Jedro

Za neskladno gradnjo bi šlo, če bi tožnik za navedena dela imel gradbeno dovoljenje, vendar pa gradnja ne bi potekala v skladu s tem dovoljenjem. Ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, je tudi pravilno odredil ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri tovrstni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. Tožeča stranka se tako neutemeljeno sklicuje na to, da bi moral gradbeni inšpektor odrediti ukrepe po 153. členu ZGO-1, ki se nanašajo na neskladno gradnjo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano prvostopno odločbo je gradbeni inšpektor tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi vsa dela na gradnji nadzidave obstoječe stanovanjske hiše, velikosti 12 x 4 metre na zemljišču s parcelno št. ..., k.o. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je tožniku naložil, da v roku 45 dni po prejemu te odločbe odstrani zgrajeni del objekta iz 1. točke izreka in na svoje stroške vzpostavi zemljišče v prvotno stanje. S 3. točko izreka odločbe je bilo odločeno, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti, določene v 2. točki izreka te odločbe, opravljena izvršba nedenarne obveznosti po drugih osebah. S 4. točko izreka je bila za ta objekt prepovedana izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, uporaba objekta ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z objektom ali zemljiščem, na katerem je, ter sklepanje pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. Razen tega je bilo še odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor pri inšpekcijskem pregledu dne 4. 12. 2008 ugotovil, da tožnik gradi nadzidavo obstoječe stanovanjske hiše velikosti 12 x 4 metre na zemljišču s parcelno št. ..., k.o. ... brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga glede na določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) moral imeti. Zato gre za nelegalno gradnjo v smislu 12. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Iz tega razloga je gradbeni inšpektor v skladu s 26. členom ZGO-1 ter 152. členom ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo. Izvršba se bo opravila v skladu s 148. členom ZGO-1, izrečene prepovedi pa so v skladu s 158. členom ZGO-1. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je kot drugostopni organ z odločbo št. ... z dne 12. 1. 2009 odločilo tako, da je 2. točko izreka prvostopne odločbe spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da v roku 45 dni od vročitve te odločbe zgrajeni del objekta iz 1. točke izreka prvostopne odločbe odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na svoje stroške. V ostalem je pritožbo zavrnilo. Glede spremenjenega dela prvostopne odločbe navaja, da se strinja s stališčem tožeče stranke, da v zemljišče ni bilo poseženo, temveč le v že obstoječo zgradbo, zaradi česar zemljišča ne more vzpostaviti v prvotno stanje. Z drugostopno odločbo naložena vzpostavitev prejšnjega stanja pa pomeni vzpostavitev stanja, kakršno je bilo, preden je investitor z nelegalno gradnjo pričel. V ostalem je drugostopni organ pritožbo zavrnil, saj je ugotovil, da je prvostopni organ odločil pravilno, ko je, potem, ko je ugotovil, da je tožnik zgradil nadzidavo obstoječe stanovanjske hiše brez gradbenega dovoljenja, izrekel inšpekcijski ukrep nelegalne gradnje po 152. členu ZGO-1. Z gradnjo novega objekta se namreč lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), gradnja novega objekta pa je po točki 7.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. V danem primeru gre za nadzidavo k prvotnemu objektu, za takšno gradnjo pa bi si tožnik moral pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje. Na odločitev v zadevi ne vplivajo tožnikove aktivnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pravno bi namreč učinkovalo samo pridobljeno gradbeno dovoljenje, ne pa sama dejanja v postopku za njegovo pridobitev. Za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 zadošča ugotovitev, da je investitor gradil brez gradbenega dovoljenja, in ni dovolj, da je nadzidava skladna s prostorskim aktom.

Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da je nadzidava skladna z izvedbenim prostorskim aktom nadzidek pa je že priključen na vso komunalno infrastrukturo. Tožnik je že pridobil vso potrebno dokumentacijo za legalizacijo nadzidave, edini zadržek za izdajo gradbenega dovoljenja pa je dejstvo, da tožnik še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik zemljišča s parcelno št. ..., k.o. ,... O lastninski pravici na zemljišču odloča sodišče, odločitev pa še ni pravnomočna. Legalizacija objekta, ki je zgrajen v skladu s predpisi, je dopustna, zato sta izpodbijani odločbi diskriminatorni. Tožeča stranka je bila v izdelavo nadzidka prisiljena, saj je streha zamakala in je bila potrebna obnove, pri čemer pa je bila hiša prej tako majhna, da družina v njej ni mogla živeti. Zato je tožeča stranka ob obnovi strehe hišo tudi dvignila, takšna gradnja pa ne more biti nelegalna gradnja, ampak je to neskladna gradnja ter bi moral inšpektor naložiti investitorju ustavitev gradnje, prepoved uporabe novozgrajenega objekta in pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja. Rušitev nadzidka brez posega v obstoječ objekt ni mogoča, z rušitvijo pa bi se izgubila trdnost, stabilnost in opora prvotnega objekta in bi tako na objektu nastala težko nadomestljiva škoda. Če bi porušili prizidek, bi se zelo verjetno zrušil tudi spodnji del hiše. Ker imata nadzidek in spodnji del hiše skupne napeljave, bi rušitev nadzidka pomenila tudi ogrožanje življenja tožnika in njegove družine, ki bi ostala brez strehe nad glavo. Tožeča stranka zatrjuje, da je odrejeni ukrep nesorazmeren, diskriminatoren in nepotreben ter ni v javnem interesu, tožeča stranka pa bo v zelo kratkem času pridobila gradbeno dovoljenje. Prvostopni in drugostopni odločbi očita, da nimata ustrezne obrazložitve, ker zgolj navajata zakonsko podlago brez ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako tudi nimata obrazložitve glede tega zakaj upravna organa menita, da gre za nelegalno in ne neskladno gradnjo. Zatrjuje še, da je sprememba prvostopne odločbe, kot je o tem odločil drugostopni organ po pritožbi, v škodo pritožnika in kot taka nedopustna. Predlaga, da sodišče tako prvostopno kot drugostopno odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, k tožbenim navedbam pa še dodaja: Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da prvostopna in drugostopna odločba nimata ustrezne obrazložitve. Obe navajata dejansko stanje, ki med strankama ni sporno, namreč, da je tožnik na zemljišču s parcelno št. ..., k.o. ... nadzidal obstoječo stanovanjsko hišo velikosti 12 x 4 metre brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja in navajata materialnopravno podlago, s katero utemeljujeta svojo odločitev. Iz obrazložitve tako izhajajo razlogi, ki glede na dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, s tem pa ima obrazložitev vse elemente, ki jih predpisuje 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999, s spremembami).

Obe odločbi tudi navajata, zakaj je predmetna gradnja nelegalna gradnja in tako odločbama ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ker posebej na obrazlagata, zakaj gre v tem primeru na nelegalno in ne neskladno gradnjo. Glede na tožbene navedbe, pa sodišče pojasnjuje, da je nedovoljena gradnja nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1), neskladna gradnja pa, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem.

Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka, ki med strankama niso sporna, je tožnik na zemljišču s parcelno št. ..., k.o. ... nadzidal obstoječo stanovanjsko hišo velikosti 12 x 4 metre brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja. Glede na zgoraj citirana določila prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je to nelegalna gradnja, saj je tožnik dela izvedel oziroma jih izvaja brez gradbenega dovoljenja. Zato ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da gre v obravnavani zadevi za neskladno in ne nelegalno gradnjo. Za neskladno gradnjo bi namreč šlo, če bi tožnik za navedena gradbena dela imel gradbeno dovoljenje, vendar pa gradnja ne bi potekala v skladu s tem dovoljenjem. Ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, je tudi pravilno odredil ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. Tožeča stranka se tako neutemeljeno sklicuje na to, da bi moral gradbeni inšpektor odrediti ukrepe po 153. členu ZGO-1, ki se nanašajo na neskladno gradnjo in tožniku naložiti, da pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje, takšna trditev pa je glede na to, da tožnik gradbenega dovoljenja za ta poseg sploh nima, tudi nelogična.

ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožnik ni izkazal, da je za sporni objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobil. Ker gre torej v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Tožeča stranka pa tudi z ostalimi tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne more omajati. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da vzpostavi zemljišče v prvotno stanje, drugostopni organ pa je to določilo spremenil tako, da je tožeči stranki naložil, glede na to, da gre za nadzidavo že obstoječega objekta, da vzpostavi prejšnje stanje, kar pomeni objekta in ne zemljišča. Takšne spremembe prvostopne odločbe ni mogoče šteti kot spremembo v škodo tožeče stranke, saj se z njo samo odpravlja morebitna nejasnost prvostopne odločbe, razen tega je po tej spremembi tožeči stranki naloženo manj kot po prvostopni odločbi. Tudi okoliščina, da je - potrditvi tožeče stranke - gradnja v skladu z veljavnimi prostorskimi akti na odločitev ne vpliva, saj se gradnja lahko začne samo na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1). Na odločitev pa tudi ne vplivajo navedbe tožeče stranke o težavah v zvezi z vzpostavitvijo prvotnega stanja. Nelegalna gradnja pač terja vzpostavitev prejšnjega stanja, način na katerega se bo to vzpostavilo, pa je, če tožeča stranka tega ne bo storila sama, stvar izvršilnega postopka.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.