Jedro

Terjatev je sestavljena iz glavnice, obresti in stroškov, zato mora stečajni upnik v stečajnem postopku kot terjatev prijaviti tudi pravdne stroške, saj so tudi ti stroški terjatev, o kateri teče pravdni postopek. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima pravno naravo pripoznave tožbenega zahtevka v pravdi, zato je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, čeprav slednja zaradi specifične narave stečajnega postopka ni mogla (več) uveljaviti svoje terjatve v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijani sklep se v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 24.441,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjskega sklepa do plačila, v roku 8 dni. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbe v znesku 22.500,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka in zavrglo tožbo ter odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 31.191,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper odločitev izpodbijanega sklepa o stroških se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo ni mogla prijaviti pravdnih stroškov, ker takrat še niso nastali (nastali so šele z odmero stroškov v pravdi). Priznanje terjatve s stečajnem postopku ima pravno naravo pripoznave tožbenega zahtevka v pravdi, pravda je bila potrebna, zato bi morala tožena stranka tožeči povrniti stroške tudi na podlagi določil 156. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vsekakor pa sodišče ne bi smelo priznati stroškov toženi stranki in bi moralo vsaj odločiti, naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pritožba je deloma utemeljena. Pritožnik nima prav, ko navaja, da stroškov pravdnega postopka ni mogel prijaviti v stečajnem postopku, ker naj takrat še ne bi bili nastali. Pravdni stroški nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in sicer takrat, ko je opravljeno procesno dejanje, na katero se stroški nanašajo. Takoj, ko je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, je tožeča stranka kot stečajni upnik upravičena in dolžna prijaviti svojo terjatev, o kateri teče pravda, v stečajnem postopku (prim. 1. odst. 137. čl. Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji - ZPPSL), saj v pravdi, ki se je začela pred začetkom stečajnega postopka, ne more (več) iztožiti svoje terjatve. Terjatev je sestavljena iz glavnice, obresti in stroškov, zato mora stečajni upnik v stečajnem postopku kot terjatev prijaviti tudi pravdne stroške (izjema so stroški pravd, ki so nastale po začetku stečajnega postopka - prim. 145. čl. ZPPSL), saj so tudi ti stroški terjatev, o kateri teče pravdni postopek. Če bi stečajni upravitelj prerekal utemeljenost pravdnih stroškov, bi lahko tožnik kot stečajni upnik s posebno ugotovitveno tožbo ali s predlogom za nadaljevanje pravdnega postopka po ustrezno modificirani tožbi zahteval od sodišča, da odloči o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov. Tožnik bi torej moral nastale pravdne stroške prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku v skladu z določili ZPPSL, ker pa tega ni storil, jih ne more več uveljavljati v pravdnem postopku, ki se je začel pred začetkom toženčevega stečaja. Pač pa so deloma utemeljena tožnikova pritožbena izvajanja, da ni dolžan povrniti pravdnih stroškov tožencu. Res je sicer, da je bila tožba v konkretnem pravdnem postopku zavržena in torej tožeča stranka v tej pravdi ni uspela, vendar pa je bila prijavljena terjatev tožeče stranke v celoti priznana v stečajnem postopku. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima pravno naravo pripoznave tožbenega zahtevka v pravdi, zato je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, čeprav slednja zaradi specifične narave stečajnega postopka ni mogla (več) uveljaviti svoje terjatve v pravdnem postopku. Tožena stranka zapadle terjatve tožeče stranke ni poravnala, pa tudi po vložitvi sklepa o izvršbi se je plačilu upirala, saj je dne 12.5.1998 ugovarjala zoper sklep o izvršbi. Glede na takšno dejansko stanje je jasno, da je povod za tožbo dala tožena stranka, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku stečajnega postopka. Iz navedenega izhaja, da glede na določila 157. čl. ZPP tožena stranka ni upravičena terjati pravdnih stroškov od tožeče, zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna. Povedano v celoti velja za toženčeve stroške takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 6.750,00 SIT. Glede stroškov toženca za pripravljalno vlogo z dne 5.11.1999, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skupnem znesku 24.441,00 SIT pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, vendar ne zaradi neuspeha v pravdi, temveč po določilih 1. odst. 156. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v stečajni spis opr. št. St ... ugotovilo, da je bila obravnavana terjatev tožeče stranke priznana na naroku dne 8.9.1999. Tožeča stranka je dne 4.11.1999 sodišču prve stopnje poslala dopis z dokazili, da je sporno terjatev prijavila v stečajnem postopku, vendar pri tem ni navedla, da je stečajni upravitelj tožene stranke terjatev v celoti priznal. To pravno pomembno dejstvo je sporočil pooblaščenec tožene stranke s pripravljalno vlogo z dne 5.11.1999. Ker je bila s priznanjem v stečajnem postopku tožnikova terjatev pripoznana, tožnik po priznanju ni imel več pravnega interesa za nadaljevanje pravdnega postopka, zato bi moral tožbo nemudoma umakniti. Ker tega ni storil, je s svojo opustitvijo krivdno povzročil toženi stranki pravdne stroške za pripravljalno vlogo z dne 5.11.1999 (če bi tožnik tožbo umaknil takoj po priznanju terjatve v stečajnem postopku, navedena vloga ne bi bila potrebna), zato je toženi stranki stroške te vloge dolžan povrniti na podlagi 1. odst. 156. čl. ZPP. Glede na zgoraj povedano je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede dolžnosti tožeče, da toženi povrne pravdne stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP pritožbi tožnika deloma ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa. Ker je tožnik s pritožbo deloma uspel, mu mora toženec povrniti potrebne stroške pritožbe. Ob upoštevanju, da je tožnik uspel s pritožbo glede zneska 6.750,00 SIT, kar ob vrednosti taksne točke 15,00 SIT ter vrednosti odvetniške točke 90,00 SIT predstavlja 450 taksnih točk oz. 75 odvetniških točk, kar je v okviru najnižjih tarifnih razredov Taksne oz. Odvetniške tarife (v nadaljevanju: TT oz. OT), je sodišče tožniku priznalo stroške takse za pritožbo v znesku 1200 taksnih točk ali 18.000,00 SIT (tar. št. 3/2 v zvezi s tar. št. 3/6 in 1/1 TT) in stroške za sestavo pritožbe v znesku 50 odvetniških točk ali 4.500,00 SIT (tar. št. 16/2 v zvezi s tar. št. 13/1 OT), skupaj 22.500,00 SIT.