Jedro

Toženka je v 2. točki 1. pripravljalne vloge navedla, da najemni pogodbi ne določata višine najema vozila. Na to konkretno navedbo je tožnica v VI. točki 2. pripravljalne vloge odgovorila, da so bili dnevi najema vozila obračunani po vnaprej znani in dogovorjeni ceni za vsak dan najema za vsako vozilo. Kdaj in na kakšen način je bila toženka seznanjena z zatrjevano ceno oziroma iz česa izhaja, da sta se stranki zanjo dogovorili, pa ni pojasnila. Ker cena najema ni razvidna niti iz najemnih pogodb za vsako od vozil (A4 in A7), je tožba v tem delu po višini ostala nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

Izrek

I. 1. Pritožba proti I. in III. točki izreka se zavrže. 2. Pritožbi proti II. točki in IV. točki izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni: a) v II. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek tožnice - na plačilo 320,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2017 do plačila in - na plačilo 64,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 do plačila; b) v IV. točki izreka tako, da mora tožnica v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 68,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2021 do plačila.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

II.

Tožnica mora toženki v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 82,57 EUR, v primeru zamude pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba** _Izrek_

1. Sodišče prve stopnje s I. točko izreka ni dovolilo umika tožbe za znesek 307,44 EUR s pripadki (sklep). Z II. točko izreka je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 927,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2017 do plačila in 401,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 do plačila. S III. točko izreka je zahtevek tožnice na plačilo 307,44 EUR s pripadki zavrnilo, s IV. točko izreka pa toženki naložilo, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 150,00 EUR s pripadki.

_Obrazložitev izpodbijane sodbe_

2. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožnice, da je toženki za _najem nadomestnih vozil, opravljeno avtovleko in popravilo treh vozil_ izdala tri račune, ki jih toženka ni poravnala. Po ugovoru toženke, da je tožbeni zahtevek zastaran, je tožnica za 307,44 EUR umaknila tožbo, toženka pa je umiku nasprotovala. Med drugim je toženka tudi navedla, da ni lastnica vozil Peugeot Boxer in Fiat Ducato, da popravila teh vozil ni naročila in da tudi ni naročila najema nadomestnih vozil ‒ če pa že, je bil najem brezplačen.

3. Tožnica je tožbo za znesek 307,44 EUR po ugovoru toženke, da je tožbeni zahtevek zastaran, umaknila. Vendar ker toženka z umikom ni soglašala, sodišče umika tožbe ni dovolilo (I. točka izreka). Zato je s IV. točko izreka tožbeni zahtevek za ta znesek zavrnilo.

4. Odločitev iz II. točke izreka (da mora toženka plačati tožnici 1.328,93 EUR s pripadki) je sodišče oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki za nadomestno vozilo Peugeot Boxer za en dan (od 6. 3. 2018 do 7. 3. 2018) dne 6. 3. 2018 sklenili najemno pogodbo (A4); (2) da sta za nadomestno vozilo Peugeot Master dne 30. 7. 2017 za pet dni (od 30. 7. 2017 do 4. 8. 2017) sklenili najemno pogodbo (A7); (3) da sta najemni pogodbi podpisala voznika toženke Ž. V. in G. G. (4) da je tožnica opravila servis vozila Peugeot Boxer reg. št. ..., na katerem sta bili zamenjani dve vijačni vzmeti (136,00 EUR), odbojnik amortizerja (39,22 EUR), dva nosilca amortizerja (58,00 EUR), amortizer (84,40 EUR) in da je vse to delo opravila v šestih urah (180,00 EUR); (5) da so vsa ta dela razvidna iz računa (A6), ki je skladen z vsebino delovnega naloga (A8); (6) da je tožnica na vozilu Fiat Ducato reg. št. ..., zamenjala filter za olje (6,37 EUR), zavorne ploščice (37,81 EUR), šest litrov motornega olja (48,30 EUR), pol litra ATF olja (3,15 EUR), pol litra zavornega olja (4,13 EUR), dva čistilca zavor (6,90 EUR) in da je to opravila v štirih urah (120,00 EUR); (7) da so ta dela, ki so razvidna iz računa (A9), skladna z delovnim nalogom z dne 6. 3. 2018 (A5) in med drugim, (8) da ne drži navedba toženke, da se je z računi seznanila šele v tem postopku.

5. Ob sklicevanju na sodno prakso je presodilo, da je tožnica navedla dovolj dejstev, da je bilo mogoče zahtevek individualizirati, saj se je v izkaz višine sklicevala na pregledni fakturi. Ugovor toženke, da sta najemni pogodbi neveljavni, ker ne vsebujeta cene najema, je zavrnilo kot neutemeljen, rekoč da iz trditev tožnice izhaja, da je bila _cena v naprej znana in dogovorjena_. Prav tako je zavrnilo ugovor toženke, da sta delovna naloga sestavljena v tujem jeziku, češ da je le kakšna od besed zamenjana s hrvaško besedo ali njeno bosansko različico, ki pa je povsem razumljiva (npr. pločice namesto ploščice, litar namesto liter itd.).

**Pritožba toženke**

6. Proti tej sodbi in sklepu se je toženka pravočasno pritožila v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni na način, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi**

8. Pritožba je delno nedovoljena, delno utemeljena, delno pa neutemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena ZPP vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_O pritožbenem predlogu_

10. Po določilu prvega odstavka 351. člena ZPP sodišče druge stopnje pritožbo (1) zavrže kot prepozno, nepopolno ali kot nedovoljeno, jo (2) zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, jo (3) razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa izpodbijano sodbo (4) spremeni. Pritožbenega predloga, za kakršnega se zavzema pritožnica, to je, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo _razveljavi in spremeni_ na način, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, _podredno pa, da jo razveljavi in vrne_ zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pa ZPP ne pozna. Sicer pa na pritožbeni predlog pritožbeno sodišče ni vezano.

_K zavrženju pritožbe proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe_

11. Pritožba proti I. točki izreka ni dovoljena. S to točko sodišče prve stopnje ni dovolilo tožnici, da umakne tožbo za 307,44 EUR zato, ker tega toženka ni dovolila. S tem delom izpodbijane odločbe je torej sodišče prve stopnje ugodilo predlogu toženke. Zato za pritožbo proti tej odločitvi nima pravnega interesa.

12. Isto velja za pritožbo proti III. točki izreka. S to točko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 307,44 EUR. Da je ravnalo pravilno, celo pritožnica navaja. Zato tudi za pritožbo proti tej točki nima pravnega interesa. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo proti tema dvema točkama na podlagi določila 352. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeni zavrglo.

_K delni zavrnitvi pritožbe proti II. točki izreka_

13. V prvi alineji I. točke pritožbe toženka očita sodišču prve stopnje, da je kršilo razpravno načelo, češ da je v 15. točki samoiniciativno ugotovilo, da sta najemno pogodbo s toženko sklenila Ž. V. oziroma G. G., pri čemer tožnica teh dveh oseb v svojih vlogah niti omenila ni, pač pa je zgolj pavšalno zatrjevala, da je najemni pogodbi podpisala toženka, kar pa ta odločno zavrača. V drugi alineji I. točke pritožbe pa je navedla, da je sodišče prve stopnje kršilo načela nepristranskosti do te mere, da je vzbudilo dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je obračalo trditve toženke tožnici v prid, v nekaterih delih pa je štelo zgolj trditve iz pisnih vlog tožnice kot resnične, pa čeprav zaslišanja ni opravilo. Ugovor pomanjkljive trditve podlage pa je sodišče ocenilo kot "golo sprenevedanje". Poleg tega je ugovor toženke, da tožnici ni dala vozila na popravilo, da je zanikala lastništvo navedenih vozil in da tožnica popravil ni opravila, zavrnilo z obrazložitvijo, češ da če toženka tožnici obravnavanih vozil ni dala v popravilo, potem ne more vedeti, ali je tožnica storitve avtomehaničnega servisa sploh opravila, kar da je za toženko žaljivo.

14. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica očita sodišču prve stopnje kvečjemu relativne postopkovne kršitve. Da se nanje pritožbeno sodišče ne ozira, je zgoraj pojasnjeno (9. točka obrazložitve). Zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

15. Na peti strani pritožbe toženka očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je zavrnilo zahteve toženke, da uporablja v postopku svoj jezik ali v svojem jeziku spremlja postopek.

16. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Pravica do uporabe lastnega jezika se nanaša samo na ustno komunikacijo.1 V tej zadevi pa je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

17. Po pritožbenem stališču sodišče prve stopnje delovnih nalogov, ker vsebujeta besede oziroma besedne zveze "liter", "dva čistač spreda bremz za maščobu", "zamenjavala olja i filtera", "disk ploščice", "pomištavanje napak", "testerom štelovande ručne bremze", "popravilo zadnjog desnog cilindra bremz", ne bi smelo upoštevati, češ da mora biti listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, priložen overjen prevod v slovenščino, če to ni, pa se šteje listina za umaknjeno.

18. Katero absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je tudi na oba delovna naloga z zgoraj povzetimi besedami oprlo svojo odločitev, pritožnica ni navedla. Prav tako ni navedla, da je sodišče iz tega razloga zmotno uporabilo materialno pravo. Citirala tudi ni nobenega določila ZPP, iz katerega bi izhajalo, da se listina v tujem jeziku2 šteje za umaknjeno, če stranka k tej listini ne priloži overjenega prevoda. Zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

_K delni spremembi II. točke izreka izpodbijane sodbe_

19. Toženka je v 2. točki 1. pripravljalne vloge navedla, da najemni pogodbi ne določata višine najema vozila. Na to konkretno navedbo je tožnica v VI. točki 2. pripravljalne vloge odgovorila, da _so bili dnevi najema vozila obračunani po vnaprej znani in dogovorjeni ceni za vsak dan najema za vsako vozilo_. Kdaj in na kakšen način je bila toženka seznanjena z zatrjevano ceno oziroma iz česa izhaja, da sta se stranki zanjo dogovorili, pa ni pojasnila. Ker cena najema ni razvidna niti iz najemnih pogodb za vsako od vozil (A4 in A7), je tožba v tem delu po višini ostala nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen. Zato ni pomembno, da se je v dokaz teh svojih navedb tožnica sklicevala na "sodno presojo", na "kot do sedaj" ter na račun. Izdani račun, kateremu naslovnik nasprotuje, ni dokaz o sklenjenem dogovoru glede višine. Sklicevanje na "sodno presojo" ni nikakršno dokazno sredstvo. Sklicevanje na „kot do sedaj“ pa ne predstavlja konkretnega dokaznega sredstva.

20. Ker je torej tožba na plačilo najemnin za nadomestni vozili po višini nesklepčna, je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in za znesek najema vsakega od vozil 320,25 (262,50 EUR + DDV) EUR za prvo vozilo ter za znesek 64,05 EUR (52,50 EUR + DDV) za drugo vozilo izpodbijano sodbo v II. točki izreka na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ta dva zneska zavrnilo. Kot izhaja iz priloženih računov (A6 in A9) je tožnica za 5 dni najema kombija računala 262,50 EUR + DDV, za 1 dan najema nadomestnega kombija pa 52,50 EUR + DDV.

21. Ker je pritožba proti ostalim delom te točke izreka neutemeljena, pritožbeno sodišče pa v tem okviru ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, jo je kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo v preostalem delu potrdilo (3. točka izreka te sodbe).

_K spremembi stroškovne odločitve_

22. Pritožbeno sodišče soglaša z načelnim stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala toženka zato, ker je brez utemeljenega razloga nasprotovala delnemu umiku tožbe po tistem, ko je tožnica prepoznala ugovor zastaranja za utemeljenega, stroške postopka, ki se nanašajo na zavrnjen del tožbenega zahtevka, nositi sama. Ker tega ni storila, je z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka v višini 307,44 EUR (to je umaknjeni znesek) le navidezno (umetno) uspela. Po določilu prvega odstavka 155. člena ZPP mora namreč sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Po delnem umiku tožbe, pa stroški, povezani z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, niso bili potrebni.

23. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kaj se nanaša 121,00 EUR stroškov za ta postopek, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženki v breme tožnice. Iz zadnjega odstavka izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je priznalo tožnici 44,00 EUR sodne takse za izvršilni postopek, za predmetni postopek pa 121,00 EUR. Na listovni številki 62 pa se nahaja dokaz, iz katerega je razvidno, da je tožnica za dopolnitev tožbe v obdobju od 25. 1. 2021 do 10. 2. 2021 na račun sodišča nakazala 121,00 EUR, skupno torej 150,00 EUR. Okoliščina, da se je tožena stranka zastopala po odvetniku, zaradi česar je utrpela visoke odvetniške stroške, kot navaja pritožnica, pa na odločitev o povrnitvi stroškov nima uspeha. Na odločitev o povrnitvi stroškov vpliva le uspeh v pravdi.

24. V tej pravdi je tožnica (šteto od umika tožbe) zahtevala od toženke plačilo 1.328,93 EUR s pripadki. Nasprotovanje umiku je sodišče prve stopnje pravilno štelo v breme toženke, saj je, kot rečeno, s tem, ko je dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, le navidezno povzročila svoj višji uspeh v pravdi, kot je ta dejansko bil. Od umika tožbe je tožnica uspela v pravdi z zneskom 944,63 EUR, toženka pa z zneskom 384,30 EUR. Njen uspeh v pravdi je bil 28,92 %, tožničin pa 71,08 %.

25. Pravdne stroške toženke je pritožbeno sodišče ocenilo na 603,98 EUR, tožnice pa na 150,00 EUR. Za ugovor je toženki priznalo 200 točk in 2 % materialne stroške ter prav toliko za pritožbo med postopkom ter prvo vlogo, za drugo vlogo pa ji je priznalo 150 točk. Na vsako vlogo ji je priznalo po 2 % materialne stroške. Upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR na dan izdaje te sodbe znašajo toženkini stroški 459,00 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 559,98 EUR. Ker je plačala tudi takso za ugovor (44,00 EUR), njeni skupni stroški znašajo 603,98 EUR. Glede na to, da je njen uspeh v pravdi 28,92 %, ji mora tožnica povrniti 174,67 EUR. Ker je uspeh tožnice 71,08 %, pa mora tožnica toženki povrniti 106,62 EUR. Po pobotanju mora torej tožnica toženki povrniti 64,15 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2021. 18. 8. 2021 je vsaka od pravdnih strank prejela svoj izvod prvostopenjske sodbe. Ker je treba pravdne stroške plačati v osmih dneh od prejema sodbe, so zakonske zamudne obresti začele teči 24. 8. 2021. **K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

26. Kot vrednost spornega predmeta je toženka v pritožbi navedla znesek 1.636,37 EUR, saj se je pritožila tudi proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe. Zato je njen pritožbeni uspeh procentualno še nižji (23,48 %). Za sestavo pritožbe ji je pritožbeno sodišče priznalo 250 točk oziroma 150,00 EUR, 2 % materialne stroške v višini 3,00 EUR, na oboje pa 22 % DDV (33,66 EUR). Upoštevajoč plačano sodno takso za pritožbeni postopek v višini 165,00 EUR to skupno znaša 351,66 EUR, 23,48 % tega zneska pa 82,57 EUR. Ta znesek bo morala tožnica plačati toženki v osmih dneh od prejema sodbe. Če tega v danem roku ne bo storila, bo v zamudi. V tem primeru pa ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

1 Jan Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV 2009, stran 302. 2 Gre za formular v slovenskem jeziku, ki vsebuje nekaj na roko napisanih hrvaških ali bosanskih besed.