Jedro

Temeljne procesne pravice niso zagotovljene le delavcem v postopku varstva pravic zoper disciplinske odločitve ali zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po enotni sodni praksi so (morajo biti) zagotovljene tudi direktorju v postopku njegove razrešitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) razveljavilo sklepe nadzornega sveta in direktorja tožene stranke, s katerimi je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja in razporejen na drugo delovno mesto, ugotovilo je datum prenehanja delovnega razmerja in odločilo o priznanju delovnega razmerja in priznanju vseh pravic, posebej tudi do razlike v plači do prenehanja delovnega razmerja. Sklep o razrešitvi je razveljavilo zaradi formalnih pomanjkljivosti. Razrešitev direktorja ni bila na dnevnem redu seje nadzornega sveta, kar je bil tudi eden od razlogov, zakaj je predstavnik delavcev v tem organu sejo zapustil še pred odločanjem o razrešitvi. Sklep o zavrženju ugovora zoper razrešitev je sprejel nepristojni organ. Tožnik tudi ni imel možnosti obrambe, saj mu ne na nadzornem svetu ne v ugovornem postopku ni bila dana možnost, da poda zagovor ali izjavo. Ker je bila razrešitev nezakonita, je odpadla pravna podlaga za razporeditve. Ne glede na ugovore zoper razrešitev in razporeditve, se je bil tožnik dolžan ravnati po dokončnem sklepu o razporeditvi. Ker na delo ni prihajal in torej ni hotel delati na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, je bila odločitev o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990) zakonita. Glede na datum prejema sklepa je sodišče odločilo le o datumu prenehanja delovnega razmerja in o zahtevku za plačilo plače do takrat. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišč v točkah 1., 3., 4. in 9. izreka prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje glede vabljenja in dnevnega reda za svoje razloge ni ponudilo pravne podlage oziroma je pojasnjena pravna podlaga neustrezna. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče potegniti zaključkov, kot sta jih naredili obe sodišči. Seja nadzornega sveta dne 9.5.2002 glede vabljenja ni odstopala od ustaljene prakse pri toženi stranki in rok ni nikjer določen. Odločitev v zadevi VIII Ips 247/2000 ni neposredno uporabljiva, ker gre za drugačen dejanski stan. Poleg tega v obravnavani zadevi ne gre za disciplinski postopek ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za odločitev o razrešitvi direktorja. Pri tem se tožnik sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 617/1999, po kateri delovno sodišče ne more s sodbo vrniti razrešenega direktorja na opravljanje poslovodne funkcije niti v primeru, ko ugotovi nezakonitost predčasne razrešitve. V obravnavani zadevi pa je sodišče (v točki 6 izreka prvostopne sodbe) odločilo o reintegraciji tožnika na staro delovno mesto. Iz določil ZGD tudi izhaja, da lahko lastniki razrešijo direktorja kadarkoli, če so nezadovoljni z njegovim delom.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar izrecno ne navede, za katere kršitve naj bi šlo. Iz njenih navedb pa niti smiselno ni mogoče ugotoviti, katere bi utegnila imeti v mislih. Zato v tem delu revizije ni bilo mogoče preizkušati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Kolikor tožena stranka smiselno oporeka dokazni oceni sodišč o vabljenju in poteku seje nadzornega sveta, gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve so bistvene naslednje dejanske ugotovitve nižjih sodišč: - član nadzornega sveta, ki je bil predstavnik delavcev, na sejo nadzornega sveta dne 9.5.2002 ni bil pravilno in pravočasno vabljen, zato pri odločanju o razrešitvi tožnika utemeljeno ni sodeloval, zaradi česar je bil sklep o tem nezakonit, - o ugovoru tožnika zoper sklep nadzornega sveta je odločal direktor, ki pa za to ni bil pristojen, - tožniku ni bila dana možnost obrambe: na sejo nadzornega sveta je bil sicer povabljen, vendar njegova razrešitev ni bila na dnevnem redu in možnost zagovora na seji nadzornega sveta sploh ni bila predvidena.

Sodišči sta se pri svoji utemeljitvi sklicevali tudi na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 247/2000 (z dne 25.9.2001), torej na sodno prakso v podobnih primerih. V navedeni zadevi res ni šlo za razrešitev direktorja, torej poslovodnega organa, temveč za razrešitev delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (podobno na primer tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 248/2004 z dne 22.3.2005). Bistveno pa je stališče, da tudi tem delavcem treba zagotoviti temeljne procesne pravice ter pošteno in enakopravno obravnavanje v postopku njihove razrešitve.

Vrhovno sodišče je enako odločalo tudi v primerih razrešitev direktorjev (poslovodnih organov oziroma uprav, tako na primer že sodba opr. št. VIII Ips 29/99 z dne 20.4.1999 ali sklep opr. št. VIII Ips 138/99 z dne 1.2.2000). Zato ne drži revizijska navedba, da so temeljne procesne pravice zagotovljene le delavcem v postopku varstva pravic zoper disciplinske odločitve ali zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po enotni sodni praksi so (morajo biti) zagotovljene tudi direktorju v postopku njegove razrešitve.

Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki je imela poslovodjo - direktorja (točka 5.1. Družbene pogodbe). Po določbi točke 5.4. Družbene pogodbe lahko Nadzorni svet družbe odpokliče direktorja "v skladu in pod pogoji, določenimi v zakonu". Po določbi 449. člena ZGD to lahko stori kadarkoli s tem, da bi bili v družbeni pogodbi lahko izrecno navedeni razrešitveni razlogi (po besedilu zakona, ki je že veljal v času razrešitve tožnika). Od vprašanja, ali so bili razlogi za razrešitev utemeljeni ali ne, je odvisna le odločitev o pravici tožnika do odpravnine na podlagi drugega odstavka 23. člena Pogodbe o zaposlitvi. Tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine je bil pravnomočno zavrnjen, tožnik pa revizije ni vložil. Neutemeljena je revizija tudi v delu, ko očita sodišču, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava priznalo tožniku reintegracijo. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi razrešitve z mesta direktorja, temveč zato, ker po razrešitvi ni hotel delati na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen z dokončnim sklepom (9. točka prvega odstavka 100. člena ZDR (1990)). Sodišči sta pravnomočno zavrnili reintegracijski zahtevek (točka 6 izreka prvostopne sodbe), odločili sta le o tem, kdaj je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje in o njegovih pravicah iz delovnega razmerja do takrat. To pa ni reintegracija, in tudi ne gre za vrnitev nazaj na opravljanje poslovodne funkcije. Povsem brezpredmetno je ob tem navajanje, kaj bi se zgodilo, če bi sodišče reintegracijskemu zahtevku ugodilo. Pri tem sklicevanje na domnevno drugačno odločitev v neki drugi sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki z obravnavano zadevo nima nobene zveze, ne utemeljuje niti zmotne uporabe materialnega prava niti odločanja v nasprotju z enotno sodno prakso.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).