Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni ocenilo vseh dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, in ki bi jih bilo treba oceniti, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se je tožnica ob podpisu sporazuma zavedala posledic podpisa sporazuma ter ali je imela v trenutku podpisa sporazuma v oblasti svoje ravnanje. Po določilih 2. odstavka 28. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR), mora biti izjava volje osebe, ki prevzema obveznost v pogodbenem razmerju "svobodna in resna". Pomembna dejstva v zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem psihiatra. Da bi sodišče druge stopnje lahko opravilo presojo odločilnega dejstva v tej zadevi, to je, ali je tožnica imela ob podpisu sporazuma v oblasti svoje ravnanje, bi moralo sodišče druge stopnje oceniti tudi druge okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje ter zavzeti stališče o tem, ali je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje izveden v zadostnem obsegu, tako da ugotovljena dejstva omogočajo pravilno uporabo materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Stroški revizije so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožnici naj bi pri toženki prenehalo delovno razmerje na temelju pisnega sporazuma po določilih 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Tožnica je izpodbijala pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja z navedbo, da je bil njen podpis izsiljen in da z njim ni izrazila prave volje, saj naj bi ji organi toženke grozili. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je zahtevala razveljavitev sklepov organov toženke o prenehanju delovnega razmerja, ugodilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Tožnica z revizijo pravočasno izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke, kateri naj tudi naloži dolžnost povrnitve stroškov tožeči stranki, ki jih je ta imela v pritožbenem in revizijskem postopku, z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do dneva plačila. Podrejeno predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišč prve in druge stopnje, ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče odločilo mimo predloga tožene stranke, ki je v pritožbi predlagala le razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, ne pa spremembe sodbe. Sodba sodišča druge stopnje je nezakonita tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnica podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ker se je prestrašila resnih groženj vodstva organizacije. Vodstvo je tožnici grozilo s prijavo pri Upravi za notranje zadeve, s kazenskim postopkom ter objavo v časopisu in na oglasni deski. Tožnici so v zaprtem prostoru grozili več kot dve uri, zato naj bi se pri njej pojavil utemeljen strah. Napačna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni dvoma v prištevnost tožnice v času podpisa sporazuma, to pa je v nasprotju z ugotovitvami psihiatra.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ker je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav je tožena stranka v pritožbi predlagala le razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje temu sodišču, ker pritožbeni predlog ne sodi v zakoniti minimum sestavin pritožbe.

Pri preizkusu odločitve sodišča prve stopnje z vidika pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ocenilo pomen večine dejstev, ugotovljenih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ko je odločalo o uporabi materialnega prava, pa sodišče svoje odločitve ni oprlo na vsa odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Dejstva, ki so bila ugotovljena pred sodiščem prve stopnje in katera je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, zadostujejo za pravni sklep, da v konkretnem primeru zoper tožnico ni bila uporabljena nedopustna grožnja, zaradi katere bi bilo mogoče šteti, da je bila tožnica psihično prisiljena podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Hkrati pa revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni ocenilo vseh dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, in ki bi jih bilo treba oceniti, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se je tožnica ob podpisu sporazuma zavedala posledic podpisa sporazuma ter ali je imela v trenutku podpisa sporazuma v oblasti svoje ravnanje. Po določilih 2. odstavka 28. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR), mora biti izjava volje osebe, ki prevzema obveznost v pogodbenem razmerju "svobodna in resna". Pomembna dejstva v zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem psihiatra. Da bi sodišče druge stopnje lahko opravilo presojo odločilnega dejstva v tej zadevi, to je, ali je tožnica imela ob podpisu sporazuma v oblasti svoje ravnanje, bi moralo sodišče druge stopnje oceniti tudi druge okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje ter zavzeti stališče o tem, ali je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje izveden v zadostnem obsegu, tako da ugotovljena dejstva omogočajo pravilno uporabo materialnega prava. Gre za ugotavljanje, kakšno je bilo ravnanje vodilnih oseb tožene stranke z revidentko v času pred podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ter za ugotavljanje, kakšne učinke je imelo ravnanje teh oseb na revidentko z vidika vplivanja na njeno pravo voljo. V primeru, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je treba dopolniti dejansko stanje v dopolnjenem dokaznem postopku, bi bilo treba s tem namenom vrniti zadevo sodišču prve stopnje ali pa na podlagi 2. odstavka 362. člena ZPP/77 pred sodiščem druge stopnje opraviti glavno obravnavo.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ne da bi zaradi ugotavljanja dejstev izvedlo glavno obravnavo, zato je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno sojenje.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).