Jedro

Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. Takšna ureditev tožeči stranki omogoča, da vloži začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, kar pa ne pomeni, da ji ni potrebno izkazati zakonskih pogojev zanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je začasno odredbo predlagal v zavarovanje nedenarne terjatve (prim. 272. člen ZIZ), kot zmotno pa šteje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je začasna odredba predlagana (le) v zavarovanje terjatve na izročitev najemnih pogodb. Četudi je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje delno nepopolna (nenazadnje sodišče v točki 10. ugotavlja, da tožeča stranka začasno odredbo veže tudi na bodoči dajatveni zahtevek na plačilo neupravičeno pridobljenih najemnin), pa slednje za vprašanje pravilnosti odločitve ni bistvenega pomena.

6. Pritožnik navaja, da se je v predlogu za začasno odredbo pretežno osredotočil na pravno dejanje sklenitve notarskega zapisa ter še, da se predlagana začasna odredba predvsem nanaša na zavarovanje bodočih terjatev tožeče stranke do tožene na plačilo neupravičeno pridobljenih najemnin.

7. Pritožbene navedbe ne držijo. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 18.9.2015 navedla, da je njen zahtevek trenutno nedenarni ter še, da bo po zaključku tega spora uveljavljala tudi denarne zahtevke iz naslova neupravičeno pridobljenih najemnin. Več od tega v zvezi z morebitnim zahtevkom na povrnitev najemnin ni navedla. Predvsem bi morala navajati (in izkazati) okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo predlagano začasno odredbo glede na bodoči zahtevek, to pa je (poleg pravočasnosti; prim. tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP) tudi obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja (prim. 190. člen OZ). Obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja je namreč konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na tej pravni podlagi. Predvideno prikrajšanje ne utemeljuje zahtevka po navedenih zakonskih določbah, pač pa mora biti to že izkazano z dejanskim nastopom. Ničesar od navedenega tožeča stranka ni navajala ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi. Že iz tega razloga so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni osredotočilo na ugotavljanje predpostavk v zavarovanje bodoče denarne terjatve tožeče stranke na plačilo neupravičeno pridobljenih najemnin.

8. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). Takšna ureditev tožeči stranki omogoča, da vloži začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, kar pa ne pomeni, da ji ni potrebno izkazati zakonskih pogojev zanjo. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni imelo nobene podlage za zaključek, da pritožnik s predlagano začasno odredbo ne meri na zavarovanje predmetnega nedenarnega zahtevka, saj zgolj navedba, da bo tožeča stranka „zahtevala tudi denarne zahtevke iz naslova neupravičeno pridobljenih najemnin“, za presojo morebitnega bodočega denarnega zahtevka ne more zadostovati. Začasna odredba ima nedvoumen namen, to je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred razpolaganji stranke postopka, ki bi s tovrstnimi ravnanji otežila upnikovo izvršitev vtoževane terjatve. Namen začasne odredbe je odraz načel ekonomičnosti in učinkovitosti ter pravice do učinkovitega sodnega varstva, s ciljem ohranitve potencialne substance (premoženja) za poplačilo vtoževane terjatve. Ker navedeno nujno pomeni, da se presoja (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno, ni dvoma, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsaj na ravni verjetnosti in restriktivno.

9. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da tožnik ni izkazal zadostne trditvene in dokazne podlage, da bi bilo mogoče slediti njegovim navedbam. Na tožeči stranki je bilo trditveno breme glede dejstev, ki bi utemeljevala izpolnitev pogojev za začasno odredbo, bodisi v zavarovanje predmetnega tožbenega zahtevka, bodisi v zavarovanje bodočega. Začasni odredbi zato ni mogoče ugoditi, četudi bi se izkazala kot ustrezno sredstvo za sankcioniranje določenih zatrjevanih spornih ravnanj tožene stranke v preteklosti.

10. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ni bila podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, ki jih preverja višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.