Jedro

Pri subjektivni nevarnosti mora ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja s premoženjem. Dejstvo, da toženka ni prostovoljno plačala tožničine terjatve, ne pomeni "razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena". Tudi odklonitev sodelovanja pri primopredaji ni takšno ravnanje, ki bi bilo podlaga subjektivne nevarnosti uveljavitve tožničine denarne terjatve, saj je posledica takšne odklonitve, da lahko zapisnik o sprejemu in izročitvi del sestavi sama tožnica brez toženke, skladno s Posebnimi gradbenimi uzancami. Enako velja za odklonitev predložitve seznama neplačnikov, stanja zbranih sredstev, seznama etažnih lastnikov in njihovo porazdelitev obveznosti. Ta ravnanja namreč niso usmerjena v zmanjševanje toženkinega premoženja oziroma ogrožanje uspešnosti morebitne izvršbe, niti niso očitana toženki (etažni lastniki), ampak upravniku v zvezi z njegovimi obveznostmi po 68. in 71. členu SZ-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene denarne terjatve, s katero bi sodišče toženki pod grožnjo denarne kazni prepovedalo razpolaganje s sredstvi v rezervnem skladu objekta ... ter s sredstvi na posebnih računih, namenjenih upravljanju in vzdrževanju tega objekta.

2.Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo, iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne presoje dejstev in dokazov ter zmotne uporabe materialnega prava.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnica v tem postopku zahteva od toženke plačilo zneska 189.969,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica vložila še v enotnem postopku VII Pg 0000/2024, ki je tekel zoper toženko in upravnika B., d. d., in v katerem je bila s sklepom z dne 5. 9. 2024 etažnim lastnikom priznana sposobnost biti stranka, s pravnim učinkom v tej pravdi. Po razdružitvi postopka je sodišče prve stopnje v tem postopku sprva zavrglo tožbo zoper etažne lastnike, vendar je bila ta odločitev razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča I Cpg 516/2024 z dne 9. 1. 2025. V postopku ponovnega odločanja je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo zaradi neizkazane predpostavke nevarnosti.

5.Materialnopravna podlaga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Skladno s to določbo sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Ni pa upnik dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek). V konkretnem primeru glede na zahtevano prepoved razpolaganja z vsemi sredstvi rezervnega sklada in posebnih računov, ki so namenjeni upravljanju in vzdrževanju objekta, ne gre za neznatno škodo, kar pritožbeno ni izpodbijano. Sporno vprašanje v tem pritožbenem postopku je pravilnost osrednjega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, kot enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

6.Pri zavarovanju denarne terjatve mora biti izkazana t.i. subjektivna nevarnost, za razliko od zavarovanja nedenarne terjatve, kjer zadošča objektivna nevarnost. To pomeni, da mora biti nevarnost uveljavitve terjatve posledica dolžnikovega ravnanja, kot je odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni navedla dejstev, ki bi neposredno ali vsaj posredno kazala na toženkina konkretna ravnanja, katerih posledica bi bilo zmanjševanje njenega premoženja (premoženja rezervnega sklada) in s tem zmanjševanje možnosti za tožničin uspeh v morebitnem bodočem izvršilnem postopku. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazala obstoj neposrednih ravnanj toženke, katerih posledica je zmanjševanje možnosti za tožničin uspeh v tem postopku. Ni pa pojasnila, katera bi bila takšna toženkina ravnanja, katerih posledica bi bilo zmanjševanje njenega premoženja. Pri subjektivni nevarnosti mora namreč ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja s premoženjem.

7.Tožnica je v predlogu sicer navedla določena toženkina ravnanja, kot npr. da se že tri leta izmika plačilu ter sklenitvi primopredaje in končnemu obračunu, kar pa niso ravnanja, ki bi predstavljala temelj subjektivne nevarnosti, to je zmanjševanje dolžnikovega premoženja. Dejstvo, da toženka ni prostovoljno plačala tožničine terjatve, ne pomeni "razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena". Tudi odklonitev sodelovanja pri primopredaji ni takšno ravnanje, ki bi bilo podlaga subjektivne nevarnosti uveljavitve tožničine denarne terjatve, saj je posledica takšne odklonitve, da lahko zapisnik o sprejemu in izročitvi del sestavi sama tožnica brez toženke, skladno s Posebnimi gradbenimi uzancami, na kar se tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sama sklicuje. Enako velja za ostale očitke toženki, in sicer odklonitev predložitve seznama neplačnikov, stanja zbranih sredstev, seznama etažnih lastnikov in njihovo porazdelitev obveznosti. Navedena ravnanja, ki jih je zatrjevala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe, niso usmerjena v zmanjševanje toženkinega premoženja oziroma ogrožanje uspešnosti morebitne izvršbe, niti niso očitana toženki, ampak upravniku v zvezi z njegovimi obveznostmi po 68. in 71. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1). Ker torej ne gre za pravno odločilna dejstva v tem postopku zavarovanja zoper etažne lastnike, pravica tožnice do izjave ni bila kršena in izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o protislovnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa oziroma kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povsem jasno povzelo trditveno podlago tožnice, vendar pa ta trditvena podlaga ni takšna, da bi kazala na zmanjševanje premoženja toženke oziroma ravnanja toženke, ki bi ogrožala uspešnost morebitne izvršbe. Tega ne spremeni niti dejstvo, da se bo tožnica v primeru uspeha z denarnim zahtevkom lahko poplačala zgolj iz sredstev rezervnega sklada ali drugega posebnega računa, namenjenega zbiranju sredstev etažnih lastnikov za vzdrževanje in upravljanje stavbe. Tožnica ni zatrjevala takšnih ravnanj toženke, ki bi bila usmerjena v zmanjševanje njenega premoženja. Ne drži pa pritožbena navedba, da zato že vsakršno ravnanje toženke, ki ne sledi tožničinim zahtevkom (za primopredajo, za plačilo oziroma za posredovanje podatkov) predstavlja nevarnost, da bo izterjava njene denarne terjatve zoper toženko onemogočena oziroma bistveno otežena.

9.Pritožba sicer pravilno opozarja, da so po drugem odstavku 119. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov in da lahko etažni lastniki upravniku zaupajo v upravljanje še drug skupen denar, ki ga zbirajo z določenim namenom, v zvezi s katerim gre za skupno lastnino etažnih lastnikov, upravnik pa s temi sredstvi upravlja kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov in je vezan na njihova navodila. To potrjuje tudi sklep VSL I Cpg 541/2024 z dne 17. 12. 2024, izdan v postopku zavarovanja iste tožničine terjatve zoper upravnika B., d. d. V tem sklepu je pritožbeno sodišče poudarilo, da sredstva rezervnega sklada predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov in niso premoženje upravnika. Vendar pa zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je etažne lastnike stavbe v razmerju do sredstev rezervnega sklada mogoče šteti zgolj kot beneficiarja, ni vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa. Še vedno bi morala tožnica izkazati takšna ravnanja toženke, ki bi bila usmerjena v zmanjševanje njenega premoženja oziroma ogroženost morebitne bodoče izvršbe. To pa iz njenih trditev ne izhaja.

10.Pritožba pravilno opozarja tudi na pravno zmotne in za predmetni postopek nerelevantne navedbe sodišča prve stopnje glede zakonitega stvarnega bremena po 120. členu SPZ. Ta namreč ureja zavarovanje terjatev na posameznem delu v etažni lastnini zgolj v razmerju med etažnimi lastniki, saj stvarno breme obstoji le "v korist drugih etažnih lastnikov" ne pa v korist tretjih oseb. Vendar to na presojo predpostavke (subjektivne) nevarnosti, ki je pravilna, ne vpliva.

11.Glede na navedeno, uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

1Prim. sklep VSL II Cp 2193/2024 z dne 16. 1. 2025.

2Prim. sklep VSL I Cpg 265/2023 z dne 21. 6. 2023 in sklep VSL I Cpg 164/2024 z dne 23. 4. 2024.

3V. Rijavec, Komentar 118. člena SPZ, točka 4.2.3., str. 575 in 576.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/1, 270/2, 270/3 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 119, 119/2 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 68, 71