Jedro

Pri presoji dodelitve BPP za zastopanje obdolženca v kazenskem postopku se obstoj negativnega pogoja iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva, za katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, ni očitno nerazumna, ugotavlja, kot izhaja iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, na podlagi ocene, ali prošnja prosilca ni v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ko gre za kazenski postopek, se namreč razlaga, da to načelo terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Navedeno oceno, ali bo enakost orožij v postopku zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom, pa organ za BPP sprejme tako, da upošteva osebnost prosilca kot obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika ter morebitne druge okoliščine, ki kažejo, ali bo glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje obdolženca temu treba zagotoviti obrambo z zagovornikom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za zastopanje v kazenskem postopku, ki se pod opr. št. I K 35342/2013 vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se je organ pri odločanju oprl na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (po katerem ima tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti) in tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri dodelitvi BPP upošteva kot pogoj, da zadeva ni očitno nerazumna, taka pa (med drugim) je, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Pri oceni, ali je ta pogoj izpolnjen, pa mora organ za BPP upoštevati – glede na upravnosodno prakso – osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in morebitne še druge okoliščine, ki pokažejo, ali bo glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje obdolženca pošteno sojenje zagotovljeno le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom. Organ za BPP je upošteval, da je eno temeljnih načel Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) načelo iskanja resnice ter prej navedene kriterije za presojo, ali je zadeva v nasprotju z interesi pravičnosti, in zbrane podatke, na teh podlagah pa je zaključil, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razviden razlog, glede na katerega je organ ocenil, da v konkretnem primeru ni podan interes pravičnosti; razlog ni naveden ne v 14. ne v 17. točki obrazložitve, pač pa, skopo, šele v 18. točki obrazložitve. Tožnik se ne strinja z zaključkom organa, da v zadevi, za katero za BPP prosi, ne gre za obravnavo pravno zapletenih vprašanj in da niso podane okoliščine, ki bi kazale, da bi bil pošten postopek zagotovljen le, če bi tožnik imel pomoč strokovne obrambe; zaključek pa v obrazložitvi odločbe tudi ni ustrezno argumentiran. Tožnik navaja, da kazenski postopek ni tako enostaven, da bi laik brez strokovne pomoči lahko podal zagovor z upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin. Meni, da državni tožilec zoper njega nekritično vodi postopke zgolj na podlagi izpovedb oškodovanke, sam pa je v postopku v neenakopravnem položaju. Tudi v obravnavani zadevi je namreč on dejansko bil tisti, ki ga je oškodovanka telesno poškodovala, pa je bila njegova ovadba zavržena, tako da je prisiljen voditi postopek zoper oškodovanko sam. Zato bo v kazenskem postopku, za katerega prosi za BPP, potrebno razčistiti okoliščine glede elementov silobrana, predlagati dokaze itd., za kar je strokovna pomoč odvetnika nujna. Prosta presoja dokazov ne garantira, da bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, kajti za to je potrebno sodišče poprej seznaniti z vsemi relevantnimi okoliščinami, teh pa obdolženec sam, brez strokovne pomoči, ni sposoben izpostaviti. Organ pri odločanju ni upošteval kriterijev, za katere je navedel, da se v okviru ocenjevanja interesa pravičnosti uporabljajo. Tožnik namreč nima ne formalno ne dejansko pravne izobrazbe, ista oškodovanka ga neprestano ovaja in zoper njega vodi različne postopke, v predmetnem kazenskem postopku pa je tudi zastopana po odvetniku, kar bo tožniku obrambo še otežilo. Okoliščina, da je tožnik na policiji podal izjavo brez odvetnika, pa kaže zgolj, da je imel napačno predstavo, kaj je bistveno ter je menil, da je bil sam napadan ter da je vsakršen postopek zoper njega neutemeljen. Tožnik sodišču predlaga, naj po izvedbi dokazov (predlaga pa vpogled v upravni spis v zadevi, zaslišanje strank, vpogled v predmetni kazenski spis ter v spis I Kr 37645/2013 Okrožnega sodišča v Novem mestu) izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP pravilno ugotovil in presodil dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP za zastopanje tožnika kot obdolženca v kazenskem postopku glede na prvi v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP neutemeljena.

Po ustaljeni upravnosodni praksi (ob več sodnih odločbah, na katere se sklicuje organ za BPP v izpodbijani odločbi, sodišče izpostavlja posebej le sodbo I U 1723/2012 z dne 28. 1. 2013) se pri presoji dodelitve BPP za zastopanje obdolženca v kazenskem postopku obstoj negativnega pogoja iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva, za katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, ni očitno nerazumna, ugotavlja, kot izhaja iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, na podlagi ocene, ali prošnja prosilca ni v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ko gre za kazenski postopek, se namreč razlaga, da to načelo terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Navedeno oceno, ali bo enakost orožij v postopku zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom, pa organ za BPP sprejme tako, da upošteva osebnost prosilca kot obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika ter morebitne druge okoliščine, ki kažejo, ali bo glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje obdolženca temu treba zagotoviti obrambo z zagovornikom. Temu, da se pri presoji prošnje za dodelitev BPP prosilcu kot obdolžencu morajo upoštevati navedeni kriteriji, tožnik ne nasprotuje. Ugovarja pa, da jih organ ni pravilno uporabil ter da zaključkov v zvezi z uporabo navedenih kriterijev v izpodbijani odločbi tudi ni ustrezno argumentiral. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ v zvezi z upoštevanjem osebnosti tožnika kot obdolženca, vključujoč pri tem njegovo izobrazbo, komunikacijske sposobnosti ter izkušnje, navedel, da gre za osebo v starosti 59 let, ki ima končano srednjo poklicno šolo ter tako nima pravniške izobrazbe, vendar da zanj iz zbranih podatkov v zvezi z odločanjem v drugih BPP zadevah ugotavlja, da se je v sodnih postopkih obširno sam zagovarjal, da je v postopku I K 998/2010 podal tudi pisni zagovor, da je sam predlagal izvedbo dokazov, da je v zadevi, za katero mu je bila dodeljena BPP za pritožbeni postopek (odločba Bpp 97/2013 z dne 2. 4. 2013), vložil pritožbo poleg zagovornika tudi sam, in na podlagi teh okoliščin ocenil, da se je tožnik, čeprav nima pravniške izobrazbe, v kazenskem postopku, ki teče zoper njega, sposoben sam uspešno braniti, upoštevajoč pri tem, da tudi temeljna načela kazenskega postopka (načelo iskanja resnice, domneva nedolžnosti, in dubio pro reo) zagotavljajo pošten postopek.

Glede teže kaznivega dejanja organ ugotavlja, da gre za kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavku 296. člena KZ-1, glede zahtevnosti zadeve s pravnega vidika, da ne gre za pravno zapleteno zadevo in glede zahtevnosti zadeve z dejanskega vidika, da tudi za tako zadevo ne gre, in da je tudi iz dopolnitve prošnje za BPP z dne 15. 10. 2013 razvidno, da tožnik razume, česa je obdolžen. Organ ugotavlja, da je iz predmetnega kazenskega spisa razvidno, da je predlagan vpogled v listine (sodišče dodaja, da so glede na prošnji priloženi obtožni predlog to med drugim: zapisnik o sprejemu predloga za pregon, obvestilo o telesnih poškodbah oškodovanke A.A., izvid SB ..., plačilni nalogi izdani tožniku zaradi kršitve javnega reda in miru, odredbe o tožniku izrečenih ukrepih prepovedi približevanja, zgoščenka z zvočnim posnetkom klica oškodovanke na številko 113 kritičnega dne) ter zaslišanje neposrednih prič dogodka in da bo tako z izpovedbami teh preverjana izpovedba oškodovanke, glede na izvedene dokaze pa bo, kot terja načelo proste presoje dokazov, potrjen ali ovržen zagovor tožnika kot obdolženca. Ko pa se organ opredeljuje do tožnikovih navedb v dopolnitvi prošnje, da naj bi šlo (zaradi prepletenosti več postopkov, v katerih vseh nastopa ista oseba kot oškodovanka, ter zato, ker je v predmetni kazenski zadevi sporno, kdo sploh je bil napaden in kdo je ravnal v silobranu) za zapleteno zadevo, ugotavlja, da iz tožnikovega kazenskega lista izhaja, da je bil s pravnomočno sodbo K 117/08 z dne 11. 9. 2008 spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ, da je bil s pravnomočno sodbo I K 15798/10 z dne 18. 1. 2012 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, da je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ (skupaj z ženo) tudi s sodbo I K 998/2010 z dne 28. 2. 2013, ki pa še ni pravnomočna, in da v vseh teh postopkih nastopa kot oškodovanka ista oseba kot v predmetni kazenski zadevi (oziroma tudi njen mož – sin tožnika), da je organ tožniku dodelil BPP že v več postopkih z isto problematiko, pa tudi za postopke v zvezi s prepovedjo približevanja tožnika navedenima oškodovancema (postopki I K 998/2010, I Kpd 16407/2013, N 50/2013) ter na podlagi teh dejstev in okoliščin (ponavljajoči se kazenski postopki z isto osebo kot oškodovanko, glede istega kaznivega dejanja po KZ, tožniku dodeljena BPP za predhodne kazenske postopke) tudi tožnikove izkušnje v navedenih kazenskih postopkih šteje za take, ki govorijo proti opredelitvi predmetne zadeve za - v dejanskem ali pravnem pogledu z vidika tožnika - zapleteno ter tako, v kateri bi se tožnik brez strokovne pomoči odvetnika ne mogel uspešno braniti.

Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da iz izpodbijane odločbe ni razviden razlog, zaradi katerega je organ ocenil, da interes pravičnosti ne terja dodelitve BPP tožniku. Organ je v 10. točki obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, katere kriterije je pri oceni treba upoštevati (te sodišče v tej sodbi povzema v 6. točki obrazložitve), v 15. do 23. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pa je glede na vsakega od teh kriterijev in glede na vse skupaj presodil, da tožniku za to, da bi se lahko v kazenskem postopku uspešno branil, strokovna pomoč ni potrebna. S tako njegovo oceno pa se, tako v zvezi s posameznim kriterijem kot vsemi skupaj, ki jo je organ po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložil, sodišče v celoti strinja.

Kot neutemeljene sodišče presoja tožbene navedbe, da je organ za BPP nepravilno ocenil, da predmetna kazenska zadeva v dejanskem in pravnem pogledu ni zahtevna. Organ je namreč tako oceno po presoji sodišča prepričljivo obrazložil (8. točka obrazložitve te sodbe), sodišče pa se z njim tudi strinja, da je zahtevnost zadeve treba ocenjevati z vidika tožnika, tako da se oceni, ali razume očitke obtožnega predloga (organ je glede na dotedanji potek postopka ter navedbe tožnika v dopolnitvi prošnje z dne 15. 10. 2013, v okviru katerih ni zatrjeval, da bi obtožnega predloga ne razumel, ocenil, da tožnik razume, na katero njegovo ravnanje in katero kaznivo dejanje se obtožni predlog nanaša – 19. do 21. točke izpodbijane odločbe), da se pri tem upoštevajo tudi njegove izkušnje iz preteklih kazenskih postopkov ter da se upošteva tudi načela kazenskega postopka, ki določajo dolžnosti sodišča (načela iskanja resnice, proste presoje dokazov). Sicer pa ocena zahtevnosti kazenske zadeve z dejanskega in pravnega vidika še ne zadostuje za presojo, ali načelo pravičnosti terja dodelitev BPP obdolžencu, kajti organ je v izpodbijani odločbi navedel, da se upošteva tudi osebnost obdolženca, njegovo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti; iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je organ te okoliščine pri odločanju tudi upošteval (7. točka te sodbe ). S povedanim se sodišče opredeljuje tudi do tožbene navedbe o tem, da bo v postopku potrebno razčiščevati elemente silobrana (ker je sporno, kdo sploh je bil napaden), predlagati dokaze, itd. ter do navedbe, da načelo proste presoje dokazov samo po sebi ne zagotavlja, da bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, saj mora biti obdolženec sposoben seznaniti sodišče z vsemi relevantnimi okoliščinami, namreč da gre za neutemeljene navedbe, kajti te okoliščine so bile skupaj z drugimi relevantnimi dejstvi in okoliščinami že podlaga za oceno, ali je strokovna obramba z zagovornikom tožniku kot obdolžencu potrebna, ki jo je organ sprejel ob upoštevanju kriterijev, kot jih je navedel v 6. točki obrazložitve te sodbe, sodišče pa po povedanem oceni kot prepričljivo argumentirani v celoti pritrjuje.

Na drugačno presojo sodišča tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, da v predkazenskem postopku (na policiji) dana tožnikova izjava brez odvetnika kaže, da je imel napačno predstavo o tem, kaj je v postopku bistveno, saj je menil, da je bil dejansko on napaden ter da je zato vsakršen postopek zoper njega neutemeljen. Če namreč tožnik zdaj razume, česa je obdolžen, kot bi izhajalo iz podane navedbe, to pomeni, da je to okoliščino organ za BPP pri ocenjevanju, ali je tožniku strokovna obramba z zagovornikom potrebna, pravilno upošteval. Sodišče pa kot utemeljene ne presoja niti tožbene navedbe, da bo v predmetnem kazenskem postopku oškodovanka zastopana po odvetniku, kar naj bi tožnikovo obrambo še otežilo; taka okoliščina namreč pri presojanju utemeljenosti dodelitve BPP obdolžencu za kazenski postopek ni pravno relevantna – glede na kriterije v 6. točki obrazložitve te sodbe.

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je zakonitost izpodbijane odločbe moglo presoditi na podlagi proučitve spisne dokumentacije v zadevi, ne da bi moralo dokaze dopolnjevati, zato kot nepotrebno ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik v tožbi.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.