Jedro

Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu v 20. členu določa ZUS in ne ZPP. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da A.A. do sedaj ni bil stranka v upravnem postopku. Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Po izteku navedenega roka pa takšni osebi ni več mogoče priznati položaja stranke v upravnem sporu, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 199. člena ZPP.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 4.12.2000 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3. Zahteva za priznanje intervencije A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A. št. ... z dne 5.12.1995. Z navedeno odločbo je prvostopni organ ugotovil, da pokojni B.B.-F., roj. 18.10.1908, umrl 7.10.1990 ni bil državljan SR Slovenije in SFRJ ter da po predpisih o državljanstvu ni štel za jugoslovanskega državljana. V konkretnem primeru gre za ugotovitev državljanstva B.B.-F. v smislu 3. odst. 63. člena ZDen. Imenovani je bil državljan bivše Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom na dan 6.4.1941 v takratni občini A. Po določbi 1. odst. 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ so za državljane FLRJ veljale osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. V letu 1948 pa je bila sprejeta novela, po kateri za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil B.B.-F. izseljen v Avstrijo 11.1.1946 leta. Hkrati je v arhivskem gradivu pri Ministrstvu za notranje zadeve in pri Ministrstvu za kulturo razvidno, da je bil imenovani med okupacijo nemški zaupnik in član nacistične organizacije Kulturbund. Iz zgodovinskih dejstev pa je znano, da je Kulturbund politična organizacija, katere osnovni program je bil izvajanje nemške raznarodovalne politike. Nemci so v njegovo članstvo sprejemali le osebe, ki so bile nemške narodnosti ali pa so se tako opredeljevale. Iz navedenih dejstev torej izhaja, da je bil B.B.-F. oseba nemške narodnosti. S tem sta izpolnjena dva pogoja iz 2. odst. 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po katerem se imenovani na dan 28.8.1945 ni štel za državljana FLRJ. Tretjega pogoja - obstoja nelojalnega ravnanja pa upravni organ v skladu s 3. odst. 63. člena ZDen ni ugotavljal. Tožnica je pravna naslednica C.C., ki je bila stranka v upravnem postopku ter je umrla dne 29.10.1999. V tožbi navaja, da ugotovitev, da je bil B.B.-F. oseba nemške narodnosti, ne temelji na dejanskem stanju. Imenovani se ni smatral za osebo nemške narodnosti, kar lahko potrdijo tudi v tožbi navedene priče. Tudi iz arhivskega gradiva ni mogoče utemeljeno zaključiti, da je bil imenovani nemški zaupnik in član organizacije Kulturbund. V spisu se sicer nahaja listina, ki bi naj to potrjevala, vendar je na listini naveden B.B., rojen 1904, medtem ko je bil imenovani rojen 1908 leta. Pri tem vpisu je tudi navedena številka 9852, ki je bila očitno šifra za nemške zaupnike, ne pa člane. Očitno je šlo za dve kategoriji oseb. Tako BB, četudi bi šlo za isto osebo, ni bil voden kot član, za katere se je nemška narodnost domnevala. Tudi iz dopisa Ministrstva za kulturo izhaja, da je v seznamu nemških zaupnikov – A. vpisan B.B., vendar ne v seznam kulturbundovcev. Glede na nepopolnost osebnih podatkov torej ni mogoče ugotoviti istovetnosti osebe, ki se pojavlja na seznamih in B.B.-F. Takšne nepopolne listine pa se ne bi smelo razlagati v škodo stranki. S tem pa tudi ni podan prvi pogoj po 2. odst. 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je nemška narodnost. Tožnica pa tudi meni, da bi se moralo bivanje v tujini presojati na dan 28.8.1945, ko je bil sprejet Zakon o državljanstvu FLRJ, saj navedeni zakon predstavlja pravno kontinuiteto za ugotavljanje državljanstva in ne šele novela iz leta 1948. Na dan 28.8.1945 pa je B.B.-F. živel v A. (torej v Sloveniji). Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je glede na tožbeni ugovor ponovno preverila arhivsko gradivo in ugotovila, da v takratni občini A. ni bila rojena nobena druga oseba z enakim osebnim imenom kot B.B.-F in ki bi bila rojena 1904 leta. Da gre za eno in isto osebo kaže tudi podatek v obeh arhivskih gradivih, kjer je naveden poklic imenovanega. V seznamu nemških zaupnikov, kakor tudi v seznamu Kulturbunda je poleg priimka in imena zabeležen še njegov poklic, kar nesporno dokazuje, da gre za isto osebo. Vse to kaže na napako, ki je bila storjena v arhivskem gradivu pri pisanju njegove letnice rojstva. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V sporni zadevi gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva B.B.-F. in sicer kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 23/97, 65/98, ZDen) izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. V tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe je potrebno uporabiti predpise o državljanstvu od rojstva osebe do dne ugotavljanja državljanstva. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48, 105/48, ZDrž). Po navedeni določbi se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini (ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena zakona dne 04.12.1948) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodom in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Da se oseba ni štela za jugoslovanskega državljana, so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil nemško narodnost BB-F na podlagi arhivskega gradiva pri Ministrstvu za kulturo in Ministrstvu za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da je bil imenovani nemški zaupnik in član nacistične organizacije Kulturbund. Glede navedene ugotovitve pa je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da se navedeni podatki nanašajo na osebo, katere državljanstvo se ugotavlja v spornem postopku. Iz arhivskega gradiva fonda Kulturbunda pri Ministrstvu za notranje zadeve izhaja podatek za B.B., roj. 1904, Volksd., pek, agent, stanoval v A. (str. 192). Ob tem je tudi pripisana številka 9852, kar bi naj pomenilo nemški zaupnik iz vrst KB za Spodnjo Štajersko. Na listu št. 917, ki je sestavljen v nemškem jeziku pa je zabeležen B.B., bäcker, 36 J., W. Iz potrdila Ministrstva za kulturo pa izhaja, da je v seznamu nemških zaupnikov-A vpisan B.B., bäcker, W., ni pa v seznamu kulturbundovcev BB, pek. V obeh seznamih pa niso vpisani drugi osebni podatki, zato ne vedo, če gre za isto osebo. Dejstvo, da je bil imenovani član organizacije Kulturbund (ter posledično nemške narodnosti), je upravni organ ugotavljal z različnimi dokazili.

Kadar organ za ugotovitev neke okoliščine uporabi več različnih dokazov, se dokazovanje z enim dokazilom ne more ločiti od dokazovanja z drugimi dokazili. Dokazovanje namreč predstavlja enoten proces, zato se dokazi uporabljajo v medsebojni povezavi. V dokazni oceni mora tako organ presoditi vse dokaze in navesti razloge, ki so bili odločilni pri tej presoji in zakaj je določenim dokazom dal večjo ali manjšo težo. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov, ki so bili odločilni pri tej presoji, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev v stvari. Neutemeljeni pa so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo Zakona o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ. Tožnica namreč meni, da je B.B.-F kot državljan Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojen v A. avtomatično pridobil tudi državljanstvo DFJ oziroma FLRJ. Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ 64/45) je v 36. členu določal, da pridobijo jugoslovansko državljanstvo tisti, ki imajo domovinsko pravico v občinah na območjih v sestavu DFJ ter oni, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem področju, če se ne izselijo iz jugoslovanskega državnega področja ali če ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Na podlagi te določbe pa ni mogoče zatrjevati, da so vse osebe, ki so imele domovinsko pristojnost v občinah Kraljevine Jugoslavije, avtomatično postale državljani DFJ. Za osebe, ki se izselijo iz Jugoslavije, je glede na navedeno določbo že od 28.8.1945 veljalo, da ne pridobijo državljanstva DFJ oziroma FLRJ. Iz navedenega razloga je zato nepomembno, da je B.B. na dan 28.8.1945 živel v A., saj je za pridobitev državljanstva potrebno upoštevati tudi določbo 2. odst. 35. člena ZDrž, ki določa, da za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini. V postopku pa je bilo nesporno ugotovljeno, de je imenovani živel v tujini. Sodišče je ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo tožena stranka vsestransko presodila dokaze o pravno relevantnih dejstvih in navedla razloge, ki so bili odločilni pri tej presoji, to je zakaj je določenim dokazom dala večjo težo kot drugim. Ob tem bo tudi presodila razliko v osebnih podatkih B.B.-F. in podatki v arhivskem gradivu in o tem zavzela stališče. K 2. točki izreka: Tožnica je v tožbi tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka. V skladu s 3. odst. 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta.

Iz navedenega razloga je zato sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

K 3. točki izreka: Pooblaščenka tožnice je z vlogo z dne 28.11.2001 v skladu s 199. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) priglasila AA kot stranskega intervenienta na strani tožeče stranke. Imenovani je sin pok. BB-F in ima pravni interes, da se pridruži tožeči stranki, ker se v postopku ugotavlja državljanstvo njegovega očeta. Tožeča stranka izrecno soglaša, da vstopi intervenient v spor kot stranka namesto dosedanje tožeče stranke. V skladu z določbo 16. člena ZUS se v upravnem sporu primeroma uporabljajo določbe ZPP za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS. Vprašanje strank v upravnem sporu pa določa ZUS. Tožnik je tako lahko posameznik, ki misli, da je z upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica ali na zakon oprta korist. Člen 20 ZUS pa določa tudi dva stranska intervenienta in sicer tako imenovano prizadeto osebo (oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo) in tretjo osebo (kateri bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice). Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu tako določa ZUS in ne ZPP. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da A.A. do sedaj ni bil stranka v upravnem postopku. Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Po izteku navedenega roka pa takšni osebi ni več mogoče priznati položaja stranke v upravnem sporu, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 199. člena ZPP.

Iz navedenega razloga je zato sodišče predlog A.A. za priznanje stranske intervenience zavrnilo.