Jedro

Do rente bi bil tožnik upravičen v tisti višini, ki bi predstavljala razliko med dohodkom, ki bi ga dejansko prejemal in tistim dohodkom, ki bi ga sicer prejemal, če njegova delovna zmožnost ne bi bila zmanjšana (primerjaj 195. člena ZOR). Za dosojo rente ni dovolj, da ima oseba zmanjšano delovno zmožnost, ampak mora biti konkretno (v številkah) izkazano tudi, kakšen je znesek - razlika med prejemkom pred nastopom zmanjšane delovne sposobnosti in po njem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 1,907.149 SIT (kar predstavlja prikrajšanje pri osebnem dohodku za čas od maja 1996 do februarja 1998) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo dosojeno odškodnino v višini 928.500 SIT (glede glavnice, ne pa glede časovnega obdobja, za katerega tožniku odškodnina pripada) in odločitev o pravdnih stroških ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v ostalem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pravnomočno je torej odločeno o zavrnitvi zahtevka v višini 1,854.850 SIT, kar predstavlja tožnikovo izgubo pri osebnem dohodku za čas od 24.1.1998 do 24.12.1998 in plačilo rente za naprej.

Tožeča stranka je zoper pravnomočni del zavrnjenega zahtevka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. V reviziji trdi, da je imelo sodišče dovolj elementov za določitev višine rente. Tožnik je upravičen vsaj do razlike med nadomestilom (za čas brezposelnosti) in dohodkom, ki bi ga prejemal na delovnem mestu, ki ga je imel pred poškodbo. Sodišče je ugotovilo, koliko bi tožnik zaslužil, če bi delal. Ugotovilo je tudi, koliko prejema na zavodu za zaposlovanje. Zato višina rente ne bi smela biti problem. Zahteva, da mora tožnik najprej dokazati kolikšen dohodek lahko ustvari na podlagi preostale delovne sposobnosti in šele nato zahtevati rento, je v nasprotju s sodno prakso. Revizija ponuja primerjavo z dohodki delavcev, zaposlenih v drugih panogah, in na podobnih delovnih mestih.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/03 - p.b., ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik v bolniškem staležu od dneva prometne nesreče (27.7.1995) do 31.1.1998, skupaj kar 30 mesecev. Od februarja 1998 je bil spoznan za invalida III. kategorije, ostala pa mu je določena delovna sposobnost. Dela sicer ni imel, bil pa je prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tožniku je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom. Ocenjeno je bilo, da je tožniku določena delovna sposobnost ostala, da je sposoben opravljati le še pretežno sedeče delo. Kljub pozivom sodišča pa tožnik v postopku ni izkazal, kakšen dohodek bi s tako delovno sposobnostjo še lahko ustvarjal in v zvezi s tem, koliko je bil prikrajšan pri osebnem dohodku. Zahtevek za rento pa je sodišče zavrnilo iz enakih razlogov: tožnik ni dokazal, da pridobiva manjši dohodek, kot bi ga, če ne bi bil poškodovan. Zato sodišče sploh ni moglo ugotoviti njegovega prikrajšanja.

Sodišči sta zavrnili tožnikov zahtevek zato, ker ni uspel dokazati svojega prikrajšanja pri prejemkih. Da je trditveno in dokazno breme za zahtevek na tožniku samem, ni nobenega dvoma (primerjaj 180. člen ZPP). Revizijski razlogi, da bi moral tožnik prejeti vsaj razliko med nadomestilom za čas brezposelnosti in dohodkom, ki ga je prejemal na delovnem mestu pred poškodbo, niso utemeljeni. Tožnikova delovna sposobnost se razlikuje od tiste, ki jo je imel pred poškodbo, zato teh kategorij, ki jih revizija ponuja za izračun prikrajšanja, sodišče ni niti smelo uporabiti. V letu 1998 bi tožnik lahko opravljal pretežno sedeče delo, ki bi bilo plačano po drugačnih merilih, kot pa delo zidarja oziroma obrtnika, kar je bil tožnik pred poškodbo. Prikrajšanje bi bilo zato (vsaj teoretično) drugačno, lahko pa ga celo ne bi bilo, če bi tožnik opravljal tako delo, ki bi bilo bolje vrednoteno, kot njegovo prejšnje delo. Vendar so ti pomisleki odveč, ker tožnik svojega konkretnega prikrajšanja ni dokazal v obliki, ki bi omogočala povsem konkreten izračun. Kar velja za prikrajšanje pri osebnem dohodku, velja tudi za mesečno rento. Do rente bi bil tožnik sicer upravičen v tisti višini, ki bi predstavljala razliko med dohodkom, ki bi ga dejansko prejemal in tistim dohodkom, ki bi ga sicer prejemal, če njegova delovna zmožnost ne bi bila zmanjšana (primerjaj 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Za dosojo rente ni dovolj, da ima oseba zmanjšano delovno zmožnost, ampak mora biti konkretno (v številkah) izkazano tudi, kakšen je znesek - razlika med prejemkom pred nastopom zmanjšane delovne sposobnosti in po njem.

Sodišči sta materialno pravo glede odločitve o tožnikovem zahtevku pravilno uporabili, revizijski očitki pa niso utemeljeni. Revizija ni opredelila zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka in tudi drugih razlogov ne. Ker revizijski očitki niso utemeljeni, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).