Jedro

Za presojo v tej zadevi ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je bistveno, da tega investitor pred začetkom del ni imel. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje, na katerega se tožnik sklicuje v svojih pripravljalnih vlogah, pa bo imelo vpliv na morebitni izvršilni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski inšpekcijski organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela pri gradnji dozidave stanovanjske hiše okvirne velikosti: klet 3,8 m x 3,2 m, pritličje in podstrešje 10,1 m x 3,2 m z dvokapno streho, na SV stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 473/5 k. o. ... (1. točka izreka) in da mora do 31. 5. 2014 odstraniti navedeni nedovoljeno zgrajeni objekt (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), poleg tega je še navedel, da stroški v tem postopku niso nastali (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpektor z ogledom 21. 10. 2013 ugotovil, da je na SV strani stanovanjske hiše zgrajena dozidava v navedeni velikosti, lastnika zemljišča, ki sta bila pri ogledu prisotna, pa sta izjavila, da je tožnik investitor obravnavane gradnje, da je z gradnjo pričel pred cca 35 leti, ko je zgradil kletno in pritlično etažo, podstrešje pa je zgradil pred približno 20 leti ob obnovi strehe na stanovanjski hiši. Po ugotovitvah inšpektorja tožnik za obravnavano gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral pridobiti tudi po predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje. S popravnim sklepom z dne 19. 12. 2013 je inšpektor popravil hišno številko naslova zavezanca.

Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku odpravil 2. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 2. točko, v kateri je tožniku naložil, da mora do 15. 11. 2014 odstraniti navedeno dozidavo hiše na SV strani ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je garažo kot prizidek ob SV strani obstoječe hiše zgradil že pred 35 leti, streho nad garažo pa pred 20 leti le obnovil. Šlo naj bi za enostaven objekt, za katerega ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Zato meni, da je v izpodbijanih odločbah materialno prvo napačno uporabljeno. Ker se izpodbijana odločitev nanaša le na okvirne velikosti kleti, pritličja in podstrešja, naj bi bilo tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Ker je v naravi viden enoten objekt, naj bi bilo nejasno, kateri del objekta je treba odstraniti. Zlasti naj bi bilo to pomembno, če odstranitev izvršuje tretja oseba. Rok, določen z drugostopenjsko odločbo, naj bi bil prekratek, saj v tem času zaradi počitnic in pritožb soseda objekta ne bo mogoče legalizirati. Sodišču predlaga, naj vpogleda v upravne spise in izpodbijane odločbe, zasliši stranke ter upravna akta obeh stopenj odpravi. Z vlogama z dne 19. 6. 2014 in 18. 9. 2014 je sodišču sporočil, da je prejel gradbeno dovoljenje in da je bila pritožba zoper to gradbeno dovoljenje zavrnjena, kar naj bi dokazovalo, da obravnavana gradnja ni črna gradnja, kar naj sodišče upošteva.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Ker v zadevi ni sporno, da tožnik kot investitor za sporni objekt ni pridobil upravnega dovoljenja, se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, iz katerih je razvidno, da objekt ne bi smel biti zgrajen brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar je bilo treba izreči inšpekcijske ukrepe, ki jih predvideva ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe pojasnjuje še, da opis objekta v izreku oz. navajanje njegovih dimenzij, ni namenjen določitvi obsega odrejenih del temveč zgolj identifikaciji objekta. Za to pa opis njegove lege in videza (klet, pritličje in podstrešje) ter navedba približnih izmer in zemljišča gradnje zadostuje, še posebno ker iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo med strankama sporno, za kateri objekt gre.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da iz odločb ni razvidno, da gre za dozidavo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Prvostopenjski organ sicer te ugotovitve res ni ustrezno obrazložil, vendar je to pomanjkljivost, v okviru pooblastil, ki jih ima na podlagi tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), upravni organ druge stopnje odpravil, saj je med drugim pojasnil, kakšna je veljavna zakonska ureditev in kašna je bila zakonska ureditev v času gradnje. Pojasnil je tudi, da obravnavani prizidek ni enostaven objekt že zaradi svojih dimenzij, etažnosti in načina gradnje, s čimer se sodišče strinja.

Brez gradbenega dovoljenja je namreč mogoče graditi le enostavne objekte (3.a člen ZGO-1), kot enostavne objekte pa ni mogoče šteti vseh objektov, temveč le tiste, ki so kot taki opredeljeni. Okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za enostaven objekt, tožnik ne navaja, ne ugovarja niti ugotovitvi, da gre za prizidavo, ki obsega klet, pritličje in podstrešje, vse v navedenih približnih dimenzijah. Trdi le, da gre za garažo, vendar garaža, tudi če je v pritlični, enoetažni izvedbi, po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in nasl.) ni enostaven, temveč nezahteven objekt, za te vrste objektov pa je gradbeno dovoljenje potrebno.

Tudi po prej veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in nasl.) garaže niso bile navedene med enostavnimi objekti. Še prej veljavni Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in nasl.) je garažo sicer opredeljevali kot pomožni objekt, vendar le, če je šlo za pritlično stavbo, katere streha je hkrati strop, njena tlorisna površina pa ni presegala 30 m2 (3. točka 5. člena omenjenega pravilnika).

Po predpisih, veljavnih v času gradnje, pa brez ustreznega upravnega dovoljenja ni bilo dopustno graditi nobenega objekta, saj je bilo treba pridobiti odločbo o priglasitvi del tudi za objekte, za katere lokacijsko in gradbeno dovoljenje nista bili predpisani (36. člen Zakona o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 42/73 in nasl.). Da bi pridobil odločbo o priglasitvi del, oz. da bi gradnjo „garaže“ priglasil, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Neutemeljen je tudi očitek, ki se nanaša na rok, ki ga je drugostopenjski organ določil za odstranitev obravnavane dozidave in vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnik namreč z navedbami v tožbi ne zatrjuje, da odrejene odstranitve obravnavanega prizidka ne bi mogel izvršiti do postavljenega roka, temveč, da do postavljenega roka ne bo mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, kar pa ni predmet izpodbijanih inšpekcijskih ukrepov.

Za presojo v tej zadevi namreč ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je bistveno, da tega investitor pred začetkom del ni imel. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje, na katerega se tožnik sklicuje v svojih pripravljalnih vlogah, pa bo imelo vpliv na morebitni izvršilni postopek.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj zatrjevana dejstva in dokazi, ki jih tožnik predlaga v zvezi s temi dejstvi, niso pomembni za odločitev.