Jedro

Ker sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, niti potrebe po časovni omejitvi pri delu, je utemeljeno tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo oziroma v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, zavrnilo. Ker pa je ugotovilo potrebo po dodatni omejitvi, je pravilno odpravilo drugi odstavek odločbe toženca in tožnika skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo drugi odstavek odločbe toženca št. ... z dne 26. 10. 2016 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal delo samo v dnevnih izmenah (prva izmena), brez dela na višini in brez zahtev po vožnjah na oddaljenejša delovišča, s polnim delovnim časom od 18. 4. 2016 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost toženec izdal posebno odločbo. Tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma, da se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno od 18. 4. 2016 dalje oziroma, da se mu poleg priznanih omejitev prizna tudi delo brez norme, pa je zavrnilo in tožencu naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v skupni višini 460,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da izpodbijane sodbe ni možno celovito preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih o tem, ali je pri tožniku spremembe v zdravstvenem stanju sploh mogoče odpraviti z nadaljnjim zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, niti ni celovito presojena tožnikova nadaljnja delovna zmožnost na drugem delovnem mestu. Po njegovem niti izvedenski organ niti sodišče nista ugotavljala, ali je pri zdravljenju tožnikove bolezni fibromialgije mogoče še pričakovati kakšen pozitiven rezultat v smislu izboljšanja zdravstvenega stanja. Poudarja, da se že vrsto let zdravi zaradi diagnosticirane fibromialgije, pri čemer dosedanje zdravljenje ni bilo uspešno. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje odločilnih razlogov o preostali delovni zmožnosti. Meni, da odločitev o premestitvi na drugo delovno mesto ni podprta z argumenti, ki bi utemeljevali tožnikovo sposobnost preiti na drugo delovno mesto. Glede na nesporno III. kategorijo invalidnosti, bi bilo zaradi narave tožnikove bolezni ugodneje, da bi še naprej ostal na dosedanjem delovnem mestu, vendar v omejenem obsegu in časovno prilagojenem delovnem času. Izpostavlja, da je izvedenski organ mnenje gradil na zaključkih, da tožnik že pet let dela na carini na prilagojenem delovnem mestu, brez stika s strankami, brez dela na ploščadi ter, da ima izključno pisarniško delo, kjer preverja ter ureja dokumentacijo. Izvedensko mnenje psihiatrične stroke vzbuja pristranskost izvedenke, saj izvedensko mnenje temelji na subjektivnih osebnih prepričanjih izvedenke. Pritožuje se tudi na stroškovni del sodbe, saj mu sodišče ni priznalo stroškov pristopov na pregled k izvedenskemu organu v B.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba vsebuje vsa odločilna dejstva za odločitev. Tako vsebuje pravna odločilna dejstva določena v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in je sodbo mogoče preizkusiti.

5. V citirani določbi 63. člena ZPIZ-2 je določena definicija invalidnosti in posameznih kategorij invalidnosti. Med drugim je v drugem odstavku citirane določbe ZPIZ-2 določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V III. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

6. V obravnavanem primeru je sporno prav slednje, torej ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma III. kategorija invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom. Predmet sodne presoje je namreč dokončna odločba toženca št. ... z dne 26. 10. 2016, s katero je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal delo samo v dnevnih izmenah in ne na višini s polnim delovnim časom od 18. 4. 2016 dalje. S takšno odločitvijo pa se tožnik ni strinjal. 7. V predsodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje dne 12. 9. 2016 podala mnenje, na katerem temelji citirana dokončna odločba toženca. Na podlagi preučitve medicinske in delovne dokumentacije ter tudi osebnega pregleda tožnika je menila, da je pri njem od 18. 4. 2016 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik za delo na delovnem mestu, na katerem dela, tj. carinik, ni zmožen, s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, samo v dnevnih izmenah, brez dela na višini. Tožnik ima več let razpršene bolečine po celem telesu. Obravnavan je bil pri revmatologinji, ki je v avgustu 2013 ugotovila, da gre pri njem za fibromialgijo. Tudi ortoped je leta 2013 ugotavljal, da je vseh 18 točk za fibromialgijo močno bolečih na pritisk in svetoval ustrezno medikamentozno terapijo ter življenjski režim. Zaradi navedenih težav je bil tožnik obravnavan pri psihiatru, ki mu je predpisal ustrezno medikamentozno terapijo in zaradi kronične utrujenosti in motenj spanja odsvetoval nočno delo. Ob zadnjih pregledih v novembru 2015 in februarju 2016 ugotavlja stopnjujoče težave, svetuje razbremenitve pri delu. V septembru 2015 je specialist medicine dela, prometa in športa zaradi tožnikovih psihičnih in fizičnih težav odsvetoval nočno delo in delo na višini in predlagal predstavitev na invalidski komisiji. Ob osebnem pregledu invalidska komisija II. stopnje v internističnem statusu ni ugotovila odstopov od normale. Groba mišična moč vseh okončin je primerna, na perifernih sklepih ni posebnosti, tožnik navaja le bolečine na dotik kjer koli se ga dotakneš. V psihičnem statusu je po njegovih navedbah motnja kratkoročnega spomina, slabša koncentracija in težave s spanjem. Objektivno pa ni kakih posebnih odstopov od normale v smislu formalnih ali vsebinskih motenj mišljenja, pa tudi ne čustvenih motenj. Invalidska komisija II. stopnje je bila mnenja, da za časovne omejitve ali I. kategorijo invalidnosti ne najde zadostnih zdravstvenih razlogov.

8. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Ta je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista revmatologa in specialistke psihiatrinje po preučitvi celotne dokumentacije in osebnega pregleda tožnika menila, da je pri tožniku od 18. 4. 2016 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik ni več zmožen za delo, na katerem dela, tj. carinik s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu samo v dnevnih izmenah (prva izmena), brez dela na višini in brez zahtev po vožnjah na oddaljenejša delovišča. 9. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo zadostne objektivne z medicinsko dokumentacijo izkazane podlage. Specialisti so temeljito preučili celotno dokumentacijo, izrecno izvid revmatologinje z dne 16. 12. 2015 in izvide ortopeda z dne 27. 1. 2016 in 19. 2. 2016. Pri obeh izvidih so predvsem povzeli klinični status, ki se v ničemer ne razlikuje od kliničnega statusa ob opravljenem osebnem pregledu, kar je zaslišani specialist medicine dela, prometa in športa posebej pojasnil. Članica Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, specialistka psihiatrije v mnenju enako ne ugotavlja nobenih pomembnih psihičnih simptomov, ki bi pomembno vplivali na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Ugotovila je, da se tožnik sicer zdravi za fibromialgijo oziroma številnih somatskih simptomov fibromialgije, izrazite somatizacije in nevrotskega načina reagiranja na telesne težave, ki jih je gradil, pa subjektivno opisuje. Psihiatrična evaloacija ne ugotavlja pomembne depresivnosti ali povišane anksioznosti. Izvedenka psihiatrinja zaključuje, da tudi s psihiatričnega stališča ni razlogov za časovno razbremenitev oziroma celo za upokojitev. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, samo v dnevnih izmenah, brez dela na višini.

10. Takšno mnenje je povsem skladno z medicinsko dokumentacijo in tudi z izvidi osebnega pregleda, opravljenega s strani specialistov oziroma članov Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Z zaslišanjem specialistov pa je sodišče prve stopnje zaradi pripomb, ki jih je posredoval tožnik, odpravilo kakršnekoli dvome v objektivno podano mnenje. Tako tožnik neutemeljeno očita, da mnenje specialistke psihiatrinje vzbuja dvom v pristranskost in objektivnost. Tudi ne drži, da je izvedenski organ gradil mnenje na zaključkih, da tožnik na carini dela na prilagojenem delovnem mestu. Iz mnenja namreč jasno izhaja, da je izvedenski organ tožnikovo delazmožnost ocenjeval za delo carinika pod splošnimi pogoji, ne pa delo carinika z omejitvami in sicer brez stika s strankami, brez dela na ploščadi, izključno pisarniško delo, kjer preverja ter ureja dokumentacijo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je ocena tožnikove delovne zmožnosti podprta s prepričljivimi argumenti in je pravilno ugotovljeno, da je tožnik glede na ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju še vedno zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, samo v dnevnih izmenah (prva izmena), brez dela na višini in brez zahtev po vožnjah na oddaljenejša delovišča. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je tudi prepričljivo ocenila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da tudi časovna razbremenitev ni potrebna. Nobeden od specialistov pri tožniku ni ugotovil takšnega zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo oziroma zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno. Ker je izvedenski organ ocenil, da je pri tožniku podana invalidnost, to pomeni, da pri njem sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z nadaljnjim zdravljenjem in da gre za takšno dokončno stanje, ki narekuje ugotovitev III. kategorije invalidnosti.

11. Ker sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, niti potrebe po časovni omejitvi pri delu, je utemeljeno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanje ZDSS-1) tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo oziroma v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, zavrnilo. Ker pa je ugotovilo potrebo po dodatni omejitvi, je pravilno odpravilo drugi odstavek odločbe toženca z dne 26. 10. 2016 in tožnika skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal delo samo v dnevnih izmenah (prva izmena), brez dela na višini in brez zahtev po vožnjah na oddaljenejša delovišča s polnim delovnim časom od 18. 4. 2016 dalje.

12. Pravilno je tožencu skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo tudi, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v skupni višini 460,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev. Pri odmeri stroškov postopka je sodišče upoštevalo določbo 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT) in tožniku poleg ostalih stroškov priznalo tudi potne stroške za prihod na narok. Stroškov za prihod na pregled k izvedenskemu organu v B. pa ni priznalo, saj kot jasno izhaja iz predloženega stroškovnika, teh stroškov tožnik ni priglasil. 13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in hkrati v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.