Jedro

Cilj pravnega sredstva po 357.a členu ZPP je zagotoviti učinkovito sredstvo zoper procesno ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeravno bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo. V konkretnem primeru izpodbijani sklep pritožbenega sodišča sploh ne vsebuje tehtanja, ali bi pritožbeno sodišče o zadevi lahko odločilo samo ali ne, zato ga je Vrhovno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se zavrne predlog za sprejem A. A. na varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda (v nadaljevanju SVZ) brez privolitve.

2. Pritožbeno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločalo o pritožbi žene nasprotnega udeleženca. Ugodilo ji je, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi je pojasnilo, da ima pomisleke glede zaključkov sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek SVZ. Nato je povzemalo dejstva, ki so ugotovljena v sklepu sodišča prve stopnje, ter vsebino dokazov, ki iz sklepa sodišča prve stopnje ni razvidna. Sklenilo je, da je podan razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter sodišče prve stopnje napotilo k postavitvi novega izvedenca.

3. Zoper ta sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Predlaga razveljavitev sklepa. Trdi, da je razveljavitvena odločitev neobrazložena in predstavlja dvom v strokovnost izvedenskega mnenja. Meni, da bi v primeru, če je sodišče druge stopnje menilo, da izvedensko mnenje ni popolno, lahko samo zaslišalo postavljenega izvedenca.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Določba 357.a člena ZPP uvaja novo pravno sredstvo. Gre za pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe. Namen tega pravnega sredstva je, da se zagotovi učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Ovira pri uresničevanju navedene pravice je bila po presoji zakonodajalca ta, da sodišče druge stopnje v nesorazmernem številu primerov odločbe sodišč prve stopnje razveljavlja, namesto da bi samo opravilo pritožbeno obravnavo in dokončno odločilo o zadevi.

6. Cilj navedenega pravnega sredstva je torej zagotoviti učinkovito sredstvo zoper procesno ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeravno bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo. Ker gre za vprašanje dokončne odločitve o zadevi, mora biti to pravno sredstvo v enaki meri kot v pravdnem postopku, na voljo tudi strankam v nepravdnih postopkih. Pritožba mora biti torej zagotovljena v primerih, ko pritožbeno sodišče razveljavi dokončno odločitev nepravdnega sodišča. Ker so končni sklepi v nepravdnem postopku po svojem smislu v bistvenem enaki kot sodbe ter bi se brez slehernega pravnega zadržka lahko tako tudi imenovali, smiselna uporaba določb ZPP (37. člen Zakona o nepravdnem postopku) narekuje smiselno enako uporabo določbe 357.a člena ZPP. Vrhovno sodišče je pritožbo zato v nadaljevanju tudi vsebinsko obravnavalo.

7. Pritožba je omejena le na razloge, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep pritožbenega sodišča sploh ne vsebuje tehtanja, ali bi pritožbeno sodišče o zadevi lahko odločilo samo ali ne. Tako iz obrazložitve niso razvidni razlogi za razveljavitev. Tudi procesno pooblastilo, na katerega se je oprlo sodišče druge stopnje, je vsebinsko prazno, saj se obrazložitev sklicuje na 3. točko 365. člena ZPP. Gre za določbo, ki se uporablja v pritožbenem postopku zoper sklepe sodišča prve stopnje po ZPP. V postopku prisilnega pridržanja pa je treba uporabiti določbe Zakona o duševnem zdravju, določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in prek določbe 37. člena ZNP tudi smiselno določbe ZPP. Ker gre za končno odločitev sodišča prve stopnje, bi moralo torej pritožbeno sodišče uporabiti določbe o pritožbenem postopku v zvezi s pritožbo zoper sodbo (prvi razdelek 25. poglavja ZPP).

9. Ker torej tehtanja med razlogi, ki bi narekovali dokončno odločitev pritožbenega sodišča (uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – 23. člen Ustave), in razlogi, ki bi narekovali razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje (zagotavljanje pravice do izjave - 22. člen Ustave, pravice do pravnega sredstva - 25. člen Ustave ter ekonomičnega postopka) v izpodbijanem sklepu ni, ti razlogi pa iz sklepa niti implicitno niso razvidni, je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje (peti odstavek 357.a člena ZPP).