Jedro

Kadar gre za zmanjšanje pravic, ki je ustavno dopustno, načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se takšno zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem. Za izdajo odločbe z učinkom za nazaj ni podlage v zakonu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 423/97-9 z dne 22.6.1999 se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odpravi odločba Ministrstva ... z dne 27.2.1997.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 50/97 in 65/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.1997. Tožena stranka je z odločbo, izdano v revizijskem postopku na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (Ur. l. RS št. 63/95, 19/97 in 75/97, nadalje ZVojI) odpravila odločbo Upravne enote M., s katero je ta odločala po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 123. člena ZVojI. Prvostopni upravni organ je z odločbo z dne 17.7.1996 odločil, da tožnica od 1.1.1996 dalje nima več pravice do ortopedskega dodatka I. stopnje, ampak je upravičena do dodatka za posebno invalidnost v višini 25% odmerne osnove. Z drugostopenjsko odločbo je tožena stranka odločila, da tožnici od 1.1.1996 dalje ne gre pravica do dodatka za posebno invalidnost. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožena stranki na podlagi 119. in 1. odstavka 123. člena ZVojI odločila o prevedbi pravic, ki so jih imeli upravičenci po prejšnjih predpisih. Iz izvida zdravniške komisije druge stopnje izhaja, da gre pri tožnici za poslabšanje bolezni oči, ki jo je imela že od tretjega leta starosti dalje. Kot to izhaja iz podatkov v upravnem spisu in tožničinih navedb, se ji je v izseljeništvu stanje le poslabšalo in vid je popolnoma izgubila med letoma 1957 in 1962. Po določbi 21. člena ZVojI je vojni invalid, ki mu je vojna invalidnost priznana na podlagi amputacije okončin ali hude okvare njihove funkcije ali pa popolne izgube vida na obeh očesih kot neposredne posledice dobljene poškodbe ali bolezni, upravičen do dodatka za posebno invalidnost, ki znaša - v odvisnosti od teže, vrste in vzroka okvare - 6%, 12%, 19% ali 25% odmerne osnove oziroma 35% odmerne osnove, če je podana kombinacija najtežjih okvar zdravja. Popolna izguba vida pri tožnici ni bila neposredna posledica poškodbe ali bolezni, nastale v času internacije, zato tožnica ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost. Ker novi zakon pravice do ortopedskega dodatka ne določa, tožnica pa po tem zakonu ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dodatka za posebno invalidnost, je odločitev tožene stranke, da ji ta pravica ne gre od 1.1.1996 dalje, pravilna.

Tožnica vlaga pritožbo, v kateri navaja, da se s sodbo ne strinja. Čeprav ni šlo za obnovo postopka, je tožena stranka izvajala nove dokaze. Upravno sodišče tudi ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 17.1.1997, ki med drugim pravi, da se pridobljenih pravic ne sme jemati. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 123. člena ZVojI med drugim določa, da o pravici in višini dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tožena stranka v zakonu ni imela podlage za izdajo odločbe s povratnim učinkom od 1.1.1996 dalje. Določba 123. člena ZVojI, ki daje podlago za spremembo dosedanjih prejemkov, namreč ne določa, da se zožijo oziroma ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu. Zato, po presoji pritožbenega sodišča, ne upravni organ prve stopnje ne tožena stranka, v določbi 123. člena in drugih določbah ZVojI, nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj. Takšno je bilo tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ko je ocenjevalo ustavnost nekaterih določb ZVojI (odločba U-I-86/96 z dne 12.12.1996).

Ker je bilo potrebno že zaradi navedenega pritožbi ugoditi, pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 2. odstavka 77. člena ZUS).