Jedro

Tudi listina, ki je zastavljena v obliki dopisa, je lahko podlaga za prenehanje delovnega razmerja po sporazumu, če je posledica doseženega sporazuma med strankama o prenehanju delovnega razmerja, in podpisana od obeh strank.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo ugodilo zahtevku tožnika in kot nezakonito razveljavilo odpoved delovnega razmerja, ki ga je 19.3.1991 tožniku dala toženka, in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zato je toženki naložilo, da tožniku prizna delovno razmerje za čas od 1.2.1992 do 30.9.1993 in mu za ta čas plača ustrezne prispevke in prikrajšanje pri plači. Sodišče je ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje na nobeden od načinov določen v 100. členu Zakona o delovnih razmerjih, saj ni bilo pisne izjave tožnika, da ne želi več delati in tudi zakonite odpovedi ne.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da listine z dne 14.3.1991 ni mogoče šteti za pismeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, pa tudi ne za odpoved delovnega razmerja in odpust delavca. Tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo, zato je odločitev sodišča prve stopnje zakonita.

Toženka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožnik ni zahteval varstva pravic in da zato niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Do sporazuma o prenehanju delovnega razmerja je prišlo na predlog tožnika. Postopek je bil res nespretno izveden, vendar si je tožnik na ta način želel zagotoviti pravice od zavoda za zaposlovanje.

Revidentka je v dokaz svojih navedb predlagala zaslišanje prič, ki so bile navzoče ob dogovoru, katerega posledica je zapis z dne 14.3.1991. Revizija tudi graja stališče drugostopnega sodišča, da se bo v posebni pravdi, ki jo bo moral sprožiti tožnik, ker je toženki le pavšalno naloženo plačilo plače, ugotavljalo ali je tožnik v tem času kje delal in si tako nadoknadil plačo s sprotnimi zaslužki. Tak zaključek je protispisen, ker je toženka po prvostopni sodbi dolžna tožniku plačati plačo s prispevki za celotno obdobje, in tožnik za to že ima izvršilni naslov. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne v celoti.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo pri presoji listine z dne 14.3.1991, ko sodišče brez ugotovitve, kako je do te listine prišlo, zaključi, da je ni mogoče šteti za pismeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Tudi ta listina je lahko podlaga za prenehanje delovnega razmerja po sporazumu, če je posledica doseženega sporazuma med pravdnima strankama o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ker sta nižji sodišči sklepali drugače, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tudi ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, in je revizijsko sodišče moralo obe sodbi razveljaviti, saj je v dokaznem postopku bil zaslišan samo tožnik, ne pa tudi toženka in priče, ki jih je toženka predlagala, in ki bi naj bile navzoče pri nastajanju sporne listine z dne 14.3.1991. V novem postopku bo treba ugotoviti, kako je prišlo do izdaje sporne listine z dne 14.3.1991 in zakaj tožnik po 14.3.1991 ni prihajal na delo k toženki, kot se lahko zaključuje iz podatkov v spisu, niti ni zahteval varstva svojih pravic, če je menil, da so mu bile kršene.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi določb 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).