Jedro

Smisel posebnega pogoja v pogojni obsodbi je v obsojenčevi dodatni aktivnosti, s katero naj bo, s kaznivim dejanjem povzročeno protipravno stanje, odpravljeno. Pomembno je torej, kaj in koliko je obsojenec za izpolnitev obveznosti storil in ne, ali vsaj manj, kdo dejansko je upravičen do izpolnitve oziroma, komu konkretno je bila obveznost izpolnjena.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca obsojenega L. Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II Kr 72886/2010 z dne 24. 11. 2016 po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu L.Z. izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 72886/2010 z dne 6. 2. 2013 ter obsojenemu izreklo s pogojno obsodbo določeno kazen deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bil obsojeni oproščen vrnitve stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe in plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev pooblaščenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno obrazložitvijo, po kateri bi moral obsojeni posebni pogoj izpolniti oškodovanemu R.P. in ne V.M., ki je dolg od oškodovanca odkupila, in ki potemtakem tudi postopka za preklic pogojne obsodbe ne bi smela predlagati. Res je sicer, da bi obsojeni moral po navedeni pravnomočni sodbi posebni pogoj izpolniti z vrnitvijo 20.000,00 EUR oškodovanemu R.P., kar pa še ne pomeni, da je s spremembo na upnikovi strani, obsojenčeva obveznost iz te sodbe ugasnila, oziroma da je s tem zgornji pogoj samodejno zapadel. 5. Smisel posebnega pogoja v pogojni obsodbi je v obsojenčevi dodatni aktivnosti, s katero naj bo, s kaznivim dejanjem povzročeno protipravno stanje, odpravljeno. Pomembno je torej, kaj in koliko je obsojenec za izpolnitev obveznosti storil in ne, ali vsaj manj, kdo dejansko je upravičen do izpolnitve oziroma, komu konkretno je bila obveznost izpolnjena. Od tod potem možnost sodišča, da po prvem odstavku 506. člena ZKP izvede postopek za preklic pogojne obsodbe celo mimo oškodovančevega predloga (po uradni dolžnosti), kar nenazadnje v pritožbeni obrazložitvi priznava sam pritožnik, pa tako tudi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana.

6. Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To ne gre, ker mora biti najprej dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da bi bilo nato pravo pravilno ali napačno uporabljeno. Vse drugo pomeni združevanje pritožbenih razlogov, ki zaradi razlike v vrsti pritožbenega predmeta ni upravičeno.

7. V ostalem se pritožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ker ni bilo upoštevano, da je obsojeni s prihodki od priložnostnih del pomagal zadolženim staršema in oboleli partnerki, ter da je terjatev začel poravnavati, čeprav se ni strinjal z izrečenimi obrestmi.

8. S povzetim pritožnik ponavlja obsojenčevo izjavo z naroka dne 27. 10. 2016, ki jo sodišče prve stopnje ni prezrlo, in ki jo je, skupaj z drugimi dokazi, pravilno ocenilo. Pri tem je utemeljeno izhajalo iz dolžine obdobja, v katerem bi moral obsojeni posebni pogoj izpolniti, nakar je pravilno upoštevalo neuspešnost izvršbe, ki jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče povezati z okoliščino, da je obsojeni iz vzpostavljenega sistema, namenjenega zaposlovanju, dejansko izstopil. Če k ugotovljenemu dodamo, da obsojeni v zgornji izjavi niti v deležih ni opredelil sredstev, s katerimi je prispeval k manjši zadolženosti staršev, kot ni konkretiziral lastnega prispevka pri partnerkinem zdravljenju, se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da obsojenčeva, po obsegu minimalna izpolnitev obveznosti ne potrjuje zatrjevane onemogočenosti z objektivnimi okoliščinami, ampak kaže na odklonilen odnos do posebnega pogoja iz pogojne obsodbe, ki bi ga bilo mogoče ob iskrenih prizadevanjih, vsaj v večjem obsegu izpolniti.

9. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi pooblaščenca obsojenega L.Z. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obsojenega plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).