Jedro

Meritve emisij snovi v zrak pri taljenju aluminija, opravljene v letu 1991 v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, je stranka dolžna ponovno opraviti, ker je Zakon o varstvu okolja predpisal nove standarde kakovosti okolja (mejne emisijske vrednosti), in te meritve leta 1991 niso bile opravljene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper ukrepa inšpekcije za okolje, s katerima je pod tč. 2. in 3. tožniku naložila, da mora pri pooblaščeni instituciji izvesti meritve emisij snovi v zrak iz vseh odvodnikov iz tovarne in mora meritve in strokovno oceno dostaviti inšpekciji do 31.8.1995 in da mora pri pooblaščeni inštituciji izvesti meritve emisij snovi v zrak iz kurilne naprave ter meritve in strokovno oceno dostaviti inšpekciji do 30.11.1995. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je iz spisov razvidno, da je inšpektor za okolje in prostor pri izvajanju inšpekcijskega pregleda ugotovil, da nastaja emisija snovi v zrak pri taljenju aluminija in iz kotlovnice s pečjo na trda goriva in da tožnik nima opravljenih meritev emisij, kot to določata Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja in Uredba o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav. Meritve emisij so bile sicer opravljene v letu 1991, v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, ki pa je z uveljavitvijo Zakona o varstvu okolja oz. prej navedenih uredb, ki imata zakonsko podlago v tem zakonu, prenehala veljati. Zakon o varstvu okolja je postavil nove temelje za varstvo okolja, med drugim tudi predpisovanje novih standardov kakovosti okolja (mejne emisijske vrednosti), upoštevanih v navedenih uredbah. Zato ne drži tožnikova navedba, da ponovne meritve niso potrebne, ker se stanje od leta 1991 ni v ničemer spremenilo. Glede na tožnikovo navedbo, da naložene meritve niso potrebne, ker bo kurilno napravo iz 3. tč. izreka opustil, pa tožena stranka pojasnjuje, da se obveznost in rok nanašata na obstoječo kurilno napravo. V kolikor bo ta v postavljenem roku opuščena, zanjo ne bo potrebno predložiti zahtevanih meritev.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Trdi, da se stanje zaradi novih predpisov ni v ničemer spremenilo, saj tožnik še vedno kuri v enakih pečeh in na enak način kot ob meritvah leta 1991. Emisija snovi v zrak je zato enaka kot je bilo ugotovljena leta 1991. Če pa se je od tedaj spremenila zakonodaja oz. so se poostrili kriteriji glede emisij snovi v zrak, pa zato še ni potrebno opravljati ponovnih meritev, saj je meritve iz leta 1991 možno primerjati z novimi, strožjimi oz. drugačnimi kriteriji glede emisij v zrak. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi tožnikovi trditvi, da se stanje (emisija snovi v zrak) zaradi novih predpisov ni v ničemer spremenilo, saj tožnik še vedno kuri v enakih pečeh in na enak način kot ob meritvah leta 1991. Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da je Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93) postavil nove temelje za varstvo okolja, med drugim tudi s tem, da je predpisal nove standarde kakovosti okolja, ki jih natančneje urejata Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja in Uredba o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav, obe objavljeni v Ur. l. RS, št. 73/94. Zato tožnikova navedba, da je meritve iz leta 1991 možno primerjati z novimi, strožjimi oziroma drugačnimi kriteriji glede emisij v zrak, ne drži. Tožena stranka ima prav, ko navaja (to potrjujejo tudi podatki spisov), da leta 1991 niso bile opravljene meritve izpuščanja oziroma oddajanja snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, katerih mejne vrednosti določajo določbe 3., 4., 5., 6. in 7. čl. ter 4. točka 19. člena Uredbe o emisijah snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ki jih je na podlagi inšpekcijskega ukrepa dolžan opraviti tožnik. V skladu z navedenim sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve tožene stranke.

Ker je tožba pravno neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).