Jedro

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 19. 4. 2021 toženki naložilo, da je dolžna tožnika od 1. 5. 2014 do 20. 12. 2017 in od 1. 2. 2021 do 31. 5. 2019 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri A. in z A. skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika (I. točka izreka). Nadalje ji je naložilo, da je dolžna tožniku za navedena obdobja na njegov račun pri A. vplačati mesečne prispevke za poklicno zavarovanje v višinah, ki izhajajo iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Za čas od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2014 in od 20. 12. 2017 do 31. 1. 2018 je zavrnilo zahtevek za prijavo tožnika v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev v nov pokojninski načrt, ter vplačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na račun tožnika pri A. v mesečnih višinah, ki izhajajo iz III. točke izreka. Toženki je naložilo, da tožniku povrne prisojene stroške postopka (IV. točka izreka). To sodbo je s sklepom z dne 4. 11. 2021 popravilo tako, da je v I. točki izreka v drugi vrstici datum 1. 2. 2021 nadomestilo z datumom 1. 2. 2018, v III. točki izreka v prvi vrstici pa datum 1. 1. 2013 z datumom 1. 1. 2012, ter izdalo popravljen prepis sodbe.

2. Toženka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe z dne 19. 4. 2021 v I. in II. točki izreka in zoper stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da je nerazumljiv in v nasprotju s samim seboj izrek v II. in III. točki glede meseca decembra 2017. Navaja, da je nepravilen, nejasen in pomanjkljiv zaključek sodišča, da je tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Pogodba o poklicnem zavarovanju se ne sklepa za vsakega delavca posebej, ampak delodajalec s pogodbo pristopi k Pokojninskemu načrtu, ki ga izvaja B., čigar upravljavec je A.. Čeprav je bila pogodba s A. že sklenjena, je sodišče toženki naložilo, naj s A. sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje. Zaradi tega je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in z listinami v spisu. Naložena prijava v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri A. je v nasprotju s trditvami pravdnih strank in listinami v spisu. Iz informativnega potrdila vključenosti v poklicno zavarovanje za tožnika z dne 7. 6. 2019 izhaja, da je že vključen v B.. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe, da je toženka za tožnika že plačevala prispevke. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je bilo urejeno kot pogodbeno razmerje med A. in delodajalcem, pravna podlaga za plačilo prispevkov je tako pogodbena (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U‑I 248/10). Sodišče je zaradi nedelovanja sistema v praksi tožniku podelilo aktivno legitimacijo in se pri tem napačno sklicevalo na 23. člen Ustave RS. V pogodbenem razmerju sta delodajalec in A., zato je ta aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za plačilo prispevkov zoper delodajalca. Do tega ugovora se sodišče ni opredelilo. Delodajalec lahko v tovrstnem sporu dokazuje, da voznik avtobusa zakonskih pogojev za poklicno zavarovanje ne izpolnjuje. Vozniki avtobusov niso ves delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom, ampak le, ko dejansko vozijo. ZPIZ je upošteval pogoj prevoženih kilometrov pri voznikih avtobusov. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca prometne stroke za ugotavljanje, ali je delovno mesto voznika avtobusa še takšno delovno mesto, na katerem se opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela. Pogoji dela so se namreč bistveno spremenili, zdravstvena tveganja niso več podana, zato je predlagala izvedbo določenih dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja 80 % delovnega časa bi se moral upoštevati le čas vožnje. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Toženka je v enakem obsegu vložila pritožbo tudi zoper popravljeni prepis sodbe. V njej vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v prvi pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik je bil pri toženki (in njenih pravnih prednikih) najmanj od leta 2008 dalje zaposlen kot voznik avtobusa. Toženka mu je pravico do poklicnega zavarovanja priznavala in zanj plačevala prispevke pri A. do 31. 12. 2011, ko je s tem prenehala. Zato je nadaljnje obdobje (do 31. 5. 2019) predmet tega spora.

8. Razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika je dovolj jasno, da ne gre za kršitev neobrazloženosti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložilo je, da je potrebno tožniku zagotoviti sodno varstvo (zato se je sklicevalo na 23. člen Ustave RS), ker mu toženka prispevkov za poklicno zavarovanje ne plačuje, A. in C. pa sta pasivna. S tem je smiselno zavrnilo ugovor toženke, da bi morala biti aktivno legitimirana A.. Tudi iz dosedanje sodne prakse v tovrstnih delovnih sporih ne izhaja, da bi bila legitimacija delavca vprašljiva, kot tudi ne pasivna legitimacija delodajalca - zavezanca za vključitev v poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje.

9. Odločitev, da je toženka dolžna z A. skleniti pogodbo o poklicnem zavarovanju, ni protispisna in tudi ne v nasprotju z ugotovitvijo sodišča o (predhodno) sklenjeni pogodbi. Enako velja za očitek toženke, da je naložitev prijave v poklicno zavarovanje v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je toženka za tožnika že plačevala prispevke, nato pa 1. 1. 2012 s tem prenehala. Gre bolj za vprašanje pravilnega oblikovanja zahtevkov v tovrstnih sporih, katerih bistvo je doseči ponovno plačevanje prispevkov, četudi se zahtevek glasi tudi na sklenitev pogodbe ter na prijavo v poklicno zavarovanje, glede česar toženka neutemeljeno predlaga zavrnitev.

10. Sodišče prve stopnje je (sklicujoč se tudi na stališča iz judikata VIII Ips 30/2019, ki daje odgovore na bistvena vprašanja v tem istovrstnem sporu) upoštevalo, da je v vtoževanem obdobju poklicno zavarovanje urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji), ki v prvem odstavku 201. člena določa, da minister, pristojen za delo, imenuje komisijo, pristojno za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter način in financiranje dela navedene komisije. Tako tudi še ni bil izdan akt o prenehanju dela Komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upoštevati stanje pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/06 in nasl.). Pomemben je Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

11. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana1. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

12. Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nerazumljivosti in nasprotju tistih delov II. in III. točke izreka sodbe, v katerih je odločeno o vplačilu prispevka za december 2017. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik od 20. do 31. 12. 2017 odsoten z dela zaradi bolniškega staleža (glede na prilogo k sodbi je šlo za odsotnost v breme zdravstvenega zavarovanja), je toženki v II. točki izreka utemeljeno naložilo, da mu za ta mesec vplača prispevek za poklicno zavarovanje le v višini 2/3 vtoževanega, torej 57,37 EUR, medtem ko je zaradi mirovanja poklicnega zavarovanja od 20. do 31. 12. 2017 (200. člen ZPIZ-2) v III. točki izreka pravilno zavrnilo preostali vtoževani del zneska v višini 28,69 EUR. Sklicevanje na drugačno odločitev v XX Pd 117/2019, ni utemeljeno, saj je bil v citirani zadevi za čas od januarja do maja 2019, ki ga izpostavlja pritožba, tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov, ne zaradi mirovanja pravice.

14. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka, in sicer toženka zato, ker s pritožbama ni uspela, tožnik pa, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za postopek (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 ZPIZ-2 v 201.a členu predvideva še posebno komisijo (ki jo prav tako omenja sodišče prve stopnje - v zvezi z ugotovitvijo, da tudi ta komisija ne deluje), ki je pristojna za ugotavljanje, ali pri zavezancu (torej konkretnemu delodajalcu - za razliko od zgornje komisije, ki na splošno določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje) obstajajo delovna mesta, ki so posebno težka, zdravju škodljiva in za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, pa tudi, ali delovna mesta zaradi spremenjenih pogojev dela ne ustrezajo več pogojem iz sklepa komisije iz 201. člena ZPIZ-1.