Jedro

Ni utemeljena pritožbena graja, da bi sodišče moralo sodno takso za pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu odmeriti od vrednosti pritožbeno izpodbijanega dela nagrade (izpodbijanih je bilo 140,40 EUR), ker je nagrada del pravdnih stroškov.

Sodišče mora v postopku najprej s sklepom odmeriti nagrado izvedencu (kar je v konkretnem primeru naredilo z izdajo sklepa o odmeri z dne 11. 5. 2020) in šele po pravnomočnosti bo postala nagrada del pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog II P 361/2019 z dne 18. 6. 2020, za plačilo sodne takse po tar. št. 30010 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste v znesku 11,40 EUR.

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava, iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo razveljavitev. Navaja, da sta tožnika v pritožbi 12. 6. 2020 natančno in pravilno določila vrednost spornega predmeta pritožbe, ki znaša 140,40 EUR, zato je ta vrednost odločilna za odmero takse za pritožbo. Sodna praksa poudarja, da za stroškovno pritožbo ni pomembna sporna vrednost glavnega predmeta, temveč sporni del stroškovne odločitve. Prvostopno sklicevanje na sodno prakso VSM I Cp 26/2014, ki temu ne sledi, ni na mestu, saj se višje sodišče v zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali pritožbo tarifirati po tar. št. 3009 ali 3010, temveč s tem, ali je izvedenec lahko taksni zavezanec v pravdi. Sicer je o tem, kateri so stroški pravdnega postopka, določeno v 151. členu ZPP, odločanje o izvedenini (izvedenčevi stroški in nagrada) je odločanje o stroških postopka, zato je za tarifiranje pritožbe potrebno uporabiti tar. št. 3009 ZST-1. Stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kronološki pregled spisa pokaže, da je sodišče prve stopnje v zadevi: - s sklepom dne 11. 5. 2020 odmerilo nagrado izvedencu gradbene stroke, - tožnika sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo, za katero sta plačala sodno takso 21,60 EUR, - sodišče prve stopnje je tožnikoma izdalo plačilni nalog dne 18. 6. 2020 za doplačilo sodne takse v višini 11,40 EUR na podlagi tar. št. 30010 ZST-1, - zoper plačilni nalog sta tožnika ugovarjala s trditvami, da bi moralo sodišče sodno takso odmeriti od sporne vrednosti v pritožbi (140,40 EUR) po tar. št. 3009 ZST-1, ker se pritožba nanaša na stroške postopka, - z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo iz razloga, ker ni odločilo o stroških postopka, temveč o nagradi za izvedenca.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Ni utemeljena pritožbena graja, da bi sodišče moralo sodno takso za pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu odmeriti od vrednosti pritožbeno izpodbijanega dela nagrade (izpodbijanih je bilo 140,40 EUR), ker je nagrada del pravdnih stroškov. Res je, kot trdi pritožba, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, pri čemer slednji obsegajo tudi nagrado za delo izvedenca (151. člena ZPP).

Izvedenec ima skladno z 249. členom ZPP pravico do povračila stroškov in nagrade za opravljeno delo, le-ta pa se odmerja na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT)1 v zvezi s Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik)2. 6. Sodišče mora v postopku najprej s sklepom odmeriti nagrado izvedencu (kar je v konkretnem primeru naredilo z izdajo sklepa o odmeri z dne 11. 5. 2020) in šele po pravnomočnosti bo postala nagrada del pravdnih stroškov. V fazi postopka, ko je sodišče šele odločalo o nagradi izvedenca, zoper slednje pa sta se tožnika pritožila, še ni mogoče govoriti o nagradi kot delu pravdnih stroškov.

7. Zaradi navedenega pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu ni moč tarifirati po tar. št. 3009 ZST-1 (postopek o pritožbi zoper odločbe o stroških postopka), temveč po tar. št. 30010 ZST-1 (postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste), ki znaša 33,00 EUR. Pritožbena graja o napačno odmerjeni sodni taksi zato ni utemeljena.

Tožnika, ki sta za pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade cenilcu plačala 21,60 EUR sodne takse, sta ob dejstvu, da znaša znesek sodne takse 33,00 EUR, dolžna plačati še razliko do tega zneska, torej znesek 11,40 EUR.

8. V posledici navedenega, in ker sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

1 Ur.l. RS, št. 22-944/2018 z dne 4. 4. 2018 z veljavnostjo in uporabo od 1. 1. 2019. 2 Ur.l. RS, št. 84/18 z veljavnostjo od 1. 1. 2019.