Jedro

Imetnik konsignacijskega skladišča je po 218. čl. carinskega zakona carinski zavezanec za plačilo carine, če uporabnik blaga ne izpolni pogojev iz 1. odstavka 50. člena carinskega zakona (CZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice, po kateri je tožeča stranka dolžna plačati carino in druge uvozne davščine v skupni višini 246.777,00 SIT za blago, ki je bilo uvoženo za uporabnika z uporabo 50. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 20/89 in 21/90). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da so bile po uvozni carinski deklaraciji za končno carinjenje konsignacijskega blaga št. 33 z dne 19.2.1990 ocarinjene surovine in repromaterial brez plačila carine in posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve po znižani stopnji, ker je bila ob carinjenju priložena izjava uporabnika, da bodo uvožene surovine v celoti uporabljene v proizvodnji blaga za izvoz, ki bo izvoženo najkasneje v enem letu. Ker prevzeta obveznost ni bila izvršena v predpisanem roku, kar je razvidno iz evidence, vodene po 5. odstavku 50. člena carinskega zakona, tožeča stranka pa ni dostavila kakšnih nasprotnih dokazov, je treba za uvoženo blago plačati carino po predpisih, ki so veljali na dan, ko je potekel rok za izvoz. Ugovor tožeče stranke, da ni carinska zavezanka po navedeni deklaraciji, ampak je to ..., zavrača in navaja, da je tožeča stranka kot imetnik konsignacijskega skladišča carinski zavezanec za blago, prodano s konsignacijskega skladišča (218. člen carinskega zakona). V tožbi tožeča stranka navaja, da je po UCD Carinske izpostave ... za končno carinjenje konsignacijskega blaga št. 33 z dne 19.2.1990 ocarinila za kupca in uporabnika blaga razno blago iz tarifinih številk 3209.90, 3208.90, 3906.90, 3909.50, 3809.999, 3815.90, 3814.00 in 3204.19. Ker je bil uvoz blaga izvršen po 50. členu carinskega zakona na zahtevo kupca blaga, ki je tudi dal izjavo, da bo blago v celoti uporabil v proizvodnji blaga za izvoz in da bo vrednost izvoženega blaga za 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga, je ta uporabnik v obvezi, da izvozi blago, ne pa carinski zavezanec. Tudi evidenca o izvrševanju obveznosti izvoza se vodi po uporabnikih, ne po uvoznikih. Meni tudi, da bi morala tožena stranka upoštevati, da je pred dnem odločanja prišlo do razpada Jugoslavije, zaradi česar tožeča stranka nima nobene možnosti vplivati na kupca in uporabnika blaga, da izvrši prevzeto obveznost izvoza. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na določbi 24. in 218. člena carinskega zakona, ki določata, kdo je carinski zavezanec. Navaja še, da je rok za izvoz blaga potekel pred razpadom Jugoslavije. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijskem skladišču in za blago, prodano iz konsignacijskega skladišča, je po določbi 1. odstavka 218. člena carinskega zakona imetnik konsignacijskega skladišča. Da gre v tem primeru za ocarinjenje blaga, ki je bilo prodano iz konsignacijskega skladišča, izhaja iz računa tožeče stranke z dne 12.2.1990, št. KS-03/90, priloženega uvozni carinski deklaraciji, pa tudi sicer to dejstvo ni sporno. Kot imetnik konsignacijskega skladišča je torej tožeča stranka carinski zavezanec; tak podatek vsebuje tudi uvozna carinska deklaracijo.

Če gre pri uvozu surovin in reprodukcijskega materiala za blago, za katero se ne plača carina pod pogojem iz 1. odstavka 50. člena CZ (da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino), pa tega pogoja uporabnik blaga ne izpolni, je to po 2. odstavku 50. člena carinskega zakona podlaga za nastanek carinske obveznosti carinskega zavezanca, toda razmerje med carinskim zavezancem in uporabnikom blaga ni stvar carinskega postopka in ne vpliva na odločitev o plačilu carine, ki jo carinarnica obračuna in zaračuna carinskemu zavezancu. Zato tožeča stranka ne more uspeti v upravnem sporu z ugovori, da je obvezo izvoza blaga prevzel uporabnik, da se uradna evidenca o izpolnjevanju te obveznosti vodi po uporabnikih in da nima dejanske možnosti vplivati na uporabnika, da bi izpolnil prevzeto obveznost, osamosvojitev Republike Slovenije pa tudi ne vpliva na prej nastalo carinsko obveznost. Ta je za tožečo stranko nastala s potekom roka, v katerem bi moralo biti blago izvoženo v tujino, pa ni bilo (2. odstavek 50. člena carinskega zakona).

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).