstva. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sprva je res tožeča stranka po načelu samopomoči branila svoje posestno stanje tako, da so tožniki skale vedno takoj po navalitvi odvalili iz predmetnega spornega zemljišča pod napuščem. Na to pa se je tožeča stranka poslužila sodnega varstva, ker samopomoč v ničemer ni zalegla. Dne 2.8.1995 je prvi tožnik P. K. večji del skal ponovno odrinil iz zemljišča pod napuščem, vendar pa je še istega dne popoldne tretji toženec E. L. skale ponovno navalil nazaj. Takšno posestno stanje so nato tožniki pustili in so se poslužili sodnega varstva s tem, ko so predmetno tožbo vložili dne 23.8.1995 in v tožbi zajeli zadnja motilna dejanja tožencev. Sami pa se skal niso več dotikali, vse do vložitve tožbe 23.8.1995 in tudi določeno obdobje po vložitvi tožbe. Tako dejansko stanje izhaja iz zapisa opažanj tožnika P. K. v njegovem notesu, kjer je popolnoma jasen zapis, da sta tožnika šele 20.9.1995 odvalila ponovno skale, ki pa so bile naslednji dan zopet ob zidu. To dejanje tožnikov 20.9.1995 pa ne pomeni uporabe samopomoči po določilih ZTLR, ampak le spremenjene dejanske razmere po vloženi tožbi. Zato je v nasprotju s spisovnimi podatki ugotavljanje sodišča v izpodbijanem sklepu, da naj bi šlo za istočasno posluževanje tako samopomoči, kot sodnega varstva. V tem vidi tudi nasprotje med listinami v spisu in ugotavitvami sodišča o podatkih teh listin, kar je bistvena kršitev določb postopka. Zaradi navaljevanja skal pa tožniki tudi niso izgubili pravice do posestnega varstva, ker se ne upošteva obdobje, ko je bila že vložena tožba in gre za zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima posestnik, katerega posest je motena, za varstvo svoje posesti možnost poslužiti se samopomoči, za kar pa morajo biti izpolnjeni v zakonu zahtevani pogoji, ali pa zahtevati sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki izkoristili pravico do samopomoči in zato izgubili pravico do sodnega varstva, ker so sami zatrdili, da so ob vseh zatrjevanih navalitvah skal in betonskega kvadra in ob vseh kasnejših navalitvah skal, te skale in betonski kvader zavalili izpod napušča nazaj na zemljišče toženecev. Slednja ugotovitev pa ni povsem v skladu z izpovedmi zaslišanih tožnikov, kar utemeljeno graja pritožba. Tožnik P. K. je zaslišan izpovedal na vprašanje sodišča, naj točno pove kdaj in kaj se je dogajalo, odgovoril, da se vsega ne spomni točno, da pa si je vse dogodke beležil točno takrat ko so se zgodili in je v spis predložil dva zapisa, kjer so točno navedeni datumi in dogodki, kot so se odvijali. Pri vseh vprašanjih, na katere bi bil tožnik moral dati določen odgovor, se je skliceval na zapis v njegovem črnem notesu. Nanj se je skliceval tudi zaslišani tožnik D. K., kot tudi tožnica M. K., ki sta tudi potrdila, da so datumi v tožbi navedeni po spominu in po podatkih dnevnika, ki ga je vodil prvi tožnik (izpovedi tožnikov na list. št. 25-30), čeprav je res, da so povedali, da so v glavnem tudi odstranjevali navaljene skale. Tudi toženec E. L. je potrdil, da so skale valili sem ter tja nekako v takšnem smislu kot so povedali tožniki. Pa tudi toženec M. L. je potrdil, da v glavnem drži to kar piše glede postavljanja skal. Iz navedb tožbe je razvidno, da naj bi prvi tožnik 2.8.1995 zadnjič pred vložitvijo tožbe odrinil skale iz zemljišča pod napuščem nazaj na svet tožencev in da so ti še istega dne skale ponovno navalili nazaj, kar naj bi bilo vzrok za to, da so tožniki vložili tožbo, ker naj bi bila samopomoč brezuspešna. Ob upoštevanju izpovedi tožnikov in podatkov v notesu za čas od 2.8.1995 do 20.9.1995, ko iz zapisov tožeče stranke ni razvidno, da bi skale valili nazaj, pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da gre za nasprotje med listinami v spisu oziroma zapisniki o zaslišanju tožnikov in ugotovitvami sodišča o podatkih na teh listinah, kar pomeni bistveno krištev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To pa narekuje ugoditev pritožbi tožnikov in razveljavitev izpodbijanega sklepa na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, da bo pravilno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi tudi po materialnem pravu pravilno odločilo glede na podatke spisa ugotoviti predvsem ali so bile v času vložitve tožbe s strani tožene stranke navaljene skale pod napuščem na zemljišču tožnikov, ker je od te ugotovitve odvisno ali se je res tožeča stranka poslužila tako samopomoči kot tudi sodnega varstva istočasno. Prav ima namreč pritožba, da vsakršno kasnejše spreminjanje dejanskega stanja po vloženi tožbi lahko povzroči le neutemeljenost restitucijskega zahtevka in morda tudi vprašanja interesa za sodno varstvo, če tožeča stranka ne zahteva ničesar drugega, ne izključuje pa same pravice zahtevati sodno varstvo.

Odločitev o pritožbenih stroških, ki je pridržana za končno odločbo, ima podlago v 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP in je posledica razveljavitve izpodbijanega sklepa.