Jedro

Ker je imel tožnik pooblaščenca odvetnika, pooblastilo pooblaščencu zaradi smrti tožnika (stranka je umrla po izdaji prvostopenjske spdbe) ni prenehalo, ter je imel pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja. V takem primeru ne pride do prekinitve postopka, pravni nasledniki pa vstopijo v procesnopravno razmerje, saj je procesno razmerje zajeto v univerzalnem nasledstvu. Ker ni mogoče šteti, da je prenehala tožnikova procesna sposobnost, ni podan razlog za obnovo postopka iz 4. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je delovno sodišče odločalo o nepremoženjski škodi, ki jo je utrpel tožnik pri poškodbi na delu. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu s 1. odstavkom 184. člena OZ preide na dediče le, če je priznana s pravnomočno sodbo ali pisnim sporazumom. Vendar pa je sodna praksa v teh primerih zavzela širše stališče, in sicer, da se pravica podeduje, če je bil tožnik še živ v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katere se izda sodba prve stopnje. Dejstvo, ki ga torej tožena stranka navaja v predlogu in sicer, da je tožnik umrl po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, tudi če bi bilo znano v času trajanja sojenja pred sodiščem druge stopnje, ne bi vplivalo na drugačno odločitev tega sodišča. Zato tudi ni podan razlog za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP.

Izrek

Predlog za obnovo postopka se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.503,00 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Tožena stranka je predlagala obnovo postopka zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 552/2012 z dne 6. 9. 2012, iz razloga po 4. točki 1. odstavka 394. člena ZPP. Predlagala je, da o predlogu odloči Višje delovno in socialno sodišče, ki naj predlogu ugodi tako, da napadeno sodbo razveljavi in tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov s pripadki. Navaja, da je z navedeno sodbo sodišče druge stopnje razsodilo, da se sodba Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 228/2009 z dne 1. 3. 2012 v 1. odstavku točke 1 spremeni tako, da je toženi stranki naloži plačilo nižje odškodnine iz naslova negmotne škode. Znesek odškodnine je bil znižan iz 38.000,00 EUR s pp na znesek 25.481,22 EUR s pp. Prisojeni so bili tudi stroški pritožbenega postopka v znesku 314,29 EUR. Predlagatelj navaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 1. 3. 2012, sodba sodišča druge stopnje pa 6. 9. 2012. Tožnik je dne 26. 4. 2012 umrl. Za to dejstvo je predlagatelj izvedel šele, ko je s strani izvršilnega sodišča dne 4. 3. 2013 prejel sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 50/2013 s prilogami. Med njimi se je nahajal tudi dodatni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. D 147/2012, s katerim je sodišče za dediča dodatne zapuščine, torej odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 6. 9. 2012, razglasilo A.A. za dediča. Ker je bila izvršba vložena na podlagi pravnomočne sodbe, je bil znesek nemudoma zarubljen toženi stranki. Tožena stranka je nato še sama opravila preverbo tega dejstva v uradnih podatkovnih bazah. Iz izpiska e-RISK DUNZ izhaja, da je tožnik umrl dne 26. 4. 2012. Kot dokaz prilaga citirani sklep o izvršbi okrajnega sodišča, obvestilo Ministrstva za finance št. ... z dne 5. 3. 2013 ter izpisek iz uradne podatkovne baze. Navaja, da izkazuje pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka, saj je bila zaradi ravnanja novega upnika po zgoraj citiranih sodbah že oškodovana, postopek in dejanski znesek povračila neutemeljeno zarubljenih denarnih sredstev pa niso predmet tega postopka. V času izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje je bil tožnik živ, pred izdajo sodbe sodišča druge stopnje pa je umrl. Za to dejstvo sodišče druge stopnje ni moglo vedeti, prav tako tudi ne tožena stranka. Pooblaščenec tožnika pa tega dejstva sodišču očitno ni sporočil. Ker se je pravdni postopek nanašal na nepremoženjsko škodo, ta v skladu z določbami 1. odstavka 184. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni mogla preiti na dediče, ne glede na zgoraj citirani sklep Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici in bi moral biti postopek ustavljen že v okviru odločanja pritožbenega sodišča. Tudi sicer odloča pritožbeno sodišče po stanju zadeve na dan izdaje odločbe sodišča prve stopnje, ves čas postopka pa prav tako kot sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti dolžno paziti na to, ali ima stranka pravdno sposobnost. Ta je 26. 4. 2012 prenehala obstajati. Sodišče druge stopnje bi, v kolikor bi za okoliščino v času izdaje odločbe vedelo, moralo tožbo tožeče stranke zavreči in odločati o stroških postopka. Zato predlaga, da predlogu za obnovo postopka ugodi tako, da sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 552/2012 z dne 6. 9. 2012 razveljavi v celoti ter tožbo tožeče stranke zavrže, tožeči stranki pa obenem naloži povračilo pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča druge stopnje.

V odgovoru na predlog za obnovo postopka tožeča stranka navaja, da je le-ta vložen prepozno. Ni sporno, da ima tožena stranka pravni interes za obnovo postopka, ne držijo pa navedbe glede pravočasne vložitve predloga za obnovo. Nesporno je, da pritožbeno sodišče s smrtjo tožnika ni bilo seznanjeno, sporno pa je, da tudi tožena stranka ni bila seznanjena. Zastopnik tožene stranke namreč enači datum seznanitve zastopnika z datumom seznanitve stranke, kar pa je nepravilno. Tožena stranka se je s smrtjo seznanila takoj po smrti, saj je bila smrt zabeležena v matični register o smrti, ki se vodi pri Ministrstvu za notranje zadeve. Ker je predlog tožene stranke prepozen, predlaga, da ga predsednik senata v skladu s 1. odstavkom 398. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v povezavi s 3. točko 396. člena ZPP, kot prepoznega zavrže. V dopolnitvi odgovora tožeča stranka še navaja, da predlagatelj ni izkazal, da je predlog pravočasen niti da je ravnal z dolžno skrbnostjo.

Predlog ni utemeljen.

Tožena stranka uveljavlja obnovo postopka iz razloga po 4. točki 1. odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), ki določa, da se postopek lahko na predlog stranke obnovi, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka ali če stranke, ki je pravna oseba ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati ali če pravdo nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so mu bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Nadalje 3. točka 1. odstavka 396. člena ZPP določa, da se predlog za obnovo postopka vloži v 30 dneh in sicer v primeru iz 4. točke 394. člena tega zakona, če se je postopka kot tožnik ali toženec udeležil nekdo, ki ne more biti stranka v postopku, od dneva, ko je bila temu vročena odločba; če stranke, ki je pravna oseba ni zastopal pooblaščenec ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom, od dneva, ko je bila odločba vročena stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku oziroma pooblaščencu; če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravda dejanja pa od dneva, ko je stranka zvedela za ta razlog.

V skladu z določbo 401. člena ZPP odloča o predlogu za obnovo postopka višje sodišče, če se nanaša razlog na obnovo postopka, edinole na postopek pred višjim sodiščem. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj je stranka umrla po izdaji prvostopenjske sodbe. Zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka utemeljeno posredovalo sodišču druge stopnje v skladu s 401. členom ZPP, saj se razlog za obnovo lahko nanaša edinole na sojenje pred sodiščem druge stopnje.

Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da bi moralo sodišče predlog kot prepoznega zavreči, saj naj bi tožena stranka za tožnikovo smrt zvedela že mnogo prej, ker je bi bil ta podatek zabeležen v matični register. Podatki, ki jih vodi Republika Slovenija za potrebe javnih evidenc, matičnih knjig ipd., torej na upravnopravnem področju, niso take vrste podatki, za katere bi lahko sklepali, da se je tožena stranka z njimi seznanila že s samim vpisom v javno evidenco. Ker je tožena stranka zvedela za tožnikovo smrt dne 4. 3. 2013, ko ji je bi vročen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 50/2013 s prilogami, predlog za obnovo postopka pa je vložila 29. 3. 2013, je predlog pravočasen, saj je vložen znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.

Prvi odstavek 100. člena ZPP določa, da če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka oziroma njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben, ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Ker je imel tožnik pooblaščenca odvetnika, pooblastilo pooblaščencu zaradi smrti tožnika dne 26. 4. 2012 ni prenehalo, ter je imel pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja. V posledici tega pravila v takem primeru tudi ne pride do prekinitve postopka, pravni nasledniki pa vstopijo v procesnopravno razmerje, saj je procesno razmerje zajeto v univerzalnem nasledstvu. Ker torej ni mogoče šteti, da je prenehala tožnikova procesna sposobnost, ni podan razlog za obnovo postopka iz 4. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

Čeprav tožena stranka predlaga obnovo iz razloga po 4. točki 394. člena ZPP, je mogoče njen predlog vsebinsko razlagati tudi kot uveljavljanje razloga za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP, torej da je zvedela za novo dejstvo, na podlagi katerega bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku. V obravnavani zadevi je delovno sodišče odločalo o nepremoženjski škodi, ki jo je utrpel tožnik pri poškodbi na delu. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu s 1. odstavkom 184. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ) preide na dediče le, če je priznana s pravnomočno sodbo ali pisnim sporazumom. Vendar pa je sodna praksa v teh primerih zavzela širše stališče, in sicer, da se pravica podeduje, če je bil tožnik še živ v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katere se izda sodba prve stopnje. Takšna rešitev namreč ustreza časovnim mejam pravnomočnosti, ki zajemajo dejstva do konca glavne obravnave.(1) Sodišče druge stopnje o utemeljenosti zahtevka namreč odloča glede na stanje, kakršno je obstajalo v času zaključka glavne obravnave in pritožbeno sodišče pri svoji vsebinski odločitvi ne sme upoštevati dejstev, ki so nastala po tem trenutku (npr. smrt stranke v času postopka pred višjim sodiščem). Le če tožnik umre v času postopka pred sodiščem prve stopnje, je treba tak postopek ustaviti.(2) Dejstvo, ki ga torej tožena stranka navaja v predlogu in sicer, da je tožnik umrl po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, tudi če bi bilo znano v času trajanja sojenja pred sodiščem druge stopnje, ne bi vplivalo na drugačno odločitev tega sodišča. Zato tudi ni podan razlog za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP.

Ker torej predlog za obnovo postopka ni utemeljen, ga je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 401. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 400. člena ZPP.

Tožena stranka s predlogom ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka, v skladu s 154. členom ZPP. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, s spremembami; ZOdvT). Po določbi tar. št. 3302 znaša nagrada za postopek o predlogu za obnovo v višini nagrade za postopek na prvi stopnji. Glede na vrednost predmeta spora, ki jo predstavlja višina pravnomočno prisojenega zneska odškodnine tožniku v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 552/2012 z dne 6. 9. 2012, ki znaša 25.481,22 EUR, je tožnik upravičen do povrnitve nagrade za postopek po tar. št. 3100 v višini 640,90 EUR (493,00 EUR x 1,3), do nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 591,60 EUR (493,00 EUR x 1,2), do 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, vse skupaj z 20 % DDV, kar znaša 1.503,00 EUR.

Op. št. (1): Tako dr. Vesna Rijavec v komentarju k 205. členu ZPP v. Lojze Ude, et al, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 288 in 289. Op. št. (2): Tako dr. Aleš Galič v komentarju k 76. členu ZPP v: Lojze Ude, et al, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, stran 326. Prim. tudi sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. 2110/99 z dne 27. 9. 2000.