Jedro

ZST-1 je le za primere končanja postopka po volji strank določil, da znaša sodna taksa 1/3 sicer določene sodne takse. Le za primere končanja postopka po volji strank, ko sodišče na koncu postopka vseeno odloči oziroma sodeluje pri sklenitvi sodne poravnave, je zakonodajalec štel to sodelovanje oziroma voljo strank za tako pomembno, da je s tem omogočil vračilo plačane sodne takse. Za primer izdaje zamudne sodbe pa takega "odpustka" ni, enako ga ni za primer končanja postopka s sklepom o zavrženju tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožeče stranke z dne 27.8.2014 za vrnitev sodne takse.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno (1. odstavek 36. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti (1. odstavek 37. člena ZST-1).

6. Tožeča stranka se moti, ko navaja, da naj bi plačala sodno takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Pri tem meša tudi pojma sodno dejanje in pravdno dejanje. Pojem sodno dejanje je namreč širši od pojma pravdno dejanje. Med sodna dejanja spada tudi npr. vpis tožbe v sodni vpisnik, izdaja plačilnega naloga za sodno takso (kar je tudi pravdno dejanje), preveritev plačila sodne takse, stroški sodišča nastajajo tudi za vročanje sodnih pisanj in vlog strank po pošti ali na sodišču. 7. Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo, ki je bila vročena toženi stranki, nato je tožeča stranka še dvakrat spremenila tožbo, kar je bilo vročeno toženi stranki v odgovor, na ti vlogi pa je tudi odgovorila. To pa pomeni, da je v tem postopku sodišče prve stopnje opravilo priprave na glavno obravnavo, razen razpisa glavne obravnave (primerjaj 269. člen ZPP), pred razpisom glavne obravnave pa je ugotovilo, da se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, o čemer je tudi izdalo ustrezen sklep o prekinitvi postopka. Postopek se je končal z izdajo sklepa o zavrženju tožbe.

8. Navedeno pa pomeni, da ne drži trditev, da sodišče ničesar ni izvedlo; sodišče je izvedlo vsa ne le pravdna, pač pa tudi vsa sodna dejanja, ki jih je lahko izvedlo. Taksna obveznost nastane z vložitvijo tožbe (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Plača se enkratna taksa za postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, razen če ZST-1 ne določa drugače (1. odstavek 18. člena ZST-1). Navedeno pomeni, da se sodna taksa nanaša na celoten postopek na določeni stopnji sojenja, vključno z odločbo – pa naj je to (kakršenkoli) sklep ali sodba. ZST-1 je glede postopka pravdnega sodišča prve stopnje le za določene primere v tar. št. 1112 določil, da znaša sodna taksa 1/3 sicer določene sodne takse za ta postopek, in sicer gre za primer umika tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo oziroma pred izdajo odločbe, če se odloča brez obravnave, za primer končanja postopka s sodbo na podlagi odpovedi ali s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, in za primer končanja postopka s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe. Kot je pravilno razložilo že sodišče prve stopnje, gre v teh primerih za končanje postopka po volji strank. Le za te primere, ko sodišče na koncu postopka vseeno odloči oziroma sodeluje pri sklenitvi sodne poravnave, je zakonodajalec štel to sodelovanje oziroma voljo strank za tako pomembno, da je s tem omogočil vračilo plačane sodne takse. Za primer izdaje zamudne sodbe pa takega "odpustka" ni, enako ga ni za primer končanja postopka s sklepom o zavrženju tožbe.

9. Sodna taksa tudi ne predstavlja plačila za opravljeno delo sodišča. Če bi bilo tako, bi bila sodna taksa določena na podlagi izračuna vrednosti posameznih opravil, ki jih opravi sodišče in njegovi zaposleni, odvisna bi bila tudi od števila narokov za glavno obravnavo ter za to porabljenih ur in od števila izvedenih dokazov, vrednost spornega predmeta pa pri tem ne bi igrala vloge. Zakonodajalec pa sodno takso očitno šteje kot prispevek strank, ki se obrnejo na sodišče in s tem uporabljajo ta javno dostopni sistem. Nikakor pa to ni kazen za stranke, saj bi v primeru potrebe po več narokih zagotovo določil višjo taksno obveznost. Višje sodišče pri tem še pripominja, da se ne spušča v višino sodne takse, kot jo ZST-1 določa glede na vrednost spornega predmeta, saj tožeča stranka ni izpostavila morebitne nepravilnosti oziroma celo neustavnosti določitve višine sodne takse glede na 16. člen ZST-1. 10. V zadevi so bila opravljena vsa potrebna sodna dejanja, zato ne vzdrži argument, da bi bilo ustavno nedopustno zadržati plačano sodno takso. Pri tem višje sodišče ne more mimo dejstva, da je bil v stečajnem postopku, ki teče nad toženo stranko, sklep o preizkusu terjatev izdan že 6. 3. 2014, sodišče prve stopnje pa je šele 19. 5. 2014 izdalo sklep o zavrženju tožbe. To pa pomeni, da je imela tožeča stranka več kot dovolj časa, da bi lahko glede na to, da je bila njena prijavljena terjatev priznana, sama umaknila tožbo, s čimer bi pridobila tudi pravico do vračila 2/3 plačane sodne takse, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje ji je dalo skoraj dva meseca in pol časa, da sama umakne tožbo. Najmanj, kar je mogoče reči, je, da je s tem sama zakrivila, da ni prejela delnega vračila sodne takse. S svojim ravnanjem pa je tudi povzročila, da je moralo sodišče prve stopnje samo preverjati, ali je bila vtoževana terjatev priznana v stečajnem postopku, o svojih ugotovitvah pa je moralo izdati tudi sklep in ga podrobno obrazložiti.

11. Ob tem je treba še poudariti, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko priglasila tudi terjatev v višini plačanih sodnih taks, kar ji je bilo priznano. Zato je zdaj najmanj deplasirano, da trdi, da kaj takega ni pravično do stečajne mase in do drugih upnikov, ki bodo zaradi tega prejeli manjše plačilo. Če bi kaj takega resno mislila, te terjatve sploh ne bi priglasila in bi že takrat štela, da je tako ali tako upravičena do vračila "preplačane" sodne takse v pravdnem postopku, zaradi česar ji tak strošek dejansko sploh ni nastal. Ob tem pa glede na dejstvo, da sedaj zahteva vračilo sodne takse, glede te iste terjatve pa ima že tudi pravnomočen sklep, ki zajema ugotovitev, da ji obstaja ta terjatev do tožene stranke, ki bo poplačana iz stečajne mase tožene stranke (sklep o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic), dejansko zahteva dvakratno poplačilo istega dolga, kar je najmanj nenavadno.

12. V postopku so bila tako opravljena vsa potrebna sodna dejanja vključno z izdajo končne odločbe, zato na podlagi 1. odstavka 36. člena ZST-1 ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka sodno takso plačala za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Sodišče prve stopnje je tako to določilo ZST-1 pravilno uporabilo.

13. Pritožbena navedba, da bi bila z razlago, da v primeru, da sodišče določeno dejanje izvede po uradni dolžnosti, ne bi bilo dopustno vložiti predloga, naj sodišče to dejanje tudi izvede, tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva, je sicer pravilna. Razlaga, po kateri to ne bi bilo dopustno, zaradi česar bi bilo zgolj iz tega razloga dopustno zavreči predlog stranke, je preveč črkobralsko in formalistično. Pravdna stranka, ki meni, da je v postopku podana neka njena pravica, lahko vedno predlaga, naj o tem odloči to isto sodišče v tem postopku, tudi v primeru, ko meni, da bi že tako ali tako moralo odločiti po uradni dolžnosti. Gre pač za predlog stranke, o katerem sodišče mora odločiti vsebinsko.

14. V obravnavani zadevi je sodišče res zavrglo ta njen predlog, ker naj bi bil nedopusten. Vendar pa je pred tem v obrazložitvi tudi natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj do vračila sodne takse tožeča stranka ni upravičena. Te razloge je presodilo tudi višje sodišče in se z njimi strinja, kar je zgoraj obrazloženo. Tako v obravnavani zadevi tožeči stranki ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva. Glede na to, da je predlog tožeče stranke sicer dopusten, ne pa tudi utemeljen, bi sicer moralo sodišče prve stopnje njen predlog zavrniti in ne zavreči. Vendar pa napačna odločitev v tem primeru ne vpliva na pravice tožeče stranke, zato ni podlage, da bi višje sodišče spremenilo izrek sklepa sodišča prve stopnje in tožeča stranka za kaj takega tudi nima interesa.

15. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).