Jedro

Okoliščina, da toženec (kljub tožnikovem plačilu are) svojih obveznosti iz pogodbe ni izpolnil, spričo dogajanja po njeni sklenitvi za odločitev v predmetni zadevi ni bila ključna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in to prepričljivo obrazložilo), da je slednji zaradi tožnikovega ravnanja (oziroma razlogov na njegovi strani) od pogodbe (v skladu s 107. členom OZ) upravičeno odstopil. Tako je v okviru 11. točke obrazložitve natančno (konkretno) pojasnjeno, zakaj je bil toženec spričo tožnikovega ravnanja v negotovosti, ali bo slednji svojo denarno obveznost lahko izpolnil, zaradi česar je (skladno s 102. členom OZ) upravičeno zahteval plačilo pred izvedbo montaže. Plačilo are (v višini 3.000,00 EUR), ki jo izpostavlja pritožba, ob dejstvu, da naj bi upoštevaje dodatek k pogodbi preostanek tožnikove obveznosti znašal še 10.960,00 EUR, tega strahu (negotovosti) prav gotovo ni moglo omiliti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 20.10.2015 je sodišče prve stopnje: - odločilo, da je dolžan toženec tožniku plačati 799,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2013 dalje do plačila (II. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.10.2013 dalje do plačila (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 134,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del (in sicer točko III. izreka), posledično pa(1) tudi zoper stroškovno odločitev (IV. točka izreka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je pravočasno sporočil sodišču svoj novi in pravilen naslov. Slednje je v sodbi upoštevalo star naslov iz tožbe, kar nakazuje, da tudi vseh ostalih okoliščin ni upoštevalo in ocenilo skrbno. Ne razume, kako lahko sodišče tožencu delno verjame in delno ne. Če sodišče ni verjelo tožencu, da je tožnik odnesel predmete iz delavnice, in je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, mu ne bi smelo verjeti niti glede dogovarjanj v fazi izpolnitve pogodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje predvsem s ključno ugotovitvijo, da je dokazano, da je tožnikova žena povedala, da bi 4.000,00 EUR plačala približno štiri mesece po montaži, kar je tožnik zanikal, pa tudi toženec tega zneska v svoji izpovedbi ni potrdil. Sam se je v svojih trditvah omejil na pravno relevantne okoliščine. Toženec je izpovedal, da naj bi tožnik aro nakazal na račun toženčeve partnerice A.A., da bi se tožnik izognil plačilu davka. Te izjave sodišče sploh ne oceni, dokazuje pa tako kot številne druge, da tožencu ni bilo moč verjeti v ničemer. Sodišče je šlo mimo dejstva, da je tožnik plačal tožencu aro, da toženec pohištva ni izdelal v celoti, sploh pa ga ni montiral, kot je bila njegova pogodbena obveznost, in je nato z denarjem od tožnika izdelano pohištvo prodal tretji osebi. Sodišče torej podpira takšno ravnanje toženca. Kljub neizkazani trditvi toženca, da je tožnik hotel imeti pohištvo za 4.000,00 EUR, mu sodišče sledi (češ da je trdil in izpovedal vedno enako). Slednje je nerazumljivo sledilo tožencu, da je upravičeno zahteval plačilo pred izpolnitvijo svoje obveznosti. Tožnik je na prvem naroku zanikal vse laži in izmišljotine toženca in ne pavšalno, kot navaja sodišče. Zato ni moglo nobeno pravno relevantno dejstvo, ki ga je navajal toženec, sodišče šteti za priznano. Tako je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožnik je obrazloženo zanikal vsa pravno relevantna dejstva toženca na prvem naroku. Poudarjal je, da je pravno relevantna pogodba, ne pa dogovarjanje zaradi iskanja kompromisa. Vrhovno sodišče naj bi v odločbi II Ips 60/2015 z dne 9.7.2015 izrecno zapisalo, da je treba, ko gre za domnevo, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez razlogov, štejejo za priznana, to (domnevo) razlagati ozko. Sodišče pa je nasprotno to domnevo razlagalo široko. Tožnik tožencu ni očital, kot zmotno navaja sodišče, da pohištva ni izdelal do 22.10.2013. Sodišče se nadalje sklicuje na odebeljeno in podčrtano navedbo v pogodbi, da mora biti plačilo izvršeno na dan montaže, kar pa ne spremeni dejstva (ki ga ugotavlja tudi sodišče), da je bil tožnik dolžan plačati preostanek po končani montaži. Ti dve določbi si nista v nasprotju, ampak se očitno dopolnjujeta in ni jasno, zakaj je za sodišče to pomembno. Ni res, da tožnik ni zanikal trditve, da je njegova žena dejala, da bi 4.000,00 EUR plačala približno štiri mesece po končani montaži. Poleg tega tožnikova žena ni bila pogodbena stranka in njena izjava zato ni pravno upoštevna. Če bi sodišče to štelo za priznano dejstvo, ni jasno, zakaj je tožnika vprašalo, ali držijo toženčeve navedbe, da naj bi z ženo govorila, da bosta plačala šele štiri mesece po montaži, kar je seveda tožnik zanikal. Nerazumljivo je, kako je lahko sodišče naknadno, po končani glavni obravnavi in pred izdajo sodbe prišlo do ugotovitev o neprerekanih in priznanih dejstvih. Toženec je odgovoren za neizpolnitev pogodbe, kar je bilo dokazano. Nerazumljivo je, kako je lahko sodišče domnevni strah toženca, da tožnik ne bo plačal pohištva, medtem ko mu je že plačal aro ob sklenitvi pogodbe, opredelilo kot upravičeno sklepanje, da tožnik ne bo izpolnil pogodbe in da je zato upravičeno zahteval plačilo pohištva pred montažo. In to kljub temu, da je bilo dogovorjeno drugače in da je bil dogovor utrjen s plačano aro. Določilo prvega odstavka 102. člena OZ govori o poslabšanju premoženjskih razmer nasprotne stranke ali o negotovosti iz drugih resnih razlogov, med katere pa zagotovo ne spada (sicer nedokazana) izjava o plačilu čez štiri mesece. Resni razlogi so po stališču teorije in sodne prakse vse kaj drugega od (nedokazane) izjave žene ene od pogodbenih strank. Sodišče je tožencu priznalo ugovor, ki ga teorija in sodna praksa imenuje ugovor ogroženosti. Že samo poimenovanje kaže na to, da morajo biti razlogi, kot navaja sam zakon, resni, ne pa za lase privlečeni ali celo izmišljeni. Ugovor ogroženosti je izjema od pravila pacta sunt servanda in ga je že zaradi tega potrebno uporabiti restriktivno, še posebej v tem primeru, ko je bila dana ara za zavarovanje in je bil s pogodbo in dodatkom dvakrat potrjen vrstni red izpolnitve obveznosti. Dokazno breme obstoja pogojev za ugovor ogroženosti je bilo v celoti na strani toženca, ki je ta ugovor uporabil. Toženec pa v tem smislu ni dokazal prav ničesar, kaj šele, da bi dosegel standarde iz prvega odstavka 102. člena OZ (moral bi dokazati, da tožnik ne bo sposoben izpolniti svoje obveznosti). Sodišče naj bi zmotno uporabilo določilo prvega odstavka 102. člena OZ.

4. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Toženec se pritožuje zoper II. in IV. točko izreka ter 12. točko obrazložitve sodbe. Poudarja, da je (kot je povedal na obravnavi) tožnik odnesel vso belo tehniko, ki jo je v delavnico prinesel za potrebe izrezov na predmetnih elementih (in sicer ob obisku v delavnici dne 14.11.2013). V nadaljevanju pojasnjuje, kaj naj bi se takrat dogajalo oziroma kdo naj bi bil vse prisoten. Na obravnavi 20.10.2015 naj bi se tožnik pritoževal, koliko časa bo še trajalo in koliko bo še stalo, nato pa naj bi naneslo tako, da je bil dogovor, da se pričam odpovejo in da ni naslednje obravnave. Ker ni pravno podkovan (za angažiranje odvetnika pa nima finančnih sredstev), ni pomislil, da lahko, če priče ne bodo zaslišane, pride do takšne odločitve.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnika:

8. Okoliščina, da naj bi sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe namesto novega upoštevalo prejšnji tožnikov naslov, ni v nobeni relevantni povezavi (oziroma ta ni ustrezno pojasnjena) z vprašanjem, ali je (sicer) okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku, upoštevalo oziroma jih skrbno ocenilo. Nadalje ni moč slediti pritožbenemu stališču, da mora sodišče trditvam (izpovedbi) posamezne pravdne stranke(2) slediti v celoti (oziroma jim v celoti ne slediti). Ali bo sodišče sledilo določenim trditvam stranke, ni odvisno le od vprašanja prepričljivosti (verodostojnosti) njene izpovedbe, ampak od rezultata celotnega dokaznega postopka.(3) Za konkretni primer pa je v tem oziru pomembno predvsem to, da je zaradi njihovega neustreznega(4) zanikanja (prerekanja) s strani tožnika sodišče prve stopnje toženčevim (pravno-relevantnim) trditvam o tem, kaj se je med strankama dogajalo v fazi po sklenitvi pogodbe, sledilo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP.(5) Ker jih je bilo potrebno šteti za priznane (resnične), sploh niso bila predmet dokazovanja.(6) Upoštevaje da v sklop teh (nezanikanih/priznanih) toženčevih trditev (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) sodi tudi ta, da naj bi tožnikova žena povedala, da bi 4.000,00 EUR plačala približno štiri mesece po montaži,(7) je okoliščina, ali jo je toženec ob izpovedbi potrdil (ali ne), brezpredmetna.(8)

9. Sodišče prve stopnje je (v 6. točki obrazložitve) upravičeno ugotovilo, da tožnik konkretnih(9) toženčevih trditev o tem, kaj vse se je dogajalo po sklenitvi pogodbe, ni ustrezno (konkretizirano) zanikal. V zvezi s tem je pravilno izpostavilo, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo (dne 4.9.2015) povsem splošno (brez navajanja razlogov(10)) prerekal toženčeve trditve(11) o dejstvih, ki jih je posledično (kot je bilo omenjeno že v predhodni točki te obrazložitve) utemeljeno(12) štelo za priznana (resnična). Zato (prav tako povsem splošni) pritožbeni trditvi, da temu ni tako, nikakor ni moč slediti. Pritožnik namreč ne pojasni (opredeli), katere njegove trditve (o dejstvih) podane na prve naroku naj bi (po njegovem mnenju) predstavljale ustrezno obrazloženo (konkretizirano) zanikanje toženčevih trditev o dejstvih (v zvezi z dogajanjem po sklenitvi pogodbe). Pritožbeno omenjanje, da je poudarjal pravno relevantnost pogodbe (napram dogovarjanju zaradi iskanja kompromisa), je brezpredmetno, saj ne gre za trditev o dejstvih (oziroma zanikanju le-teh), ampak pravno stališče.(13)

10. Okoliščina, da toženec (kljub tožnikovem plačilu are) svojih obveznosti iz pogodbe ni izpolnil, spričo dogajanja po njeni sklenitvi za odločitev v predmetni zadevi ni bila ključna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in to prepričljivo obrazložilo(14)), da je slednji zaradi tožnikovega ravnanja (oziroma razlogov na njegovi strani) od pogodbe (v skladu s 107. členom OZ(15)) upravičeno odstopil.(16) Tako je v okviru 11. točke obrazložitve natančno (konkretno) pojasnjeno, zakaj je bil toženec(17) spričo tožnikovega ravnanja v negotovosti, ali bo slednji svojo denarno obveznost lahko izpolnil, zaradi česar je (skladno s 102. členom OZ) upravičeno zahteval plačilo pred izvedbo montaže. Plačilo are (v višini 3.000,00 EUR), ki jo izpostavlja pritožba, ob dejstvu, da naj bi upoštevaje dodatek k pogodbi (glej prilogo B1) preostanek tožnikove obveznosti znašal še 10.960,00 EUR, tega strahu (negotovosti) prav gotovo ni moglo omiliti.(18) Na drugi strani je pritožbeno navajanje, da so resni razlogi (iz prvega odstavka 102. člena OZ) po stališču teorije in sodne prakse(19) vse kaj drugega od (nedokazane) izjave žene ene od pogodbenih strank,(20) primerjava (utemeljevanje) teh razlogov s prvim alternativno predvidenim pogojem poslabšanja premoženjskih razmer, pojasnjevanje narave ugovora ogroženosti (in potrebe po njegovi restriktivni uporabi) ter zatrjevanje, da toženec standarda iz prvega odstavka 102. člena OZ ni dosegel,(21) presplošno in v pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve prav tako ne vzbudi nobenega dvoma.

V zvezi s pritožbo(22) toženca:

11. Stališče sodišča prve stopnje podano v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, češ da je bilo dokazno breme v zvezi z vrnitvijo nape in umivalnikov na tožencu, je pravilno. Hkrati pa je tudi prepričljivo pojasnjeno, zakaj teh toženčevih trditev ni bilo moč šteti za izkazane. Njegovo pritožbeno poudarjanje, da vztraja pri povedanem na obravnavi, omenjanje, kaj naj bi se dogajalo ob tožnikovem obisku v delavnici dne 14.11.2013 in kdo vse naj bi bil takrat prisoten, samo za sebe v pravilnost izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje ne poraja nobenega pomisleka. Na drugi strani je toženčevo pojasnjevanje, zakaj se je na naroku dne 20.10.2015 odločil za umik (v zvezi z zatrjevano vrnitvijo stvari tožniku) predlaganih prič, brezpredmetno. V tem oziru je relevantno zgolj, da je dokazne predloge umaknil, ne pa tudi razlogi (nagibi) za takšno njegovo odločitev.(23)

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam nosi z njeno vložitvijo nastale pravdne stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na toženčevo(24) pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Glede deleža plačila pravdnih stroškov Op. št. (2): Češ da je ta lahko kredibilna/verodostojna zgolj v celoti (ali pa ni).

Op. št. (3): Torej tudi prepričljivosti dokazov nasprotne stranke.

Op. št. (4): To je nekonkretiziranega Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (6): Vprašanje prepričljivosti (verodostojnosti) toženčeve izpovedbe v tem oziru zato ni bilo relevantno. Iz istega razloga je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčeve izpovedbe (ki naj bi kazala na njegovo neverodostojnost) v zvezi z nakazilom are na račun njegove izvenzakonske partnerke.

Op. št. (7): Toženec je takšno trditev podal že v odgovoru na tožbo. Kdaj in kako naj bi jo tožnik v postopku na prvi stopnji ustrezno (to je pravočasno in konkretizirano zanikal), ni razvidno. Njegovi pritožbeni navedbi, da naj bi to storil na prvem naroku za glavno obravnavo, ni moč pritrditi (glej 9. točko obrazložitve te sodbe). Trditev, da njegova žena ni bila pogodbena stranka in da zato njena izjava ni pravno upoštevna, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kot je bilo izpostavljeno, tožnik v postopku na prvi stopnji tej toženčevi navedbi na noben način (torej niti s sklicevanjem na nerelevantnost ženine izjave) konkretizirano ni oporekal. Op. št. (8): Enako velja za okoliščini, da ga je sodišče prve stopnje (kljub priznanju) ob zaslišanju vprašalo, ali ta toženčeva trditev drži, in da naj bi (domnevno) šele po glavni obravnavi ugotovilo, da gre za neprerekana (priznana) dejstva. Glede tega drugega očitka je namreč bistveno zgolj to, da je tak pravilen zaključek naredilo.

Op. št. (9): Tudi datumsko opredeljenih.

Op. št. (10): Glej 2. stran zapisnika z omenjenega naroka.

Op. št. (11): Podane v odgovoru na tožbo.

Op. št. (12): Pritožbeni očitek o nepravilni uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) zato seveda ne drži. Op. št. (13): Zato ni ustrezno niti pritožbeno sklicevanje na odločbo II Ips 60/2015 z dne 9.7.2015, v kateri Vrhovno sodišče RS (v zvezi s predmetom priznanja) izpostavlja, da se domneva iz 214. člena ZPP lahko nanaša le na dejstva in ne pravne zaključke/pravne kvalifikacije (oziroma da je omenjeno domnevo potrebno razlagati ozko, in sicer brez pravne konkluzije oziroma kvalifikacije). Za kaj takega pa v konkretnem primeru (seveda) ne gre, saj je sodišče prve stopnje za priznane (neprerekane) štelo le toženčeve trditve o dejstvih (glej npr. 6., 10. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (14): Tako je (predvsem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) natančno in prepričljivo pojasnjeno, zakaj naj bi toženec pred izpolnitvijo svoje obveznosti (upoštevaje 102. člen OZ) upravičeno zahteval plačilo. Ker pri tem svoje odločitve ne utemeljuje s toženčevo (na naroku dne 4.9.2015 podano) trditvijo, da mu je tožnik predlagal, da bi pohištvo izdelal za skupaj 4.000,00 EUR, je njeno pritožbeno izpostavljanje brezpredmetno. Tudi sicer pritožba zgolj z nestrinjanjem oziroma vztrajanjem pri svoji razlagi dogajanja v te zaključke sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega pomisleka.

Op. št. (15): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (16): Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe res navedlo (in tudi obrazložilo zakaj), da tožencu ni moč očitati, da do 22.10.2013 ni izdelal pohištva. Okoliščina, ali je pri tem menilo, da naj bi šlo za tožnikov očitek (tega sicer izrecno ne navaja), ali pa zgolj uporabilo takšno besedno zvezo, je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nerelevantna. Podobno velja za pritožbeno izpostavljanje (domnevne nejasnosti glede) zapisa sodišča prve stopnje (v 11. točki obrazložitve), češ da naj bi bilo s pogodbo (A3) dogovorjeno (z debelim tiskom izpisano in podčrtano), da mora biti preostanek za plačilo poravnan na dan montaže. Sodišče prve stopnje zgolj omenja zapis iz pogodbe in iz tega ne izvaja nobene „pomembnosti“, zaradi česar pritožbeno opozarjanje na (domnevno) nejasnost, ni prepričljivo.

Op. št. (17): Ki je tožniku zaradi zavarovanja izpolnitve njegove obveznosti (3. odstavek 102. člena OZ) (neuspešno) predlagal tudi deponiranje denarja pri notarju.

Op. št. (18): Pritožbene (izrecne) trditve o ari kot (o zadostnem) sredstvu zavarovanja (kakor tudi navajanje, da naj bi bil s pogodbo in dodatkom dvakrat potrjen vrstni red izpolnitve) prvenstveno tudi sicer predstavljajo nedopustno (neupoštevno) novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (19): Teh razlogov (oziroma morebitne sodne prakse) pritožba konkretno ne opredeli.

Op. št. (20): Izjava o plačilu čez štiri mesece (ki jo izpostavlja pritožba) je samo ena od okoliščin, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev.

Op. št. (21): Ker je sodišče prve stopnje v okviru 11. točke obrazložitve (glej str. 7 izpodbijane sodbe) navedlo (ugotovilo), da naj bi toženec zaradi tožnikovega ravnanja upravičeno sklepal (ne le, da se tožnik izmika, ampak tudi), da slednji ne razpolaga z dovolj finančnimi sredstvi za plačilo pohištva (ki ga je toženec izdeloval) po njegovi montaži, je pritožbeno pojasnjevanje, da je relevantna le okoliščina sposobnosti (ne pa tudi pripravljenosti) izpolnitve, brezpredmetno.

Op. št. (22): Ki je bila (tožnik namreč v odgovoru na pritožbo navaja, da temu ni tako) vložena pravočasno. Izpodbijana sodba je bila tožencu vročena v skladu s fikcijo vročitve iz četrtega odstavka 142. člena ZPP. Kot je razvidno iz povratnice v spisu, je 15-dnevni rok za njen dvig pretekel s potekom dne 4.12.2015, toženec pa je pritožbo priporočeno vložil 14.12.2015 (torej v pritožbenem roku).

Op. št. (23): Tega v ničemer ne spremeni niti pritožbeno poudarjanje, da ni pravno podkovan (da pa za odvetnika finančnih sredstev nima) ter da ni vedel, kakšna bo posledica tega umika. V kolikor je odvetnika želel angažirati, pa zanj nima finančnih sredstev, je imel možnost (že za postopek na prvi stopnji) to urediti v okviru postopka brezplačne pravne pomoči. Op. št. (24): Slednji stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.