Jedro

Ker so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi in je tožnik zato odpovedal pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da mu je delovno razmerje prenehalo brez njegove volje oziroma krivde. Kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo delovno mesto od 31. 12. 1999, ki ni bil uživalec nadomestila po ZPIZ, na podlagi zahteve, vložene dne 20. 10. 2008, lahko uveljavi le pravice po ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost), ne pa po prej veljavnem ZPIZ (nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 3. 2009 in št. ... z dne 1. 12. 2008 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 447,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, po poteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožnikovo voljo glede prenehanja delovnega razmerja. Po njegovem mnenju tožniku delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje. Iz dogovora o ureditvi obveznosti delodajalca do delavca z dne 18. 12. 2006, natančneje iz njegovega 2. člena, jasno izhaja, da je šlo za dogovor med delavcem in delodajalcem. V kolikor tožniku ne bi uspelo uveljaviti pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, do odpovedi delovnega razmerja ne bi prišlo oziroma bi se odpoved pogodbe o zaposlitvi štela za brezpredmetno. Določba 3. odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih je jasna in ne predvideva sklenitve nobenega dogovora v tej smeri. V kolikor bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po tej določbi, navedeni dogovor z dne 18. 12. 2006 ne bi bil potreben oziroma glede na izjavo odvetnice A..A, da je bil potreben zaradi ugotavljanja višine odpravnine, vsaj ne 2. člen tega dogovora. Nenazadnje pa dvom vzbuja tudi dejstvo, da je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi istega dne, kot je bil nato podpisan omenjeni dogovor. Nadalje pritožba navaja, da ne gre prezreti dejstva, da je tožnik pri delodajalcu prevzemniku po prevzemu 1. 6. 2006 podal odpoved šele 18. 12. 2006, delovno razmerje pa mu je prenehalo šele 17. 5. 2007, kljub temu, da je že za mesec avgust 2006 prejel nižjo plačo. V kolikor bi bilo namreč poslabšanje razmer pri delodajalcu prevzemniku resnično takšno, da bi le-to lahko pomenilo zadosten in objektiven razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. odstavka 73. člen ZDR, bi tožnik svojo odpoved pogodbe o zaposlitvi zagotovo podal že prej. Po mnenju toženca bi to moral s smiselno uporabo določbe 5. odstavka 88. člena ZDR storiti najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, česar pa tožnik ni storil. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnik še naprej opravljal isto delo, razlogi za znižanje plač pri delodajalcu prevzemniku pa so lahko različni. Znižanje plač je lahko posledica nove plačne politike podjetja, varčevalnih ukrepov ali uvedbe nove sistemizacije, za kar pa razlog prenehanja delovnega razmerja po navedeni določbi ZDR ne pride v poštev. Toženec se v zvezi s tem smiselno sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi pod opr. št. VIII Ips 13/2007, iz katere pa ne izhaja, da bi lahko bil utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj in izključno le znižanje plače. Iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 18. 12. 2006 pa izhaja le ta razlog. Glede neupoštevanja omejitev pri delu pa toženec še dodaja, da bi v primeru njihovega neupoštevanja tožnik moral vložiti tožbo zoper delodajalca, saj je slednji po določbah zakona priznane omejitve delovnemu invalidu dolžan upoštevati. Nadalje toženec meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu je tožnik po odločbi toženca z dne 8. 3. 2000 delovni invalid III. kategorije invalidnosti s polnim delovnim časom in sicer od 31. 12. 1999 dalje. Takrat je glede relevantnih določb veljal prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Citira 1. odstavek 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi z določbo 446. člena zakona in poudarja, da glede na to, da se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti in glede na to, da je tožnik pridobil pravice pred letom 2003, je toženec v predsodnem postopku pravilno odločal o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev na drugo ustrezno delo in uporabil prejšnji zakon, to je ZPIZ/92. Zavarovanci lahko v skladu z določbo 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 pridobijo pravice po novem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Iz navedenega izhaja, da bi bilo tožniku možno priznati pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1 zgolj v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti. Ne strinja se tudi s stroški, ki jih je sodišče naložilo v plačilo tožniku.

V odgovoru na pritožbo tožnik vztraja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da v njegovem primeru ni šlo za odpoved delovnega razmerja po lastni volji ali krivdi. Volja delavcev je bila, da zaradi kršitev delovnopravne zakonodaje, plačevanje bistveno manjših plač pri prevzemniku, delo preko polnega delovnega časa, brez upoštevanja omejitev iz invalidskih odločb za tožnika, podajo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da je razlog za odpoved tudi nespoštovanje odločbe ZPIZ in tam določenih omejitev, je tožnik jasno izpovedal, zaslišan kot stranka. Pritožbene trditve, da je tožnik odpoved podal šele 18. 12. 2006, pri čemer je zmanjšano plačo prejel že v avgustu 2006, je pravno nerelevantno. Zakon o delovnih razmerjih namreč ne določa roka, v katerem mora delavec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi zakonodajalec želel, da taki roki veljajo tudi za delavce, bi bilo to eksplicitno v zakonu navedeno. Neupoštevne so tudi pritožbene trditve toženca, da bi moral tožnik vložiti tožbo zoper delodajalca, saj vložitev tožbe zoper delodajalca ni predpostavka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, bistvena za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem postopku sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 27. 3. 2009 in prvostopna odločba št. ... z dne 1. 12. 2008, s katero je toženec odločil, da zavarovanec, sedaj tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo na podlagi 124. člena ZPIZ/92, ker mu delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje, saj se je s prenehanjem delovnega razmerja strinjal in prejel tudi odpravnino.

V konkretni zadevi je glede na takšni odločbi toženca sporno, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo odvisno ali neodvisno od njegove volje in ali je tožnik upravičen do nadomestila, hkrati pa je sporno tudi to, do katerega nadomestila je tožnik upravičen glede na datum vložene zahteve in ob vložitvi veljaven zakon.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo odvisno ali neodvisno od njegove volje, izvedlo obširni dokazni postopek. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je prišlo do prenosa delavcev, med njimi tudi tožnika, iz podjetja A. d.d., na podjetje B. d.o.o., .... Gre za situacijo, ko je na mesto delodajalca prenosnika z vsemi pravicami in obveznostmi stopil v pravni položaj delodajalec prevzemnik, konkretno B. d.o.o.,....

Dne 17. 5. 2007 je tožniku prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu B. d.o.o. zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... in aneksa št. ... k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 5. 2006. Kot razlog je tožnik navedel, da delodajalec prevzemnik ne izpolnjuje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj so se mu iz objektivnih razlogov na strani delodajalca bistveno poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi, med drugim se mu izplačuje plača, ki ni v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Zaradi sanacijskega ukrepa delodajalca prevzemnika družbe B. d.o.o. je vrednost točke zmanjšana za 12 %. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da pod tako poslabšanimi pogoji ne zmore več delati pri družbi B. d.o.o. in skladno s 3. odstavkom 73. člena Zakona o delovnih razmerjih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi in aneks k pogodbi o zaposlitvi.

V 3. odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami, nadaljevanju ZDR) je določeno, da če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s citirano določbo ugotavljalo razloge, zaradi katerih je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi in ali je tožniku prenehalo delovno razmerje, odvisno ali neodvisno od njegove volje. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 73. člena ZDR za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde.

S takšno dokazno oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče. Soglaša z ugotovitvijo, da je pri delodajalcu prevzemniku B. d.o.o. prišlo do zmanjšanja plače, kar so potrdile zaslišane priče. Soglaša pa tudi z ugotovitvijo, da je B. d.o.o. pisno opozarjal delavce glede izpolnjevanja delovnih obveznosti, da morajo delati v podaljšanem delovnem času 10 ur dnevno in tudi ob sobotah in da delodajalec ni upošteval omejitev pri delu, ki so izhajale iz odločb toženca.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo razloge, ki jih je tožnik navedel v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se prepričalo, da so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 73. člena ZDR. Razen tega pa se je prepričalo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo odvisno od njegove volje oziroma krivde. Iz nobene izpovedi zaslišanih prič namreč ne izhaja, da bi tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji oziroma sporazumno z delodajalcem. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno razčistilo vprašanje spornega dogovora, s katerim naj bi bili delavci zavarovani v primeru, če jih Zavod za zaposlovanje ne bi sprejel, ne da bi zlorabili svoje pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je do poslabšanja delovnih pogojev oziroma pravic iz pogodbe o zaposlitvi prišlo in da delavec na to ni mogel vplivati. Poslabšanju pogojev dela in pravic iz pogodbe o zaposlitvi je sledila odpoved, ki se ne šteje za odpoved po volji delavca. ZDR v 73. členu odpoved v primerih, če delodajalec krši pravice delavca, predvideva ob izpolnjenih pogojih, določenih v citirani določbi 3. odstavka. Vse navedeno pomeni, da je razloge, ki so navedeni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izpolnjevanje pogojev iz 3. odstavka 73. člena ZDR, v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotavljati in kolikor so pogoji izpolnjeni, gre za stanje, kot da je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. To pa pomeni, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo odvisno od njegove volje, pač pa iz razlogov na strani delodajalca.

Glede sklicevanja toženca na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. VIII Ips 13/2007 pritožbeno sodišče poudarja, da gre v navedeni zadevi za povsem drugo dejansko stanje. V presoji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 3. odstavka 73. člena ZDR, zaradi česar je sklicevanje na to sodbo brez podlage. Prav tako se toženec neutemeljeno sklicuje na to, da so se pri tožniku in to tudi priznava, poslabšali le pogoji pri plači oziroma da se mu je plača znižala. Plača je namreč ena izmed temeljnih in bistvenih elementov vsake pogodbe o zaposlitvi in gre nedvomno za pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Nadalje pa so neutemeljene pritožbene navedbe tudi glede rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in vztrajanje, da bi moral tožnik vložiti tožbo zoper delodajalca, v kolikor ni upošteval omejitev pri delu, ki so izhajale iz odločb toženca.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi to, da je tožnik pri tožencu, zlasti to izhaja iz pritožbe, vložene zoper prvostopno odločbo, uveljavljal nadomestilo za invalidnost. Toženec pa je odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo po ZPIZ/92 za tožnika, ki je bil nesporno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in s priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo od 31. 12. 1999 dalje in torej pred 1. 1. 2003. V identičnem primeru VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da določba 446. člena ZPIZ-1, na katero se toženec tudi v tej dokončni odločbi sklicuje, napotuje na uporabo prejšnjih predpisov oziroma določb 123. do 128. člena ZPIZ/92, neutemeljeno. Iz določbe 446. člena ZPIZ-1 ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov. Uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, 5. odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in 4. odstavka 149. člena ZPIZ-1 je bila odložena le do 1. 1. 2003. Samo do tega datuma so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe ZPIZ/92 v zvezi s 3. odstavkom 446. člena ZPIZ-1. Tako, da 446. člen ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ/92 o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Enako kot v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tudi v tem primeru ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 ni pridobil. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje te pravice ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru bi se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določile po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Takšnih primerov, kot je tožnikov, pa ne rešujejo niti prehodne in končne določbe ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je takšno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije upoštevalo in štelo, da ob vložitvi zahteve 20. 10. 2008 toženec ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, temveč eno od pravic po ZPIZ-1, med katerimi pa nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ni več. Pritožbene navedbe v smeri, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe ZPIZ/92 in odločati o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, so neutemeljene.

Ker toženec o nadomestilu za invalidnost še ni odločil, niti ni ugotavljal dejanskega stanja, zlasti pa ne ob upoštevanju, da je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Glede na takšen izid postopka pa je pravilno odločilo tudi o stroških postopka in jih v skladu z določbo 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožencu.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve.