Jedro

Za zdravstvene težave je v tožničinem primeru več razlogov, ki izvirajo tako iz sfere tožnice kot iz sfere tožene stranke. Opustitve ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke in delo na delovnem mestu, kjer so bili prisotni alergeni, je po mnenju izvedencev poslabšalo zdravstveno stanje tožnice, pri čemer je ta imela že pred nastopom dela pri toženi stranki določene zdravstvene težave. Čeprav je sodišče razloge za zdravstvene težave tožnice in posledično povzročene škode ugotavljalo z izvedenci, je v praksi težko razmejiti, ali nosijo večjo težo za tako stanje razlogi na strani tožene ali razlogi na strani tožeče stranke. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki jih je treba šteti kot razlog, ki je po rednem teku stvari pripeljal do posledice. Adekvatnost se presoja po izkušnjah povprečno izkušenega človeka. Ker je sodišče ugotovilo, da so razlogi za ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice tako v zdravstveni strukturiranosti tožnice že pred zaposlitvijo pri toženi stranki, kot tudi zaradi opravljanja dela pri toženi stranki, ki ni storila vsega, da bi škodo zaradi negativnih vplivov na delovnem mestu preprečila, je pravilen zaključek, da gre za deljeno vzročno zvezo, pri čemer je zdravstveno stanje tožnice do 50% prispevalo k ugotovljenim posledicam in posledično škodi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in ji priznalo odškodnino v znesku 3,750.000,00 SIT zaradi posledic škodljivih vplivov na delovnem mestu, s pripadajočimi obrestmi in pripadajoči del stroškov postopka, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem je sodišče odgovornost tožene stranke za posledice na zdravju tožnice zaradi neustreznih pogojev na delovnem mestu ocenila na 50%, drugih 50% pa naj bi prispevalo tožničino že prej obstoječe zdravstveno stanje.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, razen v sklepu o stroških, ki ga je spremenilo, prav tako pa je v celoti zavrnilo tudi pritožbo tožnice.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ni pravilno stališče sodišča, da so razlogi na njeni strani soprispevali k nastanku škode kar 50%, v prenizkem znesku je določena višina odškodnine, ki ni v skladu z določili 200. člena ZOR. Pri spremembi sklepa o stroških je sodišče bistveno kršilo določbe zakona o pravdnem postopku, saj sklepa o stroških nobena od strank v pritožbi ni izpodbijala. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ali podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Po določbi prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) mora tisti, ki povzroči škodo drugemu, škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče pravilno zaključevalo, da je za zdravstvene težave v tožničinem primeru več razlogov, ki izvirajo tako iz sfere tožnice kot iz sfere tožene stranke. Opustitve ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke in delo na delovnem mestu, kjer so bili prisotni alergeni, je po mnenju izvedencev poslabšalo zdravstveno stanje tožnice, pri čemer je ta imela že pred nastopom dela pri toženi stranki določene zdravstvene težave. Čeprav je sodišče razloge za zdravstvene težave tožnice in posledično povzročene škode ugotavljalo z izvedenci, je v praksi težko razmejiti, ali nosijo večjo težo za tako stanje razlogi na strani tožene ali razlogi na strani tožeče stranke. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki jih je treba šteti kot razlog, ki je po rednem teku stvari pripeljal do posledice. Adekvatnost se presoja po izkušnjah povprečno izkušenega človeka. Ker je sodišče ugotovilo, da so razlogi za ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice tako v zdravstveni strukturiranosti tožnice že pred zaposlitvijo pri toženi stranki, kot tudi zaradi opravljanja dela pri toženi stranki, ki ni storila vsega, da bi škodo zaradi negativnih vplivov na delovnem mestu preprečila, je pravilen zaključek, da gre za deljeno vzročno zvezo, pri čemer je zdravstveno stanje tožnice do 50% prispevalo k ugotovljenim posledicam in posledično škodi.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede višine odškodnine (kar revizijsko sodišče preizkuša glede na določbo 371. člena ZPP že po uradni dolžnosti) v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena ZOR, pri čemer je bil po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine. Točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni, zato mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse dane okoliščine. Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR. Odškodnina mora biti individualizirana, obenem pa vpeta v širše družbene okvire. Šele tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR.

Tožnici je bila priznana odškodnina iz naslova fizičnih in duševnih bolečin ter strahu. Pri odločanju o višini odškodnine so bila upoštevana podana izvedenska mnenja in tožničini subjektivni občutki. Prisojena odškodnina za telesne bolečine (3,600.000,00 SIT), ki so bile hude 40 tednov, srednje močne 80 tednov in lažje 30 tednov, je glede na običajne odškodnine iz tega naslova dovolj visoka tudi v primeru, če se še posebej oceni in upošteva dolgotrajnost teh bolečin. Prav tako je tožnici priznana več kot ustrezna odškodnina za strah (500.000,00 SIT) in za duševne bolečine (3,400.000,00 SIT) zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Primarnega strahu pri tožnici ni bilo, dalj časa je trajal sekundarni strah, ki pa ni bil posebej intenziven, saj se je kazal le v obliki stalne skrbi za zdravje oziroma izid zdravljenja. Zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti v postopku ni bilo povsem ugotovljeno. V času podajanja zadnjega izvedenskega mnenja (Komisije za izvedenska mnenja na l. št. 238) je bilo revidentkino zdravstveno stanje tako, da je bila podana ocena 30% zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti (kar je kljub višji oceni zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti s strani dr. R. sprejelo tudi sodišče), pri čemer pa iz mnenja ni razvidno, ali je ta odstotek zmanjšanja življenjske ativnosti posledica samo v zvezi s tožničino preobčutljivostjo na prah ali tudi z želodčnimi težavami in problemi s prehrano, ki so v celoti v sferi same tožnice, saj na te težave delo, ki ga je opravljala pri toženi stranki, ni vplivalo. Iz povedanega sledi, da sta ob ugotovljenem dejanskem stanju nižji sodišči pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin, vsaj z vidika revidentke - tožeče stranke, po mnenju revizijskega sodišča, pravilno uporabili materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče zato na podlagi ugotovitev in sklepanj v izpodbijani sodbi zaključuje, da je bila odločitev glede tožničinega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, zato je v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je revizijsko sodišče revizijo zoper sodbo zavrnilo, v sklep o stroških, ki predstavljajo stransko terjatev, ni posegalo. Sklep o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP), poleg tega pa se za vrednost spornega predmeta po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP vzame samo vrednost glavnega zahtevka, kar pomeni, da se v reviziji lahko odloča samo o glavnem zahtevku.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).