Jedro

Zapisnik o ogledu, ki so ga sestavili na carinski upravi, ni dokaz, na katerega sodišče po določbah ZKP ne bi smelo opreti sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. U.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1500 eurov.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 23.11.2005 obsojenega U.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, izreklo pa mu tudi denarno kazen v znesku 200.000 SIT. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine v znesku 120.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.12.2006 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 150.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave RS in zaradi kršitve 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovi presoji kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane.

Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in zagovorniku. O njem se je izjavil le zagovornik, ki stališču vrhovnega državnega tožilca nasprotuje in predlaga enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja:

1. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in v zvezi s tem tudi kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave RS ter 6. in 7. člena EKČP, -ker je v razlogih sodbe višjega sodišča nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja o vsebini listin ali izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kar se nanaša na okoliščino, kje se je nahajal carinik B., ko je blago prispelo na kraj, ki ga je carinski organ določil za mesto predložitve; -ker gre za pomanjkljivo obrazložitev drugostopenjske sodbe glede predpisov, ki določajo postopek na mejnem prehodu; -ker je precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini izpovedbe D.P. ter vsebino zapisnika o tej izpovedbi; -ker je izrek izpodbijane sodbe protisloven, saj sodišče v opisu dejanja trdi, da je prišlo do zamenjave zlata, ni pa se eksplicitno izreklo, ali je prišlo do poškodovanja carinskih označb; -ker sodba nima razlogov glede tega, kateri prostor v avtomobilu je bolj običajen prostor za tovor od prtljažnika in ker se sodišče ni opredelilo, kje naj bi se nahajalo mesto predložitve;

2. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, -ker je obsojencu bilo onemogočeno, da dokaže istovetnost blaga in -ker je sodišče oprlo svojo odločitev na zapisnik o ogledu, ki ga ni opravilo sodišče, temveč upravni organ ter 3. kršitev 25. člena Ustave in 13. člena EKČP, ker obsojencu ni bila zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Sodišče prve stopnje se je izreklo glede okoliščine, da je obsojenec prešel mejno črto, s tem pa glede na določbe Carinskega zakona (CZ) in Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM) vstopil tudi v carinsko območje pod carinski nadzor. Na podlagi izpovedbe carinskega uslužbenca M.B. je sklepalo, da slednjemu obsojenec ni predložil nobenega blaga, čeprav je imel to možnost. Sklicevalo se je na izpovedbo M.B. (list. št. 44, 5. odstavek), iz katere med ostalim tudi sledi, da se je nahajal v bližini policista, ki se je odločil za pregled obsojenčevega vozila. Policist B.D. je sicer na vprašanje državne tožilke na glavni obravnavi 2.9.2004 (list. št. 164), ali se spominja, kje je bil carinik v trenutku, ko se je obsojenec pripeljal na mejni prehod, izpovedal, da tega ne ve, vendar ta okoliščina za presojo vprašanja, ali je obsojenec predložil blago, ni odločilna. Zato že iz tega razloga ni pritrditi stališču vložnika zahteve glede protispisnosti v razlogih drugostopenjske sodbe, ki vsebine izpovedb obeh prič tudi ne povzema. Ugotovitev sodišča, da obsojenec ni predložil blaga namreč glede na vsa ostala ugotovljena dejstva ni odvisna od navedene okoliščine. Kolikor pa zahteva ne soglaša s presojo izpovedbe carinskega uslužbenca M.B., uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Povsem enako velja za trditev, ki se nanaša na izpovedbo priče D.P. Že iz predstavitve izpovedbe te priče, kot jo vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti in tudi iz vseh nadaljnjih navedb sledi, da ne gre za zatrjevano protispisnost v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, temveč za grajo dokazne presoje, s katero ne soglaša vložnik zahteve.

O protislovnosti izreka v smislu določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je mogoče govoriti v primeru, če je opis dejanja sam s seboj v nasprotju ali če si nasprotujejo posamezne odločitve v izreku. Nasprotje v opisu dejanja pa se mora nanašati na dejanski temelj sodbe. Glede na obrazložitev zahteve, ki povezuje navedbo v izreku pravnomočne sodbe v zvezi z zamenjavo zlata z njeno oceno glede pomanjkanja opredelitve sodišča do poškodovanja carinskih označb, ni mogoče sklepati, da izrek nasprotuje sam sebi. Ugotavljanje poškodovanosti carinskih označb pa je dejansko vprašanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, poleg tega pa glede na vse ostale ugotovitve ne gre za odločilno dejstvo.

Sodišče druge stopnje je soglašalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obsojenec prevažal zlato v prtljažniku, pri čemer se je do primernosti prtljažnega prostora izrecno opredelilo z utemeljitvijo, da je to "nedvomno običajen prostor za prevoz tovora". Hkrati pa je navedlo tudi, da je prtljažnik bil pokrit in blago ni bilo očitno vidno. Glede odločilnega dejstva, ali je obsojenec blago predložil cariniku ali ne, je izhajalo iz določbe 3. odstavka 32. člena CZ, ki predpisuje, da je cariniku izrecno treba predložiti blago, ki ni očitno vidno. Poudarek je tedaj na okoliščini, da zaradi pokritega prtljažnega prostora blago ni bilo očitno vidno, kar je zahtevalo od obsojenca, da ga izrecno predloži. Glede tega pa tudi razlogi prvostopenjske sodbe ustrezajo zahtevam 7. odstavka 364. člena ZKP. Zato v tem pogledu obrazložitev izpodbijane sodbe ni tako pomanjkljiva, da bi ji bilo mogoče očitati bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zapisnik o ogledu, ki so ga sestavili na carinski upravi dne 18.10.2000, ni dokaz, na katerega sodišče po določbah ZKP ne bi smelo opreti sodbe. Ugotovitve carinskih delavcev ob ogledu, ki sicer ni bil opravljen po določbah procesnega zakona, sme presojati sodišče tako kot vse druge dokaze. Kot sledi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, se zaključek o tem, da je šlo za dve različni pošiljki blaga (zlata) ne opira le na zapisnik o ogledu, temveč tudi na druge izvedene dokaze (3. odstavek na 5. strani in 1. odstavek na 6. strani prvostopenjske sodbe). Trditev, da je obsojencu bilo onemogočeno dokazati istovetnost blaga in da je s tem bila kršena njegova pravica obrambe, ni utemeljena. Že zato ne, ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov to dejstvo zanesljivo ugotovilo, medtem ko okoliščini, da carinski organi niso mogli dostaviti originalnih fotografij in da v zapisniku o ogledu ni ugotovljena preciznost metra, s katerim so opravljene meritve, na sprejete dejanske zaključke ne moreta odločilno vplivati.

V tej zadevi je obsojencu očitano, da je prenesel izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva čez carinsko črto blago velike premoženjske vrednosti. Gre za eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, ki pomeni izogibanje ukrepom carinskega nadzorstva. Slednje storilec uresniči z ilegalnim prenašanjem blaga čez državno mejo zunaj mejnih prehodov ali s prenašanjem čez mejne prehode s tem, da blago, ki ga tihotapi, skrije in ga ne prijavi carinskim organom ali ga prikaže na način, ki ne ustreza dejanskemu stanju, to je tako, da po vsebini in lastnostih ter drugih značilnostih ni tisto blago, ki ga dejansko prenaša preko meje. Posledica tega kaznivega dejanja ni v prvi vrsti pridobitev premoženjske koristi, temveč se kaže v preprečitvi carinskega nadzora, ki je predpisan za prenos blaga velike premoženjske vrednosti čez carinsko črto, ne glede na to, ali je za takšno blago treba plačati carinske dajatve ali ne.

Obsojenec je bil spoznan za krivega tega kaznivega dejanja, ker pri vstopu v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu K. ni predložil carinski kontroli 5 kg zlata, pri čemer je poskušal prikazati, da je šlo za zlato, ki ga je že 12.10.2000, to je dan prej, predložil carinski kontroli. Glede na opis obsojenčevega ravnanja, ki ga vsebuje pravnomočna sodba in glede na v skladu z njim ugotovljena odločilna dejstva, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so podani vsi zakonski znaki tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ. Pri presoji sicer odločilnega dejstva, da obsojenec ni predložil blaga, je sodišče sprejelo razlago določbe 3. odstavka 32. člena CZ in jo tudi obrazložilo. Ob dejanskih okoliščinah, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, je presodilo, da blago ni bilo predloženo na ustrezen način. Dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo in katerih obstoj problematizira zahteva za varstvo zakonitosti, glede na določbe 2. odstavka 420. člena ZKP ne morejo biti predmet tega preizkusa. To velja tudi za presojo dokazov, ki so bili v zvezi z njimi izvedeni.

Obe nižji sodišči sta v zvezi z obsojenčevim dejanjem zavzeli jasna stališča tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vprašanj in jih ustrezno obrazložili. Povsem določne so tudi navedbe pravnomočne sodbe, ki zadevajo presojo obsojenčevega zagovora, izpovedb zaslišanih prič in ostalih izvedenih dokazov. V takem položaju ni podlage za sklepanje, da izpodbijana sodba nima v procesnem zakonu predpisanih sestavin ali da je obrazložitev nerazumna in tako pomanjkljiva, da obrambi ni bila zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega U.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).