Jedro

Pri odmeri zadoščenja je potrebno upoštevati načeli individvalizacije in objektivne pogojenosti višine škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku satisfakcijo v skupnem znesku 7.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2002 do plačila. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama strank in v zvezi s pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za 2.700.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v zvezi s pritožbo tožnika pa je izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da tečejo od 1.1.2002 do 18.1.2002 od prisojene odškodnine obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Stališče sodišča druge stopnje je, da znaša glede na ugotovljena dejstva pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.200.000 SIT, za strah 1.600.000 SIT, za telesne bolečine pa 1.500.000 SIT.

Tožnik je po pooblaščenki - odvetnici vložil revizijo proti zavrnilni sodbi sodišča druge stopnje "iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zmotne uporabe materialnega prava". Tožnik ne soglaša s sodbama nižjih sodišč in meni, da nista v skladu z določbo o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Stališče revidenta je, da odškodnina v znesku 4.300.000 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine, če upoštevamo sodno prakso. Izvedenka medicinske stroke je v zvezi z intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin navedla, da so sodeč po anamnezi in podatkih iz kartona medicine dela, simptomi stalni (predvsem bolečine v prsih v obliki zbadanja med rebri, nespečnosti in kratke sape pri naporih). Tožnik je moral opraviti številne preglede, te nevšečnosti, glede na prognozo pa čakajo tožnika tudi v prihodnosti. Bistvo azbestne bolezni je, da je kronična, ozdravitve ni, zdravila pa so le simptomatska. Zato je starost bolnika pri odmeri pravične odškodnine pomembna v vseh treh "elementih tožbenega zahtevka". Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine, po mnenju revidenta, sodišče ni v zadostni meri vrednotilo dejstva, da za svoje delo ni več sposoben in mora za vsa dela vlagati več napora kot pred obolenjem. Opustiti je moral tudi kolesarjenje, hojo v hribe ter igranje košarke, kot tudi popoldansko obrt. Strah ima pri tožnikovi bolezni najpomembnejši delež in bistveno vpliva na kvaliteto njegovega življenja. Če bi tožnik zbolel za azbestozo pri šestdesetih letih, bi imel najmanj petnajst let brezskrbnega in aktivnega življenja ter manj pregledov, nevšečnosti ter bolečin. V zvezi s svojimi trditvami se revident sklicuje tudi na sodne primere z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 70/2001, P 168/2000 (I Cp 228/2001), P 113/96 (Cp 959/99), P 232/97 (I Cp 60/2001) in sodbo vrhovnega sodišča VS 30789. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ni določno opredelil revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in je zato revizijsko sodišče preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu le glede uporabe materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je pri odločanju o reviziji potrebno upoštevati dejansko stanje, ki je razvidno iz izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek na 4. strani). V zvezi z ugotovljenim značajem tožnikove bolezni in njenimi posledicami je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da znaša pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.200.000 SIT, za njegov strah 1.600.000 SIT ter za telesne bolečine 1.500.000 SIT. Tako odmerjena satisfakcija je povsem v skladu z določbami 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 - ZOR. Sodišče druge stopnje je pri odmeri zadoščenja upoštevalo specifični položaj konkretnega oškodovanca kot tudi razpon odškodnin v podobnih sodnih primerih in tako v celoti spoštovalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Pri odmeri zadoščenja za duševne bolečine je bilo pravilno upoštevano, da so tožnikove življenjske sposobnosti trenutno le minimalno zmanjšane, z zdravstvenega stališča pa so oškodovancu odsvetovana le dela s snovmi, ki so lahko rakotvorne.

Tožnikov strah se izraža predvsem kot zaskrbljenost pred neugodnimi posledicami izpostavljenosti azbestu in je tako vezan na fenomen negotovosti (prim. dr. Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Ljubljana, 2003, str. 70). S tem v zvezi je pritožbeno sodišče pri odmeri satisfakcije za strah tudi pravilno upoštevalo, da je tožnik kot podpredsednik društva azbestnih bolnikov, nedvomno seznanjen z relativno ugodno prognozo glede na sedanje simptome.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine so bile poleg ugotovljenih fizičnih bolečin, dovolj upoštevane tudi vse neugodnosti in neprijetnosti v zvezi s pričakovanimi zdravniškimi pregledi in zdravljenjem v prihodnosti.

Tudi dejstvo, da je bil oškodovanec v času odločanja star 45 let, samo po sebi ne predstavlja podlage za zvišanje prisojene odškodnine.

Tožnikov odškodninski položaj se v bistvenem loči od odškodninskih primerov, ki so navedeni v reviziji, bodisi glede diagnoze bolezni (plaki parietalne plevre predstavljajo relativno lahko posledico izpostavljenosti azbestu), bodisi glede posledic obolenja (evolucije bolezni in teže simptomatike v tožnikovem primeru ni mogoče predvideti, plaki običajno počasi napredujejo in praviloma ne povzročajo večjih zdravstvenih težav, za nastanek malignega obolenja obstaja le minimalno tveganje).

Glede na ugotovitev, da je sodišče druge stopnje pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Stroški, ki so z njim nastali, niso bili potrebni in je zato revizijsko sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek tožene stranke (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).